Jedro

Ni treba, da obrazložena izjava stranke časovno sledi navedbam nasprotne stranke, če smiselno prerekanje dejstev izhaja že iz strankinih predhodnih vlog.

V teoriji in sodni praksi slovenskih sodišč in ESČP se je izoblikovalo stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri dejstvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Nasprotno pri mnenjih ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe z dne 19. 1. 2015 se zavrže. II. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 20.000,00 EUR. Odločilo je še, da sta tožnika dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.314,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje, toženki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Glede ugotovitve sodišča, da tožnika nista podala navedb glede intenzivnosti in trajanja bolečin o škodnih posledicah, je dvakrat napačna, saj to dvoje lahko predstavlja okoliščino pri presoji višine odškodnine, ne pa pri presoji, ali je do škode sploh prišlo. Zadoščati bi moralo pojasnilo, da sta se ob izrečenih žaljivkah počutila prizadeta, poleg tega pa ne drži ugotovitev, da tožnika nista podala navedb o obstoju škode, saj sta jih podala že v tožbi pod II. točko. Nadalje sta tožnika na naroku dne 30. 5. 2014 navedla, da je tožnica zaradi obravnavanega dogodka, to je žaljivih objav na televiziji, trpela duševne bolečine in druge posledice, ki se kažejo na zdravju tožnikov. Ne drži, da tožnika nista pojasnila, kaj štejeta kot zasebno in katere izmed spornih izjav v prispevku naj bi razkrivale občutljivo, zasebno vsebino njunega življenja ter na kakšen način. Jasno izhaja, da so se osebnostne pravice prizadele preko objavljene oddaje, kaj tožnika štejeta kot zasebno, pa je jasno iz konteksta. Sam poseg v zasebnost tako izhaja iz I. točke tožbe, v kateri sta tožnika navedla, da štejeta za nedopustno, da je toženka v javno objavljeni oddaji poimensko pojasnjevala težave in spore. V kolikor te navedbe za sodišče niso bile dovolj konkretizirane, bi jih sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva moralo pozvati na dopolnitev glede podrobnejšega opisa trajanja bolečin. Z opustitvijo je sodišče kršilo 285. člen ZPP in 109. člen ZPP (pravilno 108. člen ZPP), zato gre pri izpodbijani sodbi za sodbo presenečenja. Ni nobenega razloga, da jima sodišče ne bi verjelo, da sta bila zaradi tako grobih in brutalnih žaljenj toženke prizadeta, pri čemer ni nujno, da bi bile žalitve izvršene v javnosti. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega, da so priče sicer potrdile težave tožnika z želodcem, a jih niso znale časovno umestiti in poudarja, da je razumljivo, da se za štiri leta nazaj ne morejo spomniti točnih datumov, je pa iz njihovih izpovedb jasno, da so se težave pojavljale po objavi oddaje. Sporna je tudi dokazna ocena izpovedbe priče P., češ da ji sodišče ne verjame, da je bila tožnica v psihični stiski, ker priča ni strokovnjak s področja medicine. Tudi laik lahko opazi, da je drugi prizadet in da je v psihični stiski. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da tožnika pri sosedih, prijateljih, sodelavcih nista bila sprejeta kot prepirljivca, ker je M. dejal, da tožnik ni bil zasmehovan v službi, P. pa, da so jima stali ob strani. Ni pomembno, ali javnost obravnava nekoga negativno ali ne, temveč zadostuje, da je bil prizadet. Ocena sodišča, da sram ni bil takšne intenzitete, da bi bilo sodno varstvo utemeljeno, je nepravilna, saj jo je toženka na javni televiziji pred pol milijona gledalcev krivo obtožila storitve kaznivega dejanja krive ovadbe, da si prepirljivec, da šikaniraš sosede, da si zloben, kar je vredno sodnega varstva. Sodišče je kršilo materialno pravo, ker ni upoštevalo navedb in listin, ki se nanašajo na sina tožnikov. Tožnika nista zahtevala odškodnine zaradi njegovih bolečin, temveč bolečin, ki sta jih trpela sama, ker se je v javnosti blatilo njunega sina. Gre za nepravilno uporabo procesnega prava, ker sodišče šteje za priznane neprerekane trditve toženke o tem, da naj bi imel tožnik pred poškodbo iz dogodka 24. 2. 2013 krvni tlak lepo urejen. V kolikor stranka zatrjuje eno dejstvo, potem nasprotne trditve druge stranke ni treba ponovno prerekati, saj že iz dosedanjih navedb izhaja drugačno stališče. Sodišče napačno uporabi materialno pravo s tem, ko za utemeljitev odškodninskega zahtevka zahteva ugotovitev naklepnega ravnanja povzročitelja škode, saj zadošča že malomarnost. Sodišče ni upoštevalo, da za element krivde velja obrnjeno dokazno breme. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Graja dokazno oceno, ker sodišče brez tehtne obrazložitve ne verjame tožnikoma, ki naj bi bila zainteresirana za izid, niti pričam (ker gre za prijatelje), medtem ko nekritično in v celoti verjame toženki, ki navedb z ničimer ne podkrepi, na primer glede tega, da ni sodelovala v oddaji z namenom zaničevanja, da se je že pred prispevkom obrnila na razne inštitucije, da naj bi klicala moževo psihologinjo, župana in centre za socialno delo. Sodišče ji verjame zato, ker je to potrdila D. J., ki je s tožniki prav tako v številnih sporih. Sodišče celo zapiše, da je bila zasebnost razkrita širši javnosti, ker je o teh sporih vedela D. J., in jo s tem enači z relevantno javnostjo, ki jo doseže oddaja, objavljena na javni televiziji v eni najbolj gledanih oddaj.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

