Jedro

Revidenta utemeljeno opozarjata, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njunega pritožbenega argumenta, da je bilo posestvo kupljeno komaj mesec dni po sklenitvi zakonske zveze (ter da je zato sila dvomljivo, ali sta zakonca v tako kratkem času z delom pridobila dovolj denarnih sredstev za plačilo kupnine). Ker se morajo prispevki zakoncev povezati s pridobivanjem skupnega premoženja, so posebej pomembni (marsikdaj celo odločilni) prav prispevki v obdobju, ko je bil pridobljen največji ali pretežni del premoženja. Tako se pokaže, da gre tu za enega od nosilnih pritožbenih argumentov, o katerem bi se sodišče druge stopnje vsekakor moralo izreči.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica solastnica nepremičnin, ki so vpisane pod vl. št. 80 in 81 k.o..., 1306 k.o..., 270 in 1814 k.o... ter denarnih sredstev na različnih vlogah pri Novi kreditni banki Maribor in A banki v Maribor v znesku 5.964,55 DEM in 367.546,40 SIT, do ene polovice, ter da ta del nepremičnin in denarnih sredstev ne spada v zapuščino po pokojnem A. B. Toženca je zavezalo, da morata tožnici nerazdelno povrniti 893.911,40 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2001. V delu, s katerim je tožnica zahtevala, da ji pripada tudi polovica denarnih sredstev na devizni hranilni knjižici, št..., je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožencev ugodilo le v delu, s katerim sta izpodbijala stroškovno odločbo, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo ugoditveni del sodbe sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da predstavlja omenjeno premoženje skupno premoženje tožnice in njenega pokojnega moža ter da sta njuna prispevka k pridobitvi tega premoženja enaka. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta toženca vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajata, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da spor o ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ni obračunska pravda. Zakonsko domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju je namreč vedno mogoče izpodbijati, kar pomeni, da je to obračunska pravda. Zakonska domneva o enakih deležih velja le med zakoncema, ne pa v razmerju do tretjih oseb. Lastninska pravica na nepremičninah se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Ker je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik zapustnik (A.B.), nosi tožnica dokazno breme, da spadajo nepremičnine v skupno premoženje. Sodišče bi moralo uporabiti predpis, ki je veljal ob pridobitvi lastninske pravice. Tako sta sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče zmotno tolmačila določbe Občnega državljanskega zakonika, zlasti paragrafe 1233, 1177, 1178 in 1236. Ob pravilni uporabi teh določb ter določbe paragrafa 1237 bi moralo sodišče ugotoviti, da je lastninsko pravico na večini spornih nepremičnin pridobil A.B. V dvomu je namreč veljala domneva, da je lastninsko pravico pridobil mož. Pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o vseh pritožbenih navedbah tožencev, zlasti ne o časovnih komponentah in razmakih pri pridobivanju premoženja. Tako sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah, da je imel A.B. pred sklenitvijo zakonske zveze več kot 7 let delovne dobe ter (zato) tudi zaslužke, medtem ko tožnica delovne dobe ni imela (in zato tudi ne zaslužkov). Sama je izpovedala, da naj bi A.B. po starših podedoval 6.000 lir, ona pa po svojih le 4.500 lir. Tudi sicer ne more biti dvoma, da v času enega meseca od sklenitve zakonske zveze tožnica in njen mož nista mogla razpolagati z enakimi sredstvi za nakup posestva. Tudi s kasnejšimi vlaganji tožnica prispevkov pri pridobivanju skupnega premoženja ni uravnotežila. Toženca sta v pritožbi izrecno opozorila, da sta bila zakonca B. pred nakupom posestva poročena le mesec dni, vendar pritožbeno sodišče o tej pomembni pritožbeni navedbi nima razlogov. Toženca sta v pritožbi tudi izrecno opozorila, da je pokojni A.B. po svoji sestri Al.B. leta 1985 podedoval 3.571.482,75 ITL. Ta denar ne more predstavljati skupnega premoženja in tožnica zato ni upravičena do polovice denarnih sredstev na sporni hranilni knjižici. Sodišče prve stopnje je zapisalo, katere listine je vpogledalo, a med njimi ni tudi kupne in odstopne pogodbe z dne 21.4.1934. Pritožbeno sodišče pa se v izpodbijani sodbi sklicuje prav na to listino, ki je bila pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na parc. št. 327 in 382 k.o... Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija je utemeljena. O tistih revizijskih stališčih, ki po mnenju revizijskega sodišča niso utemeljena: Revizijsko sodišče soglaša z načelnim izhodiščnim stališčem pritožbenega sodišča, da zakonska zveza ni skupnost, v kateri se obračunava prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, ter da zato tudi spor o deležih ni obračunska pravda. Delo kot konstitutivni element za nastanek skupnega premoženja sestavlja namreč katerakoli pojavna oblika, preko katere se ustvarja neka vrednost. Za delo se ne šteje le tista aktivnost, ki prinaša neposredne finančne koristi, pač pa vsaka dejavnost posameznega zakonca, ki je namenjena zadovoljevanju raznovrstnih potreb družine, vzgoje in varstva otrok, vodenja gospodinjstva, dela v zvezi z vzdrževanjem premoženja ali povečevanjem njegove vrednosti ter pomoč drugemu partnerju. Zato je soglasno stališče teorije in prakse, da se tovrstno delo ne sme ocenjevati v skladu z njegovo tržno vrednostjo ter da povsem ekonomističen "cost-benefit" pristop ni primeren. Konec koncev je zaradi pestrosti različnih oblik prispevkov pri ustvarjanju skupnega premoženja tako rekoč nemogoče uporabiti skupni imenovalec (ki je predpogoj za matematičen obračun prispevkov). Ker tvori skupno premoženje zakoncev vse, kar pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je tudi zakonec, ki formalno ni titular lastninske pravice (ki npr. ni vknjižen kot lastnik nepremičnine), to pridobil v času, ko je bilo premoženje pridobljeno. Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 - Uradni list RS, št. 64/01 - ZZZDR) se šteje skupno premoženje za originarno pridobljeno s trenutkom pridobitve oziroma nastanka premoženja. S tem pridobi vsak zakonec stvarnopravno pravico do tega premoženja v obsegu svojega prispevka, ne glede na to, da je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik samo eden od njiju (prim. pravno mnenje VS SRS Pž 530/77 z dne 27.7.1977). Določbe ZZZDR o osebnih pravicah in dolžnostih zakoncev, o njihovih premoženjskih razmerjih in o prenehanju zakonske zveze veljajo od uveljavitve tega zakona (torej od 1.1.1977 - 233. člen ZZZDR) tudi za prej sklenjene zakonske zveze ter za spore med zakonci, ki so v postopku (225. člen ZZZDR). Spričo retroaktivnosti se tako ni treba ukvarjati z revizijskim tolmačenjem določb Občnega državljanskega zakonika o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Neutemeljen je revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče izvedlo dokaz s kupno in odstopno pogodbo z dne 21.4.1934, čeprav tega dokaza ni izvedlo tudi sodišče prve stopnje. Iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo namreč izhaja, da je prvostopno sodišče prebralo tudi to listino. To, da je ni izrecno omenilo tudi v obrazložitvi, pa še ne pomeni, da tega dokaznega sredstva ni ocenilo. Ker je bilo predlagano le v dokaz trditve tožencev, da je bilo posestvo pridobljeno že pred sklenitvijo zakonske zveze med tožnico in A.B., je njegova dokazna ocena nujno vključena v dokazno oceno kupne pogodbe za nakup posestva z dne 3.4.1935. Dokazna funkcija obeh listin je namreč ista: preveriti, kdaj je bila sklenjena kupna pogodba, na podlagi katere se je A.B. vknjižil kot lastnik nepremičnin, ki so vpisane v vl. št. 270 k.o... S tem, ko je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bila kupna pogodba za nakup omenjenega posestva sklenjena 3.4.1935, je posredno povedalo tudi, da nepremičnine, ki so vpisane v vl. št. 270, niso bile pridobljene s kupno in odstopno pogodbo z dne 21.4.1934. Pritožbenemu sodišču, ki je to listino še samo ocenilo (to je glede na določbo 2. