Jedro

Tožeča stranka ni zatrjevala, za koliko časa je bila potrebna tretja izmena, niti ni razvidna dogovorjena cena za dodatne stroške. Zgolj račun, ki ga je izdal podizvajalec tožeče stranke in ga je ta prefakturirala na toženo stranko ter izpovedba prič ni dovolj za dokaz o obstoju in višini vtoževane škode, še posebej ob upoštevanju dejstva, da se je v četrtem členu Pogodbe tožeča stranka zavezala predložiti tudi dokumentacijo o nastalih stroških, pa tega ni storila.

Toženo stranko bi bremenili (dokumentirani) stroški, ki bi ji nastali zaradi zamude, le v primeru, če bi tožeča stranka izpolnila svojo obveznosti (pravočasno odprla akreditiv), tožena stranka pa blaga kljub temu ne bi pravočasno dostavila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10036/2011 z dne 28. 1. 2011 v 1. in 3. odstavku za znesek 7.140,00 EUR s pripadki in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi kot pravno podlago uporabilo le določbe posebnega dela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), namesto da bi upoštevalo tudi temeljna načela iz splošnega dela OZ. Pri tem pa je neutemeljeno upoštevalo tudi pogajanja oziroma medsebojno dogovarjanje pravdnih strank pri usklajevanju besedila Pogodbe o sodelovanju - zastopanju.

5. Prav ima pritožba, da je pri odločanju o tem, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za kršitev pogodbenih obveznosti, potrebno izhajati iz Pogodbe o sodelovanju – zastopanju (Priloga A 30, v nadaljevanju Pogodba). Neutemeljeno pa je pritožbeno sklicevanje na 20. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Določila (prvega) odstavka tega člena, ki določa, da pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih vsaka stranka lahko prekine, kadar hoče, za sporni primer ni mogoče uporabiti, saj se pravdni stranki nista zgolj pogajali, temveč sta tudi sklenili pogodbo.

6. Glede na to, da je bila naloga tožene stranke, da skrbi za realizacijo posla dobave metraže iz I., za logistiko in obveščanje na relaciji proizvajalec – posrednik - končni kupec, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo dogovore in dejanja pravdnih strank pred sklenitvijo pogodbe. Opravljanja vloge tožene stranke kot posrednika si brez vseh dejanj, ki so potrebna za končno izpeljavo dobave metraže iz I., ni mogoče zamisliti.

7. Res je (kot trdi pritožba), da je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da so dogovori o vsebini Pogodbe potekali že pred sklenitvijo pogodbe in da so bile nekatere aktivnosti med pravdnima strankama v zvezi s pogodbo izvedene že pred podpisom pogodbe (tožena stranka je ponudila tožeči stranki blago indijskega prodajalca poleti 2010, predložila je certifikate in vzorce blaga dne 3. 8. 2010, tožena stranka je posredovala pri sklenitvi prodajne pogodbe med kupcem B. in tožečo stranko (sklenjena 3. 9. 2010)). Dobava, za katero se je s pogodbo zavezala tožena stranka, je tesno povezana s prodajno pogodbo med tožečo stranko in kupcem B. (v nadaljevanju: Prodajna pogodba). V njej se je tožeča stranka zavezala odpreti akreditiv v korist B., ker pa se je s Pogodbo o sodelovanju-zastopanju tožena stranka zavezala celoten posel koordinirati in skrbeti za logistiko in obveščanje, je utemeljeno opozarjala tožečo stranko na pravočasno odprtje akreditiva in na posledice, če tega ne bi storila. Tožeča stranka se je, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, tega zavedala, pa akreditiva kljub temu ni pravočasno odprla, zaradi tega pa pošiljke ni bilo mogoče pravočasno naložiti.

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in natančno povzelo korespondenco med strankama v zvezi s tem in obrazložilo, zakaj na podlagi izpoved zaslišanih prič ugotavlja, da tožena stranka tožeči ni dala zagotovila, da bi bilo blago, kljub prepoznemu odprtju akreditiva, še vedno pravočasno odpravljeno iz B.. Ravno nasprotno: sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožečo stranko od podpisa prodajne pogodbe dalje opozarjala, da mora biti akreditiv odprt najkasneje do 6. 9. 2010, saj bo le v tem primeru blago 10. 9. 2010 lahko odpravljeno z I.. Pogodba se nanaša na dobavo dne 10. 9. 2010, tožena stranka pa se je (le) za odpremo 10. 9. 2010 zavezala, da bo blago prispelo v Ljubljano 11. 10. 2010. Na ta člen pa se navezuje tudi v četrtem členu zapisana obveza o povrnitvi stroškov zaradi zakasnitve dobave.

