Jedro

V obrazložitvi izpodbijane odločbe so izostali tako konkretni razlogi in okoliščine za oceno oziroma dodeljeno število točk po posameznem kriteriju, na podlagi katerih je organ ocenil, v kolikšni meri prijavljeni projekt izpolnjuje vsakega od razpisnih kriterijev, kot tudi, glede na to, da je tožnikov projekt dosegel več kot 250 točk, zakaj se njegov projekt ne more financirati. Vsako posamezno oceno oziroma dodeljeno številko točk po posameznih kriterijih bi bilo treba konkretizirano obrazložiti, ne pa da je dejansko v besedilnem delu obrazložitve samo v obliki vezanega besedila podana ena in ista vsebina kot v preglednici s številom točk. Poleg tega bi bilo tudi treba navesti pojasnilo glede omejenosti finančnih sredstev, denimo višina razpoložljivih sredstev in najmanjše število točk, ki je še omogočalo dodelitev sredstev. Obrazložitev izpodbijane odločbe ni zadostna, saj ne omogoča preizkusa odločitve, niti glede točkovanja tožnikovega projekta niti glede omejenosti razpoložljivih finančnih sredstev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6150-151/2016/2 z dne 14. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Minister za kulturo je z izpodbijano odločbo zavrnil sofinanciranje tožnikovega projekta z naslovom "Slovenska preteklost, sedanjost in prihodnost" in ugotovil, da posebni stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnik prijavil na Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2017, oznaka JPR‑MV‑2017 (v nadaljevanju Javni razpis) s projektom na področju programske vsebine tiskanih medijev, ki ga je v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in Pravilnikom o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) ocenila strokovna komisija glede na kriterije, določene v 8. točki Javnega razpisa, ter podala obrazložitev ocene projekta. V sofinanciranje so bili sprejeti projekti, ki so na podlagi ocenjevanja po razpisnih merilih dosegli vsaj polovico možnih točk, pri čemer so bili nadalje glede na višino razpoložljivih sredstev v sofinanciranje sprejeti le tisti projekti, ki so dosegli višje število točk. Tožnikov projekt je bil ocenjen po kriterijih št. 1-8, podeljene točke za vsak posamezen kriterij so navedene v preglednici v izpodbijani odločbi, skupno pa je prejel 264 točk, kar je dosegel z avtomatično dodelitvijo točk po kriterijih št. 3-6 ter z individualno dodeljeno oceno po kriterijih št. 1, 2, 7 in 8. Glede slednjih komisija meni, da je tožnikov projekt sorazmerno kakovosten in izviren, manj pa aktualen in komunikativen, ne izkazuje pomena za regijo oz. lokalno skupnost, ima pa pomen pri uresničevanju pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti ter pri zagotavljanju uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč organizacij ter posameznikov. Komisija je ugotovila, da tožnikov projekt ustreza razpisnim merilom in dosega 264 točk, a ga glede na zgornje obrazložitve in glede na omejena finančna sredstva ne more predlagati za sofinanciranje. Minister je s predlogom strokovne komisije soglašal in izdal izpodbijano odločbo.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, vse pa s stroškovno posledico. Izpodbijana odločba bi skladno s 119. členom ZUJIK in 12. členom Pravilnika morala vsebovati natančne razloge za razvrstitev kulturnega projekta tožnika, dosledno obrazložitev, kateri kulturni programi oziroma projekti, ki so predmet ocenjevanih ustreznih vlog, se financirajo v določenem obsegu, kateri pa se glede na višino sredstev in razvrstitev ne financirajo. Vsebovati bi morala natančno strokovno oceno, v kateri bi bilo število točk pojasnjeno z vsebinsko utemeljitvijo ocene strokovne komisije glede na v razpisu določene pogoje in kriterije. Odločba ne vsebuje ničesar od navedenega in je v bistvenem delu neobrazložena ter se je ne da preizkusiti. Izostale so odločitve o relevantnih dejstvih. Ni podana nobena utemeljena in argumentirana vsebinska presoja. Ni opravljena tudi nobena dokazna ocena. Toženka ni ustrezno pojasnila, kaj so bili pravnorelevantni razlogi pri izbiranju. Izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve, zakaj je komisija pri vsakem posamičnem razpisnem merilu tožniku podelila določeno število točk. Ni pojasnila, kaj je vodilo v podelitev točk, kakršne so bile tožnikovemu projektu podeljene in tudi ne, zakaj je bilo skupaj doseženih ravno 264 točk. Posledično iz obrazložitve ni mogoče razbrati povezave med kriteriji razpisa in tožnikovim projektom, kar pomeni arbitrarnost izpodbijane odločbe. Toženka ni pojasnila, zakaj je tožniku nekje dodelila manj in nekje več točk. Zlasti ni pojasnila, po čem se je projekt tožnika toliko ločeval od drugih projektov, da je bil deležen zgolj takšnega števila točk, kot jih je prejel. Gre za neobrazloženo, pavšalno in nekonsistentno utemeljitev. S tem je kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS. Očitek kršitve enakega varstva pravic tožnika utemeljuje okoliščina, da je toženka pri razpisu večkrat očitno odločala po političnih in ne po strokovnih kriterijih. Toženka je pri vrednotenju prijavljenih kulturnih projektov kot uspešne izbrala projekte tistih medijev, ki so pozicionirani kot mediji leve družbeno-politične usmeritve, pretežni del medijev, ki jih lahko v širšem družbeno političnem kontekstu umestimo kot desno profilirane medije, pa so bili na razpisu neuspešni. V dokaz navedenega toženko poziva, da predloži vse odločbe, ki jih je izdala na podlagi Javnega razpisa, oziroma naj jo k temu pozove sodišče, sicer se bo arbitrarnost na podlagi družbeno-politične usmeritve določenih medijev štela za dokazano (prvi in peti odstavek 227. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 22. členoma Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Toženka je iz političnih vzgibov prijavljeni kulturni projekt tožnika namenoma ocenila na način, da ta ni dosegel mejnega praga za sofinanciranje in se po prepričanju tožnika v tem skriva tudi razlog za tako pavšalno obrazložitev. Na ta način je bila kršena tudi ustavna pravica iz 5. člena Ustave RS. Izpodbijana odločba tudi hudo posega v širši javni interes, zlasti v kontekstu omogočanja splošni javnosti do relevantnih medijskih in ostalih vsebin in je prišlo tudi do kršitve 1. člena Ustave RS. V zvezi z navedenim je z izpodbijano odločbo prišlo tudi do kršitve 14. člena Ustave RS. Evidentno je, da toženka ni enakovredno obravnavala vseh medijskih ponudnikov oziroma prijaviteljev na Javni razpis, pač pa je preferirala zgolj levo usmerjene medije. Tožnik navaja kršitev 39. člena Ustave RS. Izpostavlja, da svoboda medijev, tiska in izražanja ni zgolj na nacionalni ravni ustavno varovana kategorija, ampak gre za širši mednarodni koncept, ki je varovan tudi z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, kot številnimi drugimi mednarodnimi dokumentni in pravnimi akti Evropske unije. Tožnik predlaga izvedbo predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki naj jih po edicijski dolžnosti predloži toženka, ter z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzet del javno objavljene razpisne dokumentacije, kjer so objavljeni pogoji za sodelovanje na Javnem razpisu ter kateri projekti so bili lahko v skladu z besedilom razpisa sprejeti v sofinanciranje, kjer je tudi pojasnjeno, da so se pri izboru projekta upoštevala razpisna merila oziroma kriteriji iz 8. točke Javnega razpisa ter obrazložitev teh meril v navodilih prijaviteljem za izdelavo vloge, ki so bila objavljena kot del razpisne dokumentacije. Na 4. strani obrazložitve izpodbijane odločbe je jasno razvidno, koliko točk je dobil zadevni projekt skupaj, po vsakem posameznem kriteriju in skupno število točk, v obrazložitvi na strani 5 pa so navedeni tudi razlogi za takšno oceno pri vsakem posameznem kriteriju oziroma merilu, kar toženka pojasni po posameznih merilih (1 do 8). Tako je bil projekt po vseh osmih merilih, kjer je tudi jasno razvidno koliko točk je dobil po vsakem posameznem merilu, skupaj ocenjen z 264 točkami. Projekt je prejel več kot polovico vseh možnih točk (500) in je ustrezal merilom razpisa, vendar pa ga strokovna komisija, glede na omejena finančna sredstva, ni predlagala za sofinanciranje, s čemer je pristojni minister soglašal, kakor tudi z utemeljitvijo strokovne komisije, zato je sofinanciranje projekta zavrnil. Takšen predlog in odločitev sta pravilna in zakonita, saj so sredstva Javnega razpisa omejena, zato se lahko za sofinanciranje izberejo le tisti projekti, ki so bili v postopku izbire ocenjeni kot najboljši, kar izhaja iz 8. točke besedila Javnega razpisa. Projekt tožnika je ocenjen skladno z razpisnimi merili. Strokovna komisija je ministru v sofinanciranje predlagala le tiste projekte (izmed tistih, ki so dosegli vsaj polovico možnih točk po razpisnih merilih), ki so bili ocenjeni najboljše. Ker je jasno razvidna povezava med merili razpisa in razlogi za zavrnitev projekta, tožbeni očitki, da naj bi bila izpodbijana odločba neobrazložena, ne držijo. Takšna obrazložitev je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS glede obrazloženosti odločitev v postopkih javnih razpisov ter ustaljeno s sodno prakso Upravnega sodišča RS glede obsega obrazložitve odločitve organov v zadevah javnih razpisov s področja kulture, ki jo toženka navaja. Izpodbijana odločba je ustrezno obrazložena v skladu z relevantnimi določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanj ZUP), ZUJIK in Pravilnika, zato je neutemeljen očitek, da naj bi šlo za samovoljno in arbitrarno odločitev. Iz predpisov, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ne izhaja nobena zahteva, da se v odločbi navedejo tudi informacije o ocenah drugih projektov. Posledično so neutemeljene tožbene navedbe, da so bile tožniku kršene ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, saj gre pri kandidiranju na javnem razpisu za negotova dejstva. Kot pavšalne in neutemeljene toženka zavrača očitke tožnika, da naj bi na Javnem razpisu odločala po političnih in ne strokovnih kriterijih in da naj bi pri vrednotenju kulturnih projektov kot uspešne izbrala izključno projekte tistih medijev, ki so profilirani kot mediji leve družbeno politične usmeritve. Toženka navaja, da je strokovna komisija vsak projekt presojala izključno glede na kriterije za ocenjevanje in vrednotenje kulturnega projekta, ki so bili določeni v Javnem razpisu. Navaja določbe 4. člena in 4.a člena ZMed. V skladu ZMed se z javnim razpisom ne financirajo mediji kot taki, ampak le posamezni kulturni projekti, to so programske vsebine, ki zagotavljajo pluralnost in demokratičnost splošno informativnih tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži stroške postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je v prvi vrsti sporna obrazložitev zavrnitve sofinanciranja tožnikovega projekta, s katerim se je prijavil na Javni razpis. Pravna podlaga predmetnega Javnega razpisa je ZUJIK. Ta v prvem odstavku 100. člena napotuje glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, na smiselno uporabo ZUP. Skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

7. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnikov projekt prejel skupno 264 točk glede na kriterije iz Javnega razpisa, kar odraža v tč. 2. zgoraj povzeto mnenje komisije, glede na takšno obrazložitev in glede na omejena finančna sredstva pa komisija tožnikovega projekta ni mogla predlagati za sofinanciranje.

8. Takšna obrazložitev po presoji sodišča ne zadosti standardu obrazložitve odločbe iz prvega odstavka 214. člena ZUP, kljub zgolj smiselni uporabi le-tega. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so namreč izostali tako konkretni razlogi in okoliščine za oceno oziroma dodeljeno število točk po posameznem kriteriju, na podlagi katerih je organ ocenil, v kolikšni meri prijavljeni projekt izpolnjuje vsakega od razpisnih kriterijev, kot tudi, glede na to, da je tožnikov projekt dosegel več kot 250 točk, zakaj se njegov projekt ne more financirati. Vsako posamezno oceno oziroma dodeljeno številko točk po posameznih kriterijih bi bilo treba konkretizirano obrazložiti, ne pa da je dejansko v besedilnem delu obrazložitve (prvi odstavek na 5. strani izpodbijane odločbe) samo v obliki vezanega besedila podana ena in ista vsebina kot v preglednici s številom točk (na 4. strani izpodbijane odločbe). Poleg tega bi bilo tudi treba navesti pojasnilo glede omejenosti finančnih sredstev, denimo višina razpoložljivih sredstev (glede na to, da je v Javnem razpisu navedena le predvidena okvirna vrednost razpoložljivih sredstev) in najmanjše število točk, ki je še omogočalo dodelitev sredstev. Obrazložitev izpodbijane odločbe ni zadostna, saj ne omogoča preizkusa odločitve, niti glede točkovanja tožnikovega projekta niti glede omejenosti razpoložljivih finančnih sredstev. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je zato treba iz tega razloga odločbo odpraviti.

9. Sodišče poudarja, da je pri svoji presoji upoštevalo tudi ureditev postopka dodeljevanja sredstev, po kateri vlagatelji pred izdajo posamične odločbe s strani ministra niso pisno obveščeni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, in predlogu strokovne komisije ter nimajo možnosti izjave o navedenem. Namreč navedba na 3. strani izpodbijane odločbe, da je bil tožnik po 13. členu Pravilnika o predlogu strokovne komisije obveščen z možnostjo, da se o njem izjavi, komisija pa da je pravočasne izjave obravnavala in pripravila končni predlog, je neskladna s podatki upravnega spisa, določilo 13. člena Pravilnika, pa je s 1. 10. 2016 nehalo veljati, tako da je ta odstavek v obrazložitvi izpodbijane odločbe redundanten.

10. Pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo in pojasnili v odgovoru na tožbo, saj morajo biti relevantni razlogi za sprejeto odločitev podani v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče ne more upoštevati, pri čemer pa sodišče dodaja, da obrazložitev, kot jo citira toženka v svojem odgovoru na tožbo (3. stran odgovora na tožbo, drugi do peti odstavek), ni enaka obrazložitvi, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe. Toženka je v odgovoru na tožbo (op.: po razumevanju sodišča) skupaj združila tabelarični prikaz iz 4. strani izpodbijane odločbe in besedilo iz prvega odstavka 5. strani izpodbijane odločbe, in tako skušala obrazložitev izpodbijane odločbe prikazati za bolj artikulirano, kot to v resnici je.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS‑1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ, kateremu se zadeva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek tega člena).

12. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 285 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).