Jedro

Pri odločanju o protipravnosti ravnanja delavca tožene stranke je pomembno, ali je sporna izjava lahko žaljiva v očeh povprečnega televizijskega gledalca. Vendar pa novinarji pri svojem delu ne smejo prekoračiti določenih meja, še posebej ugleda, zasebnosti in pravic drugih. Skrbeti morajo za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost. Svoboda izražanja se tako neha, če novinar piše o dejstvih, ki so neresnična, pa bi se objektivno lahko dokopal do resnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna drugi tožeči stranki plačati znesek 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh.

2. Tožena stranka je dolžna na svoje stroške na TV Dnevniku 2 na prvem programu med 19.30 in 20. uro objaviti preklic naslednje izjave: "No in če si ob pravem času na pravem mestu lahko ob sončnem mrku tudi dobro zaslužiš. Denimo tako kot tisti, ki je na Ljubljanskem gradu radovednim gledalcem takšna preprosta papirnata zaščitna očala prodajal po okroglih 500,00 SIT" in se obema tožnikoma opravičiti za svojo zgoraj navedeno izjavo na enak način oz. na enako vidnem mestu, kot je bila posredovana, to je, da se preklic in opravičilo pospremi s posnetkom, ki je bil predvajan hkrati z navedeno izjavo tožene stranke dne 12.10.1996, v 15 dneh, oz. bo v tem primeru sodba nadomestila preklic in opravičilo in bo v celoti objavljena v sredstvih javnega obveščanja, v časopisih Delo in Dnevnik na stroške tožene stranke.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v 15 dneh" (1. točka izreka).

Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 50.000,00 SIT, v osmih dneh (2. točka izreka).

V pravočasni pritožbi je tožeča stranka navedla, da je sodišče nepravilno zožilo obseg presoje o tem, ali je tožena stranka protipravno posegla v osebnostno pravico; to je mogoče storiti ne le z navajanjem neresničnih dejstev, temveč tudi z izrazi omalovaževanja. Tako se je izkazalo, da je novinarjeva izjava ne le žaljiva, ampak celo neresnična. Tožnik je pri zaslišanju namreč povedal, da so očala iz posebne in zelo drage folije. Predložil je račun, iz katerega je razvidno, da folija z merami 100 x 60 cm stane kar 135 DEM. Predložil pa je tudi račun nemške firme A., ki izkazuje ceno 25 DEM za očala približno enake kvalitete, torej precej več, kot so stala njegova očala. Zato jih ni mogoče oceniti kot preprost izdelek. Zaradi navedenega je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Neresničen je tudi del izjave, ki namiguje na zaslužkarstvo. Besed "po okroglih 500 tolarjev" namreč ni mogoče oceniti drugače kot namig, da so se očala prodajala po pretirano visoki ceni. Besede "takale preprosta" tako izkazujejo omalovažujočo oceno izdelka. Pri tem ni pomembno, da novinar ni imel namena žaliti. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je novinar ravnal malomarno pri pripravi komentarja in izrekanju izjave. Potrebna profesionalna skrbnost bi ob pomanjkljivem poznavanju izdelka tožečih stranka terjala, da se novinar še dodatno prepriča, ali je izdelek tožečih strank vseboval posebno in drago folijo. Novinar bi si lahko prave informacije pridobil tako od novinarke, ki je reportažo pripravila, kot tudi od tožnika. Informacija o sončnem mrku je bila tako pomešana z vrednostno sodbo o izdelku kot preprostem, cenenem in predragem ter o zaslužkarstvu tožeče stranke. Prav tako ni pomembno, ali je bilo večini gledalcev znano, na koga se nanaša izjava. Pomembna je le prizadetost tožnika. Sicer pa je bil pred oddajo predvajan oglas, v katerem sta bili navedeni tožeči stranki kot proizvajalca in demonstratorja zaščitnih očal. Zmotni so tudi zaključki sodišča, da drugotožnik ni dokazal prizadetosti in trpljenja svoje družine. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti kumulativno podani naslednji elementi: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost povzročitelja. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) pojma razžalitve, kot vzroka za nastanek duševnih bolečin, sicer ne opredeljuje podrobneje. Ker gre za pravni standard, je treba v vsakem primeru posebej presojati, ali je neko ravnanje objektivno žaljivo in zato protipravno; tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje (glej razloge sodbe na listovni števili 79 spisa). Odločilnega pomena je torej, ali je ravnanje delavca tožene stranke protipravno (primerjaj 170. člen ZOR). Pri tem za ugotovitev temelja obveznosti ni pomembno, ali je bil tožnik s takim ravnanjem tudi osebno prizadet, kakor zmotno meni pritožba. Prav tako tudi ni pomembno, ali je imel delavec tožene stranke namen razžaliti tožnika, kar je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo.