O zavrženju dopolnitve pritožbe

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila tožnikoma vročena 21. 8. 2014, tako da se je petnajstdnevni pritožbeni rok iztekel 5. 9. 2014 (333. člen ZPP). Kasnejša dopolnitev pritožbe z dne 19. 1. 2015 je vložena po poteku zakonskega roka, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo s sklepom kot prepozno (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP).

O zavrnitvi pritožbe

6. Očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 285. členom ZPP ni podana. Tožnika menita, da bi ju sodišče v skladu z določbo o materialno procesnem vodstvu moralo pozvati na dopolnitev navedb glede trajanja in intenzivnosti trajanja duševnih bolečin, v kolikor je presodilo, da te niso zadostne. V konkretni zadevi je toženka že v odgovoru na tožbo opozorila na odsotnost navedb trajanja in intenzitete posledic, zato materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno.(1)

7. Pritrditi je pritožniku, da je sodišče napačno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP s tem, ko je štelo za priznano dejstvo, da je povišan krvni tlak pri tožnici posledica kasnejšega dogodka z dne 24. 2. 2013 in ne obravnavanega dogodka. Ni treba, da obrazložena izjava stranke časovno sledi navedbam nasprotne stranke, če smiselno prerekanje dejstev izhaja že iz strankinih predhodnih vlog.(2) V obravnavanem primeru gre za podoben primer. Tožeča stranka je na naroku dne 30. 5. 2014 trdila, da je zvišan krvni tlak posledica obravnavanega dogodka, čemur je takoj sledila nasprotna trditev toženke, da zvišanje krvnega tlaka izvira iz dogodka z dne 24. 2. 2013. Tožeči stranki ni bilo treba še enkrat izrecno nasprotovati. Poudariti je treba, da jo je sodišče zavrnilo tudi iz razloga, ker je po oceni nasprotujočih si trditev navedbo štelo za dano za potrebe tega postopka. Očitana relativna kršitev glede na navedeno ni v ničemer vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

