Jedro

Solastnik stanovanja lahko zahteva od drugega solastnika, ki uporablja celo stanovanje, uporabnino v znesku, kot bi ga prejel, če bi stanovanje oddajal v najem za profitno najemnino.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči 12.320 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 10.7.1992. Toženi stranki je hkrati naložilo, da je dolžna povrniti tožeči pravdne stroške v znesku 14.400 SIT v 15 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se tožnik ni odpovedal stanovanju, kot je to zmotno ugotovilo prvostopno sodišče, saj je še vedno solastnik tega stanovanja do ene polovice, ampak se je preselil v stanovanje, katerega mu je toženka ponudila kot najpotrebnejše prostore. Tožnik ne more zahtevati od toženke plačilo najemnine, saj stanovanja toženka nima v najemu, ampak je sama solastnica do ene polovice, za tožnikov delež pa nima sklenjene najemne pogodbe. Tožnik lahko zahteva le odškodnino za uporabo tuje svari po določilih ZOR, pri čemer ta uporabnina ne more biti izenačena s profitno najemnino.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je oprlo svojo odločitev na 150. člen Stanovanjskega zakona. Odločitev sodišča bi morala temeljiti na določbah Zakona o obligacijskih razmerjih.

Stanovanjski zakon jasno določa, v katerih primerih se lahko zaračunava profitna najemnina. Sodišče je napačno tolmačilo 2. odst. 150. čl. Stanovanjskega zakona. V tej določbi je res navedeno, da določbe glede neprofitne najemnine ne veljajo za lastniška stanovanja ali stanovanja po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico imel do uveljavitve stanovanjskega zakona, vendar ob predpogoju, da se stanovanje oddaja kot profitno. Torej se oddaja na novo in z namenom pridobitve profita. Kakršnokoli drugačno tolmačenje ne pride v poštev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima sicer prav, da je treba tožnikov zahtevek obravnavati po 219. členu ZOR. Ne glede na to pa je zmotno stališče pritožbe, da je lahko višina uporabnine tožnikovega dela stanovanja enaka le neprofitni najemnini. Prvostopno sodišče je pravilno tolmačilo določbe Stanovanjskega zakona o profitnih in neprofitnih najemninah in tudi pravilno zaključilo, da toženka ni upravičena plačevati le neprofitno najemnino. Po 2. odst. 150. čl. cit. zakona določbe glede neprofitne najemnine ne veljajo za stanovanja in stanovanjske hiše v zasebni lasti ter za stanovanja in stanovanjske hiše po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico imel do uveljavitve tega zakona. Zakon ne določa predpogoja, ki ga zatrjuje pritožba, da se stanovanje oddaja kot profitno, torej da se stanovanje oddaja na novo in z namenom pridobivanja profita. Dejstvo je, da je tožnik solastnik spornega stanovnaja do ene polovice. Tožnik, ki je lastnik spornega stanovanja do ene polovice, bi lahko v primeru, če bi svoj delež stanovanja oddal, zanj dobil profitno najemnino. Ravno tako pa bi toženka, ki je lastnica spornega stanovanja do ene polovice v primeru, če bi želela najeti tak del stanovanja kot ga predstavlja tožnikov del, zanj plačati profitno najemnino. Po oceni izvedenke bi znašala tržna najemnina za predmetno stanovanje od 380 do 400 DEM mesečno (torej okoli 200 DEM mesečno za polovico stanovanja).

Uporabnina v znesku 90 DEM v tolarski protivrednosti kot jo je določilo sodišče, je tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna. Določbe Zakona o denacionalizaciji, na katere se sklicuje pritožba, pa v danem primeru ne pridejo v poštev. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prvostopno sodišče pa je ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo. (368. čl. ZPP).