Jedro

Prenovitev pravnega posla ni mogoče izvesti z navidezno pogodbo, ker ta nima učinkov, ampak morata pravdni stranki jasno izraziti namen, da s prenovo prejšnja obveznost preneha in nastane nova.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, naj ji toženec v roku 15 dni izstavi listino, primerno za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na nepremičnini - stanovanju v stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 1681, vl. št. 257 k.o. I., sicer bo tako izjavo nadomestila pravnomočna sodba. Prvostopno sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da sta tožnica in pravni prednik toženca pok. T.M. sklenila posojilno pogodbo v smislu člena 557/I Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). To dejstvo izhaja predvsem iz zadolžnice brez datuma, v kateri je navedeno, da je tožnica kot posojilodajalka pokojnemu očetu toženca kot posojilojemalcu za nakup stanovanja izročila 5.000 DEM, posojilojemalec pa se je zavezal, da bo v roku 30 dni prejeti znesek vrnil skupaj z obrestmi. Toženec je vrnil znesek 5.100 DEM (v takratni tolarski protivrednosti 397.800,00 SIT), kolikor naj bi ob vrnitvi znašal njegov dolg skupaj z obrestmi, tako da je ta znesek položil na sodni depozit. Znesek je bil nato na zahtevo pooblaščenca tožnice le-temu tudi izplačan. Kasneje sta tožnik kot darovalec in tožnica kot obdarjenka sklenila še darilno pogodbo, s katero naj bi toženec tožnici podaril stanovanje. Glede na to, da tudi ta pogodba nima nobenega datuma, ni jasno, kdaj je bila sklenjena, pogodbeni stranki pa sta jo podpisali, vendar nato ni bil izveden nadaljnji postopek, saj od te pogodbe ni bil poravnan davek in overjen toženčev podpis, pogodba pa tudi ni bila zemljiškoknjižno izpeljana. Toženec pa je tožnico tudi pismeno obvestil, da s pogodbo ne soglaša ter da ji bo vrnil izposojeni znesek, ona pa naj mu vrne dokumentacijo, ki jo ima v zvezi s stanovanjem.

Na podlagi zgoraj opisanega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen. Določilo zadolžnice, da pripada zastavljena nepremičnina upniku, v kolikor dolg ne bo poplačan, je v nasprotju s 69. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in je zato nično. Darilno pogodbo brez datuma, ki sta jo sklenila tožnica in pok. M.T., pa je sodišče ocenilo kot navidezno in zato nima učinka. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica osebno in po pooblaščencu.

Tožnica v pritožbi navaja, da je pok. M.T. posodila določeno vsoto denarja, ki jo je ta rabil za nakup stanovanja. Denar mu je posodila 12.3.1993, vrniti pa bi ga moral v roku 30 dni. Ker je pok. M.T. še pred potekom 30-dnevnega roka ugotovil, da posojila ne bo mogel vrniti, sta sklenila darilno pogodbo, na podlagi katere ji je podaril stanovanje, ki ga je kupil z izposojenim denarjem. Tožnica meni, da je darilna pogodba dopolnilo zadolžnice in je zato na podlagi obeh listin in ob upoštevanju dejstva, da ji pok. M.T. posojila ni pravočasno vrnil, pridobila pravno priznano pravico do stanovanja.

Brez njene pomoči pa pok. M.T. stanovanja tudi ne bi mogel kupiti, saj mu takrat sin A.T. s tem v zvezi sploh ni pomagal. Tožnica nadalje ne soglaša, da je pogodba samo navidezna, ker nima datuma, saj datuma nima tudi zadolžnica. Darilno pogodbo je potrebno presojati skupaj z zadolžnico, saj gre za vezana dokumenta. Ni ji jasno, zakaj se ji na drugi strani sodbe očita, da se ni držala dogovorjenih rokov, saj z zadolžnico in pogodbo ni bila z ničemer vezana in zato tudi ni mogla ničesar kršiti. Toženec A.T. ni pri odkupu stanovaja z ničemer pomagal očetu, temveč poskuša zdaj zgolj zaščititi lastne interese. Da se znesek, ki ga je še pok. M.T. deponiral pri sodišču zdaj nahaja pri odvetniku, pa je izvedela šele na obravnavi dne 5.11.1999. Tožnica je naknadno svojo pritožbo še dopolnila z zahtevo, da naj sodišče tožencu naloži, da ji v roku 15 dni izroči stanovanje v last in posest ter ji povrne njene stroške.

Pooblaščenec tožnice je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in nato napačno uporabilo materialno pravo. Pravdni stranki sta namreč najprej sklenili dogovor o posojilu ter napravili zadolžnico.