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku /Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP/ vsekakor smelo storiti) in potem dokazno oceno sodišča prve stopnje (ki je sicer le implicitno oziroma konkludentno izražena) še dodatno utemeljilo, tako v tem pogledu ni mogoče očitati kršitve določb pravdnega postopka. Končno je neutemeljen tudi revizijski očitek, da sta toženca v pritožbi izrecno opozorila, da je A.B. leta 1985 po sestri A.B. podedoval 3.571.482,75 ITL. Čeprav je toženka v odgovoru na tožbo sicer navedla, da je A.B. leta 1985 po sestri podedoval stanovanje v Gorici, ki je bilo nato prodano, tako da je tožničin mož dobil gotovino, pa toženca vse do pritožbe te trditve nista postavila dovolj določno. Dejstvo, da je A.B. podedoval stanovanje, ki je bilo nato prodano za gotovino, namreč ni uporabno za pravno (silogistično) sklepanje. Tudi če bi ga tožnica priznala, si zaradi pretirane splošnosti sodišče z njim ne bi moglo pomagati. O tem, kolikšna je bila kupnina, ki naj bi predstavljala v skupno premoženje vloženo posebno premoženje tožničinega moža, lahko namreč zgolj ugibamo. Če ostanejo trditve stranke o pravno pomembnih dejstvih nejasne, nepopolne ali pavšalne (pri čemer v tej fazi postopka ni več pomembno, ali je zatajilo tudi materialno procesno vodstvo), jih v pritožbi ni več mogoče dopolnjevati, razjasnjevati ali narediti dovolj določne - razen seveda, če stranka izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženca pa tega v pritožbi nista niti zatrjevala. O tistih revizijskih stališčih, ki so po mnenju revizijskega sodišča utemeljena: Pravici stranke do pritožbe odgovarja obveznost sodišča, da njene pritožbene navedbe vzame na znanje, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev o pritožbi bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih ni morda enostavno prezrlo (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-373/97 z dne 22.2.2001). Sodišče sicer ni dolžno posebej odgovarjati na vsak dokazni ali pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih dokaznih ali pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni oceni sodišča niso nerelevantna. Vsaj nekaterim od tistih pritožbenih navedb tožencev, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo, pa ni mogoče odrekati teh kvalitet. Zato revidenta utemeljeno opozarjata, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njunega pritožbenega argumenta, da je bilo posestvo kupljeno komaj mesec dni po sklenitvi zakonske zveze (ter da je zato sila dvomljivo, ali sta zakonca B. v tako kratkem času z delom pridobila dovolj denarnih sredstev za plačilo kupnine). Ker se morajo prispevki zakoncev povezati s pridobivanjem skupnega premoženja, so posebej pomembni (marsikdaj celo odločilni) prav prispevki v obdobju, ko je bil pridobljen največji ali pretežni del premoženja. Tako se pokaže, da gre tu za enega od nosilnih pritožbenih argumentov, o katerem bi se sodišče druge stopnje vsekakor moralo izreči. Izreči pa bi se moralo tudi o pritožbenih navedbah, da je pokojni A.B. delal pri V.A. od 1.4.1927 do 30.6.1934, medtem ko za tožnico ni ugotovljeno, da bi bila pred sklenitvijo zakonske zveze kje zaposlena. V tem okviru se lahko pokaže kot pomembno tudi pritožbeno sklicevanje na tožničino izpovedbo, da sta s pokojnim možem denar za nakup posestva zbrala z dediščino, in sicer on 6.000 lir, ona pa 4.500 lir. Ta del njene izpovedbe je sicer sodišče prve stopnje navedlo v razlogih sodbe, ni pa ga dokazno ocenilo (t.j. povedalo, ali tožnici verjame, in zakaj) ter (zato) še manj upoštevalo pri odločanju o tem, ali nepremičnine, ki so vpisane v vl. št. 270 k.o.., sploh spadajo v skupno premoženje (zaradi realne subrogacije posebnega - podedovanega premoženja) in (če te nepremičnine spadajo v skupno premoženje) kakšna sta deleža zakoncev na tem premoženju. Ker je tako pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Spričo povedanega posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.