8. Tožnika na podlagi določbe 179. člena OZ zahtevata odškodnino vsak po 10.000,00 EUR zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter posega v njuno pravico do zasebnosti zaradi izjave toženke o sosedskih sporih med pravdnima strankama v televizijskem prispevku ..., ki je bil predvajan v oddaji ... na kanalu ... dne 31. 10. 2010. 9. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: nedopustno (protipravno) ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima in odškodninska odgovornost. Odsotnost ene od njih narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

10. V teoriji in sodni praksi slovenskih sodišč in ESČP se je izoblikovalo stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri dejstvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Nasprotno pri mnenjih ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih.(3) V konkretnem primeru je nemogoče v polni meri ločiti podano mnenje toženke od dejstev, saj se ti neločljivo prepletajo. Toženkino mnenje ima namreč oporo v številnih preteklih dogodkih med pravdnima strankama, ki so prispevali k slabim sosedskim odnosom. Ob pravilni in prepričljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženka ni imela namena zaničevati tožnikov ali blatiti njuno dobro ime, kar izhaja iz vsebine izjav toženke in njenega mirnega in nežaljivega načina izražanja, temveč je želela le opozoriti na stisko svoje družine z upanjem, da bodo spori med sosedi zaradi pritiska javnosti prenehali, je pravilen materialnopravni sklep, da ravnanje toženke ni bilo protipravno. Ker je protipravnost škodljivega ravnanja pogoj za odškodninsko odgovornost, je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Čim je tako, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do številnih pritožbenih navedb glede ostalih treh predpostavk odškodninske odgovornosti.

11. Kljub temu, da je sodišče napravilo sklep, da tožnika nista dokazala naklepnega ravnanja, je iz ostalih razlogov sodbe razvidno, da je pravilno upoštevalo razporeditev trditvenega in dokaznega bremena. V skladu z njim je toženka tista, ki mora z namenom izključitve protipravnosti dokazati, da ni imela zaničevalnega namena, kar ji je tudi uspelo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede tega je izčrpna, prepričljiva, logična in celovita, zato ne zahteva dopolnitve, dvomi pritožnikov o njeni pravilnosti pa se ob tem izkažejo za neutemeljene. Prav tako jasno izhaja, da pri navedbi besede naklep sodišče ni imelo v mislih naklepa kot zahtevane oblike krivde za odškodninsko odgovornost, na kar opozarjata pritožnika, temveč je z naklepom merilo na zaničevalni namen. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava je torej neutemeljen.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da izjave toženke niso posegle v zasebno sfero tožnikov, saj je bila vsebina izjav že predhodno znana širšemu krogu ljudi, o dolgoletnih sosedskih sporih pa so bili že pred objavo spornega prispevka obveščeni vsaj sosedje D. J., tožnikovi sodelavci in sorodniki. To nenazadnje potrjujejo tudi ugotovitve izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da do dolgoletnih sporov med pravdnima strankama ni prišlo za zaprtimi vrati, temveč na prostem, in da v zvezi s temi postopki teče več postopkov na sodišču. Pritožbeni očitek, češ da je sodišče enačilo pričo D. J. s širšo javnostjo, je neutemeljen, saj tožnika enostransko in le delno povzameta razloge sodbe. Dodati je še, da zgolj poimensko navajanje tožnikov samo zase še ne pomeni, da je prišlo do posega v zasebnost, temveč je to treba presojati vedno skupaj z vsebino izjav in drugimi okoliščinami konkretnega primera.

13. V okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ni našlo drugih kršitev procesnega prava niti kršitev materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnika s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor toženke, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Prim. zadeve VS RS III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014, III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013, II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013. (2) Betetto, v: Ude in drugi, Pravdni postopek s komentarjem, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 169. (3) Prim. sklep II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014, II Ips 195/2010 z dne 26. 9. 2011. Drugače kot v obravnavani zadevi je bila v navedenih zadevah tožba vložena zoper časopisno podjetje oziroma televizijsko postajo.