Sodišče druge stopnje je zato pri odločanju o protipravnosti ravnanja delavca tožene stranke presojalo, ali je sporna izjava lahko žaljiva v očeh povprečnega gledalca. Pri tem tako 39. člen Ustave RS (v nadaljevanju: URS), kot tudi 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) vsakomur zagotavljata, da svobodno izraža misli ter širi vesti in mnenja; novinarjem pa nalaga tudi dolžnost, da posameznikom omogočijo, da dobijo informacije javnega značaja, za katere imajo v zakonu utemeljen javni interes, razen v primerih, ko to določa zakon. Le-ta omejuje pravico in dolžnost informiranja tedaj, ko posega v drugo človekovo pravico, in sicer pravico do varovanja časti in ugleda (15. člen URS in 2. odstavek 10. člena EKČP). Novinarji pri svojem delu tako ne smejo prekoračiti določenih meja, še posebej ugleda, zasebnosti in pravic drugih. Skrbeti morajo za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost. Svoboda izražanja se tako neha, če novinar piše o dejstvih, ki so neresnična, pa bi se objektivno lahko dokopal do resnice.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da sporna izjava nima žalitvenega pridiha in ne predstavlja negativne vrednostne sodbe tožeče stranke, ki je niti ne omenja. Novinarjev opis je namreč objektiven, z navajanjem dejstev, ki jih je mogoče zaznati na podlagi življenjskih izkušenj. Obravnavana očala so tako tudi po mnenju sodišča druge stopnje preprosta, torej (na pogled) navadna, enostavna, izdelana le iz papirja in zaščitne folije (glej Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, 1994, stran 1014); pri tem je dejstvo, da gre za "posebno folijo" seveda samo po sebi razumljivo - le v tem svojstvu je slednja lahko "zaščitna" (torej varuje pred splošno znanimi škodljivimi vplivi sonca).

Z besedami, ki se nanašajo na opis očal, so bila torej navedena le dejstva. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da bi novinar vrednostno oceno lahko podal kvečjemu z besedami, da "lahko s sončnim mrkom tudi dobro zaslužiš". Vendar pa je tudi v tem primeru vrednostna sodba v mejah ujemanja z dejstvi; s prodajo neke stvari (torej tudi zaščitnih očal) bi namreč nekdo res utegnil "dobro zaslužiti". Intenzivnost vrednostne sodbe torej ni bila taka, da bi lahko šlo za negativno vrednostno oceno. Sicer pa sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da je prvo tožeča stranka gospodarska družba, ki samostojno opravlja pridobitno dejavnost; zato je intenzivnost "kritik" v zvezi s predmetom njenega poslovanja lahko večja.

V ravnanju delavca tožene stranke tako ni mogoče zaslediti protipravnosti; zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo zahtevek za objavo preklica sporne izjave (glej točko I/2 izreka).

Iz podatkov spisa je razvidno, da je ogled delnega sončnega mrka in prodajo zaščitnih očal na Ljubljanskem gradu organiziral A. S. v imenu družbe P. d.o.o., D. (glej tožbene navedbe v 1. odstavku teksta na listovni številki 2 spisa; glej še izpovedbo priče S. na listovni številki 27 spisa). Glede na to, da se je sporna izjava nanašala na "prodajalca" (glej še listovno številko 78 spisa), je po mnenju sodišča druge stopnje lahko nosilka pravic iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša obravnavani civilni spor, le omenjena družba in ne njen zakoniti zastopnik - A. S. (glej podatke sodnega registra). Ker le-ta torej ni izkazal, da bi lahko bil naslovnik sporne izjave, v tem postopku ne more biti (aktivno) stvarno legitimiran. Že zato je sodišče prve stopnje (ne glede na razloge iz prejšnjih odstavkov te sodbe) ravnalo pravilno, ko je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine (glej točko I/1 izreka).

Sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da bi utegnila biti pritožbena navedba, "da sporna izjava pomeni kršitev določb 1.,3. in 9. člena Kodeksa novinarske etike" pravnopomembna le v morebitnem disciplinskem postopku proti novinarju, ki jo je izrekel; zato pri odločanju ni bila upoštevana (a contrario 1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe ni našlo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo kot zakonito in pravilno potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.