Jedro

Toženka v pritožbi kot bistveno izpostavlja, da bi se ji moralo tudi sodno pisanje (enako kot obvestilo o prispeli pošiljki) pustiti na vhodnih vratih poslovnega prostora, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj ZPP ne daje podlage, da bi vročevalec postopal na način, za katerega se zavzema v pritožbi. V četrtem odstavku 142. člena ZPP je izrecno določeno, kako naj ravna vročevalec, če naslovnik nima predalčnika oz. je ta neuporaben - pisanje mora vrniti sodišču. Po oceni višjega sodišča je takšna zakonska ureditev tudi logična, saj je vsebina sodnih pisanj zaupne narave in take vrste pošiljk ni mogoče pritrditi na vrata poslovnega prostora, kot to za obvestilo o prispeli pošiljki določa zakon.

Izrek

Pritožba toženke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi neplačila sodne takse štelo, da toženka umika napoved pritožbe z dne 21. 9. 2015 zoper sodbo in sklep sodišča z dne 12. 8. 2015. 2. Toženka je zoper izpodbijani sklep vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob napovedi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, in sicer najkasneje v roku 8 dni od vročitve naloga za plačilo sodne takse. Če sodna taksa ni plačana v roku, in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je napoved pritožbe umaknjena (105a. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je za napoved pritožbe zoper sodbo in sklep z dne 12. 9. 2015 toženki vročilo nalog za plačilo sodne takse z dne 23. 9. 2015, vendar toženka sodne takse ni plačala. Iz vročilnice na red. št. 24 izhaja, da ji je bil nalog za plačilo sodne takse vročen s t.i. fikcijo vročitve. Vročitev je bila opravljena v skladu s 142. členom ZPP, in sicer tako, da je vročevalec na vratih poslovnega prostora pustil obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem bi ga morala toženka dvigniti. Tega ni storila, zaradi česar se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku roka za dvig, na kar je bila toženka v obvestilu opozorjena. Opozorjena je bila tudi, da bo vročevalec po poteku roka za dvig pismo pustil v predalčniku, in da bo, če predalčnika ne bo imela oz. bo neuporaben, pismo vrnil sodišču (prim. tudi Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 93/2008, 25/2009).

6. Pritožbene navedbe toženke o dejanskih okoliščinah opravljene vročitve naloga za plačilo sodne takse se skladajo s podatki, ki izhajajo iz potrdila o opravljeni vročitvi, in sicer: (1) da je na vrata (toženka neizkazano trdi, da pod vrata) poslovnega prostora prejela obvestilo o prispeli pošiljki, (2) da pošiljke ni dvignila v roku, (3) da nima predalčnika (pri čemer razlogi za to, ki jih navaja v pritožbi, niso pravno pomembni) in (4) da po izteku roka za dvig ni prejela poštne pošiljke, temveč je bila le-ta vrnjena sodišču. 7. Toženka v pritožbi kot bistveno izpostavlja, da bi se ji moralo tudi sodno pisanje (enako kot obvestilo o prispeli pošiljki) pustiti na vhodnih vratih poslovnega prostora, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj ZPP ne daje podlage, da bi vročevalec postopal na način, za katerega se zavzema v pritožbi. V četrtem odstavku 142. člena ZPP je izrecno določeno, kako naj ravna vročevalec, če naslovnik nima predalčnika oz. je ta neuporaben - pisanje mora vrniti sodišču. Po oceni višjega sodišča je takšna zakonska ureditev tudi logična, saj je vsebina sodnih pisanj zaupne narave in take vrste pošiljk ni mogoče pritrditi na vrata poslovnega prostora, kot to za obvestilo o prispeli pošiljki določa zakon.

8. V kolikor je pritožbene navedbe toženke „da je prostora dovolj, da se pod vhodna vrata porine še pošiljka“ razumeti, da je špranja pod vrati poslovnega prostora (oz. celoten poslovni prostor) v funkciji poštnega predalčnika (nabiralnika), pa na neutemeljenost teh pritožbenih navedb kaže že običajen jezikovni pomen besede predalčnik. Tega ne spremeni niti dejstvo, četudi bi vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki namesto na vrata „potisnil“ pod vrata, kot to navaja toženka v pritožbi.

9. Toženka v pritožbi navaja, da ji je bil onemogočen vpogled v spis in se zato ni mogla seznaniti z nalogom za plačilo sodne takse, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj zanje ni predložila oz. predlagala nobenih dokazov, niti lastnega zaslišanja ne. Višje sodišče zato njenim trditvam ne more slediti, poleg tega pa v spisu tudi ni podatka, da bi toženka zahtevala vpogled v spis (ne 16. 10. 2015, niti ne kdaj prej ali kasneje). Sicer pa velja, da imajo stranke pravico pregledovati in prepisovati spise pravde, v kateri so udeležene (prvi odstavek 150. člena ZPP).

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi (2. točka 365. člena ZPP).