15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in Ž., ki jo zastopa mag. B. B. iz Z. Z., in C. C., Č. Č., D. D., vseh iz Ž. in Ž., ki jih po pooblastilu njihove zakonite zastopnice A. A. zastopa mag. B. B., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1504/2006 z dne 8. 11. 2006 v zvezi s sodbo in sklepom Upravnega sodišča št. U 1857/2006-6 z dne 30. 8. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 236-86/2005 (1352-05) z dne 23. 6. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je zavrnilo prošnje za azil pritožnikov in odločilo, da morajo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Pritožniki so vložili tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo sodbo Upravnega sodišča.

2.V ustavni pritožbi zatrjujejo kršitev 22. in 23. člena Ustave. Menijo, da gre za kršitev pravice do poštenega sojenja. Sodišča naj bi v azilnih zadevah sodila pristransko. Vrhovno sodišče naj bi "popolnoma ignoriralo vse pritožbene razloge in argumente". Navajajo, da so zatrjevali, da sodba ni odločila o bistvenih tožbenih argumentih, da je bilo presojano na podlagi absurdnega kriterija "nenehnega trpinčenja oziroma mučenja", da se odločitev nezakonito opira na direktive EU[1], ki naj ne bi bile neposredno uporabno pravo, da je odločba MNZ nezakonita, ker niso bili spoštovani napotki sodišča, in da je bila prošnja za azil nezakonito zavrnjena zaradi "nedokazane splošne verodostojnosti". Zatrjujejo, da je pritožbeno sodišče odgovorilo le na prva dva navedena argumenta. Postavilo naj bi neresnično trditev, da pritožniki niso zatrjevali preganjanja zaradi svoje pripadnosti rasi, veri, narodnosti itd. Navedeno naj bi izhajalo tako iz prošnje za azil kot tudi tožbe. Vrhovno sodišče naj tudi ne bi odgovorilo na ugovore glede uporabe pravnega standarda preganjanja, ugotovilo naj bi le, da od prosilcev navajane okoliščine ne ustrezajo pojmu preganjanja, ki se je kot pravni standard uveljavil v upravno sodni praksi. Glede zadnjih treh argumentov pritožbe naj bi odgovorilo le, da je MNZ v ponovljenem postopku ocenilo, da za razčiščevanje nejasnosti ni potrebno ponovno zaslišanje in da zato meni, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno, iz njega napravljen pravilen sklep in na to stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Z navedenimi kršitvami naj bi bile v posledici kršene tudi ustavne pravice, kot so pravica do življenja, pravica do svobode, pravica do varnosti, pravica do spoštovanja človekovega dostojanstva itd., ki naj bi jih bilo možno združiti v "pravico do azila po Ženevski konvenciji" kot eno od neimenovanih pravic iz 34. člena Ustave.

3.Ker bi pritožnikom z odstranitvijo iz Republike Slovenije nastale težko popravljive posledice, Ustavnemu sodišču predlagajo začasno zadržanje izvršitve odločbe MNZ. Poleg tega predlagajo, naj Ustavno sodišče določi tudi način izvršitve sprejema ustavne pritožbe in naj odredi premestitev pritožnikov iz Centra za tujce v Azilni dom, ker naj razmere v Centru za tujce ne bi bile primerne za mladoletne otroke.

4.MNZ v odgovoru nasprotuje trditvam pritožnikov ter pojasnjuje potek postopka. Meni, da je pomembna kvaliteta obrazložitve, ne kvantiteta. Navaja še, da zatrjevane kršitve ne morejo biti predmet postopka z ustavno pritožbo, saj Ustavno sodišče v tem postopku presoja le kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Meni, da prosilci niso izkazali splošne verodostojnosti ter pojasnjuje na podlagi katerih ugotovitev je sprejelo navedeni zaključek. Ministrstvo še pojasnjuje, da je zaradi dejstva, da je oče otrok prvonavedene prosilke za azil in njen izvenzakonski partner še vedno prosilec za azil, katerega azilni postopek še ni pravnomočno končan, odločilo, da v duhu spoštovanja Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) in Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – KOP) do pravnomočno končanega navedenega azilnega postopka pritožniki še naprej ostanejo nastanjeni v Azilnem domu.

5.Pritožniki nasprotujejo stališčem MNZ v odgovoru na pritožbo. Navajajo, da so v ustavni pritožbi nasprotovali ne le skoposti obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča, temveč tudi njeni vsebinski argumentaciji.

B.

6.Pritožniki z večino navedb oporekajo ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi materialnega prava. Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče preizkusi le, ali izpodbijane odločitve temeljijo na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču. Za takšen primer v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali gre za sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišči oziroma upravni organ ne bi utemeljili s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da niso odločali na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri odločanju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanim odločitvam, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni mogoče očitati.

