Jedro

Če je tožena stranka (banka) svoje komitente obveščala o spremenjenih obrestnih merah z obvestili, ki so visela na okencih njenih poslovalnic, jim je s tem dala možnost, da se z njimi seznanijo. Zato jih te spremenjene obrestne mere zavezujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi tisti del plačilnega naloga, s katerim je tožencu naloženo, da mora tožeči stranki plačati 1.892,90 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.6.1990 do plačila ter ji povrniti 191,00 SIT stroškov postopka.

Zoper ta del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec in predlaga razveljvitev. Zatrjuje, da bi ga morala tožeča stranka opozoriti na spremembo obrestnih mer. Tudi če so bili sklepi tožeče stranke na vpogled v njeni enoti, je to za obveščanje komitentov premalo. O spremembi obrestne mere bi jih morala namreč opozoriti, toliko bolj, ker ima v različnih krajih organizirano poslovanje tudi preko drugih subjektov. Toženec živi v M. in ves promet s tekočega računa opravlja preko PTT enote v tem kraju. V poslovalnico tožeče stranke na J. prihaja le poredko. Negativno stanje na tekočem računu tako ni nastalo zaradi nedopustnega ravnanja toženca, marveč zaradi nedopustnega ravnanja tožeče stranke. Izpiska z dne 25.1.1990 ni mogoče šteti za poročilo o stanju računa, saj v njem ni zajet obračun obresti za mesec december.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da se toženec ne more sklicevati na nepoznavanje obrestne mere. Kajti iz pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa ne izhaja, da bi morala tožeča stranka toženca vsakokrat posebej obveščati o spremenjenih obrestnih merah. Še več. V 7. čl. pogodbe je določeno, da bodo spremenjeni pogoji na vpogled in razpolago v enotah bank. In ker je tožena stranka svoje komitente obveščala o spremenjenih obrestnih merah z obvestili, ki so visela na okencih njenih poslovalnic (toženec ne zanika te ugotovitve prvostopnega sodišča), jim je s tem dala možnost, da se z njimi seznanijo (2. odst. 142. čl. ZOR). Toženec se tako kljub temu, da ga tožeča stranka ni opozorila na spremembo obrestne mere, ne more sklicevati na nepoznavanje nove obrestne mere. Pri tem je tudi brez pomena oddaljenost njegovega stalnega prebivališča od poslovne enote tožeče stranke. Kot rečeno, je namreč bistveno, da mu je tožeča stranka dala možnost seznaniti se s spremenjeno obrestno mero. Irelevantno je tudi poročilo o stanju računa z dne 25.1.1990. Tudi če bi bilo nepravilno ali pomanjkljivo, ne bi vplivalo na toženčevo obveznost iz neupravičene pridobitve (morda le na odškodninsko odgovornost tožeče stranke za škodo, ki bi tožencu zaradi tega nastala, česar pa toženec ne uveljavlja). Toženec je namreč z izdajo čekov prekoračil svoje dobroimetje pri tožeči stranki za 1.892,90 takratnih din, zaradi česar je bila tožeča stranka za ta znesek prikrajšana. Ker to prikrajšanje ni imelo podlage ne v pogodbi o bančnem tekočem računu in ne v zakonu, mora toženec ta znesek tožeči stranki vrniti (2. odst. 210. čl. ZOR).

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).