Naknadno pa sta ugotovili, da toženec dogovorjenega ne bo mogel izpolniti in sta zato v smislu 348. člena ZOR obstoječo obveznost toženca prenovili na način, da je toženec tožnici z darilno pogodbo podaril stanovanje in si pridržal pravico dosmrtnega preužitka. Ker sta stranki svoj posel prenovili soglasno, v zakonsko določenih rokih in pri nobeni od strank ni šlo za napako volje, bi prvostopno sodišče moralo zahtevku tožnice ugoditi. Tudi če prejšnja obveznost toženca s sklenitvijo darilne pogodbe ne bi ugasnila, pa je tožničin tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, saj temelji na pravno veljavnem poslu - darilni pogodbi, ki je bila sklenjena pred odvetnico, kar že samo po sebi zadostuje za ugotovitev, da gre pri tej pogodbi za pravo voljo strank in ne more biti govora o navidezni pogodbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno ugotovilo. Ni dvoma o tem, da je tožnica pravnemu predniku toženca posodila znesek 5.000 DEM, ki ga je le-ta kot imetnik stanovanjske pravice potreboval za nakup stanovanja na podlagi določb Stanovanjskega zakona (SZ), saj to dejstvo izhaja iz zadolžnice. Neutemeljene pa so trditve tožnice, da je na podlagi te zadolžnice in darilne pogodbe, ki naj bi bila sklenjena "kot dopolnilo" zadolžnice, pridobila pravno priznano pravico do stanovanja. Zadolžnico je namreč mogoče šteti le kot toženčevo priznanje dolga in kot dovoljenje za zavarovanje tega dolga, glede na to, da je v zadolžnici dovoljena tudi vknjižba zastavne pravice. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da bi bilo ob upoštevanju določbe 69. člena ZTLR nično določilo zadolžnice, da bo tožnica za svojo terjatev poplačana z nepremičnino, v primeru, da toženec ne bo plačal dolga v roku. Ob tem je sicer tudi vprašljivo, ali besedilo zadolžnice sploh daje podlago za takšno interpretacijo, kot jo sicer vseskozi prikazuje tudi tožnica. Po mnenju sodišča druge stopnje bi namreč tožnica na podlagi zadolžnice lahko v vsakem primeru zahtevala le plačilo njene terjatve iz naslova posojila. Ob tem bi kot sredstvo za poplačilo svoje terjatve v morebitnem izvršilnem postopku lahko zahtevala tudi rubež, cenitev in prodajo zastavljene nepremičnine. V nobenem primeru pa ne bi mogla zahtevati, da bi na podlagi svoje terjatve postala lastnica nepremičnine, saj je vrednost le-te tudi bistveno presegala tožničino terjatev. Toženec je sicer na podlagi SZ sicer res pridobil nepremičnino po ugodnejši ceni, vendar iz razloga, ker je bil imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju, sicer pa je bila realna tržna vrednost stanovanja bistveno višja. Dejstvo, da je tožnica šele na obravnavi izvedela, da je njen pooblaščenec prevzel znesek, ki ga je toženec položil v sodni depozit, pa na odločanje v tej zadevi ne more imeti nobenega vpliva. Toženec je namreč omenjeni znesek položil na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje, ker tožnica tega zneska ni želela sprejeti. Če je kasneje pooblaščenec tožnice ta znesek prevzel, za odločanje v tej zadevi ni pomembno, saj gre s tem v zvezi zgolj za notranje razmerje tožnice in njenega pooblaščenca.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je darilna pogodba zgolj navidezna in zato na podlagi določbe 66. člena ZOR nima pravnega učinka med pogodbenima strankama. Ni namreč mogoče najti nobene podlage ali ugotoviti razlog, zaradi katerega bi pok.

M.T. stanovanje podaril tožnici. Dejstvo, da stranki nista nikoli nameravali skleniti darilne pogodbe, pa izhaja tudi iz dopisov pok.

M.T. z dne 17.5.1993 in 6.6.19993. V obeh dopisih namreč navaja, da on od tožnice razen posojila ni nikoli prejel nobenega denarja, da mu ni ničesar dodatno plačala, da mu ni povrnila njegovih vložkov v hišo, da je tržna cena hiše najmanj 50.000 DEM ipd. Takšne navedbe pok. M.T. so v direktnem nasprotju z namenom in vsebino darilne pogodbe, saj nekomu, ki se mu podarja nepremničnina, ni mogoče očitati, da za vlaganja vanjo ni ničesar plačal in da za darilo ni ničesar plačal oziroma omenjati vrednost nepremičnine.

Tudi sama tožnica vsekozi v postopku niti ne prikriva dejstva, da s tožencem pravzaprav ni sklenila darilne pogodbe, temveč, da je bila darilna pogodba sklenjena zato, ker toženec ni v roku vrnil posojila.

Očitno je torej, da namen obeh strank nikoli ni bil skleniti darilno pogodbo, temveč je tožnica na podlagi posojila, ki ga je dala tožencu, želela postati lastnica stanovanja. Dejstvo je torej, da pri obeh strankah ni obstajala nikakršna pogodbena volja za sklenitev darilne pogodbe in gre v tem primeru resnično za navidezen pravni posel, ki naj bi služil samo kot najbolj enostavna pravna podlaga za prenos lastninske pravice.

Že iz doslej navedenih razlogov izhaja, da je tudi pritožba pooblaščenca tožnice neutemeljena, saj je jasno, da prenovitve pravnega posla ni mogoče izvesti z navidezno pogodbo. Poleg tega pa za prenovitev pravnega posla niso izpolnjeni tudi drugi pogoji.

Predvsem se prenova ne more domnevati, temveč morata stranki, kot to določa 349. člen ZOR, izrecno navesti, da je njun namen, da s prenovo prejšnja obveznost preneha in nastane nova. To hkrati tudi pomeni, da je za prenovitev potrebna posebna pogodba oziroma mora biti v novi pogodbi izrecno navedeno, da se s to pogodbo prenavlja dotedanje razmerje, kar pa kot že rečeno v konkretni zadevi tudi ni bilo izpolnjeno, saj je ob zatrjevani darilni pogodbi še vedno obstajalo tudi posojilno razmerje.

Po oceni pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje vse pravno pomembne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa tudi ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 353. člena ZPP je zato priožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke in njenega pooblaščenca kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.