7.V obravnavani zadevi je MNZ odločalo o prošnji za azil pritožnikov v ponovnem postopku. Prošnjo je v skladu z določbo prve alineje prvega odstavka 35. člena ZAzil zavrnilo, ker je ugotovilo, da prosilci za azil ne izpolnjujejo pogojev za azil in priznanje statusa begunca po drugem in tretjem odstavku 1. člena ZAzil[2]. Obstoj preganjanja je eden izmed pogojev za priznanje azila po drugem odstavku 1. člena ZAzil. Vendar izrecne opredelitve preganjanja niti ZAzil niti Ženevska konvencija, na katero se ZAzil neposredno sklicuje, ne vsebujeta. Navedeno torej od organov odločanja terja, da v vsakem postopku, v katerem odločajo o prošnji za azil, s pomočjo metod razlage ta pojem napolnijo z vsebino ter nato ugotovijo, ali v konkretni zadevi obstajajo okoliščine, ki bi jih lahko opredelili kot preganjanje. Navedeno pomeni uporabo prava ter ugotavljanje dejanskega stanja. Kot je bilo že pojasnjeno, morebitnih nepravilnosti, ki se lahko pri tem pojavijo, Ustavno sodišče samih po sebi ne presoja. Predmet ustavnosodne presoje so zato lahko le stališča, ki so ključna za sprejem odločitve v konkretni zadevi ter bi bila kot taka lahko (pod določenimi pogoji) nesprejemljiva z vidika kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Temeljno vprašanje, ki ga sproža ustavna pritožba, torej je, ali so upravni organ in sodišča pojmu preganjanja dala takšno vsebino, ki ni skladna z Ustavo.

8.V obrazložitvi odločbe MNZ je med drugim navedeno, da razlogi za zapustitev matične države, ki jih je prosilka podala v skladu s 63. b členom ZAzil in na zaslišanju, ne morejo predstavljati preganjanja, ki se je izoblikovalo kot pravni standard v azilnih postopkih v upravno sodni praksi. Odločitev MNZ se res sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1429/2005 z dne 7. 12. 2005, v kateri je preganjanje opredelilo kot trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Kljub sklicevanju na to sporno definicijo pravnega standarda preganjanja, pa iz obrazložitve odločbe MNZ jasno izhaja, da ta opredelitev pojma preganjanja ni bila niti edina niti ključna za presojo, ali je ta pogoj za priznanje azila izpolnjen, ter posledično za sprejeto odločitev MNZ. MNZ je v obravnavani zadevi namreč pravni standard preganjanja opredelilo v smislu Ženevske konvencije ter s pomočjo kriterijev iz Direktive, natančneje njenega 9. člena, ki opredeljuje dejanja preganjanja, in se pri tem sklicuje na 1 A člena Ženevske konvencije. Iz obrazložitve odločbe MNZ je razvidno, da je na tej podlagi ugotavljalo odločilna dejstva. Podrobno in obširno je obrazložilo, zakaj v konkretni zadevi opisane "krivice", ki jih je utrpela prvonavedna prosilka za azil, in dogodki, ki jih je opisala v prošnji za azil in na zaslišanju, ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil. Takšno stališče sta ob sklicevanju na ZAzil in Ženevsko konvencijo potrdili tudi Vrhovno in Upravno sodišče. Glede na navedeno tudi dejstvo, da se je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi sicer sklicevalo na sporno opredelitev pojma preganjanja iz sodbe št. I Up 1429/2005 z dne 7. 12. 2005 ne more imeti za posledico zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V zvezi z očitkom pritožnikov, da naj bi MNZ v azilnih postopkih Direktivo uporabljalo neposredno, Ustavno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je MNZ uporabilo Direktivo le kot "interpretacijski pripomoček" za razlago pojma preganjanja.

9.Pritožniki menijo, da je bila prošnja za azil nezakonito zavrnjena tudi iz razloga, ker je MNZ štelo, da pritožnica ni dokazala svoje splošne verodostojnosti. Prosilci za azil morajo prepričljivo in verodostojno navesti vsa bistvena dejstva že v prošnji za azil (29. člen ZAzil). Pristojni organ mora v postopku med drugim ugotavljati resničnost, logičnost in skladnost navedb prosilca za azil, saj tudi na ta način ugotavlja relevantno dejansko stanje. MNZ je pritožnici na zaslišanju predočilo posamezne nejasnosti in razlike v samem njenem zaslišanju ter z izjavo, ki jo je podala pri podaji prošnje za azil. Svoje ugotovitve in zaključke je obširno in natančno pojasnilo ter tudi na te oprlo svojo odločitev. Upravno sodišče je sledilo zaključkom MNZ in ocenilo, da je odločitev MNZ pravilna.

10.Glede očitkov pritožnikov, da MNZ v ponovnem postopku ni sledilo napotkom sodišča, Ustavno sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče štelo, da je MNZ sledilo napotkom sodišča in svojo ugotovitev tudi pojasnilo.

11.Pritožnikom tudi ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, ki pomeni obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, jih pretehtati in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev nižje stopnje dovolj izčrpna in popolna. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnikov, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do pritožbenih razlogov in argumentov, neutemeljen. Vrhovno sodišče se res ni izrecno in izčrpno opredelilo do vseh navedenih očitkov, vendar je s tem, ko je odločitvi MNZ in Upravnega sodišča ocenilo kot pravilni in zakoniti, pritrdilo tudi njunim ugotovitvam in pojasnilom, ki so natančna in izčrpna, kot je bilo v obrazložitvi te odločitve o ustavni pritožbi že pojasnjeno, zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Ker Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ni odločalo o predlogu za začasno zadržanje izpodbijanih odločb. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da se pritožniki še vedno nahajajo v Azilnem domu in razloge, ki jih je za to navedlo MNZ.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Opombi:

[1]Gre za Direktivo Sveta št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (Uradni list Evropske Unije, št. L 304/12 – v nadaljevanju Direktiva).

[2]ZAzil v drugem odstavku 1. člena določa, da daje Republika Slovenija zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – Ženevska konvencija).

V tretjem odstavku 1. člena ZAzil pa je določeno, da daje Republika Slovenija subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma v državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.