9. Sodišče prve stopnje je (na podlagi listinskih dokazov in izpovedb prič) prepričljivo pojasnilo, da je bila tožeča stranka s strani tožene stranke večkrat opozorjena, da se (le) za dobavo z datumom 10. 9. 2010 iz M. tožena stranka zavezuje, da bo ta pošiljka v Ljubljani do 11. 10. 2010 pripravljena v carinskem skladišču za prevzem s strani tožeče stranke. Za (pravočasno) odpravo iz M. je bilo, glede na to, da se je tožeča stranke v Prodajni pogodbi z B. zavezala odpreti akreditiv, nujno (pravočasno) sodelovanje tožeče stranke. Toženo stranko bi bremenili (dokumentirani) stroški, ki bi ji nastali zaradi zamude, le v primeru, če bi ta izpolnila svojo obveznosti (pravočasno odprla akreditiv), tožena stranka pa blaga kljub temu ne bi pravočasno dostavila v Ljubljano.

10. Pogodbena zaveza tožene stranke tega roka je bila jasno vezana na „dobavo iz M.“, ta dobava pa na izdajo akreditiva, njegova izdaja pa je bila nedvomno v sferi tožeče stranke. Prav ima sodišče prve stopnje, da tožena stranka ni kršila svoje pogodbene obveznosti, čeprav je blago namesto 11. 20. 2010 prispelo v Ljubljano štiri dni kasneje (15.10.2010) in zato ni odgovorna za domnevno nastale večje stroške proizvodnje pri izdelavi končnih izdelkov .

11. Pritožba opozarja, da pri vprašanju, zakaj je prišlo do zamude še za nadaljnjih 5 dni pri odpremi blaga podizvajalcu tožeče stranke, ni bistveno vprašanje kvalitete blaga, pač pa ustreznost spremljajoče dokumentacije za blago. Ker je tožena stranka s pogodbo, ki jo je sklenila s tožečo stranko, sprejela obveznost, da bo za blago predložila ustrezne certifikate, da bodo s temi certifikati ustreznost blaga lahko preverili pri končnem kupcu izdelkov (MNZ). Tožeča stranka zatrjuje, da so bili certifikati neustrezni in prirejeni, vendar višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka tega ni uspela dokazati. Očitek neustreznosti certifikatov ponavlja tudi v pritožbi, hkrati pa navaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve (naročnik in končni kupec izdelkov iz dobavljene metraže) imel pri pregledu dokumentacije pomisleke glede ustreznosti certifikatov. Zato je zahtevalo, da da tožeča stranka vzorčno tkanino na pregled še na Univerzo v Mariboru. Tožeča stranka je navedla, da je zaradi tega prišlo do dodatnega usklajevanja z MNZ in zaradi tega do nadaljnje zakasnitve.

12. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je nedokazana in neutemeljena trditev tožeče stranke, da je nadaljnja zamuda nastala zaradi dodatnih analiz po prispetju blaga v Ljubljano zaradi ravnanja tožene stranke: tožena stranka se v Pogodbi ni zavezala odgovarjati za kvaliteto blaga (neustreznost barve), takšna zaveza pa je bila dogovorjena v Prodajni pogodbi, tožena stranka pa ni bila stranka te pogodbe.

13. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka 3. 8. 2010 poslala tožeči stranki vse certifikate in vzorce blaga (Priloga A 15). Zahteva tožeče stranke, da morajo biti v prodajni pogodbi navedeni certifikati, ki so za blago izdani in da mora biti v pogodbi določeno, da v primeru, če poslano blago ne odgovarja podatkom v certifikatom, mora prodajalec poravnati nastale stroške. Navedene zahteve so tudi del Pogodbe (B25). Tožeča stranka pa je prejela certifikate in vzorce blaga že avgustu 2010. Če je (MNZ) podvomila o ustreznosti certifikatov in kvaliteti blaga, bi analize lahko opravila že pred prispetjem blaga v Ljubljano.

14. Višje sodišče pa pritrjuje tudi sodišču prve stopnje, da škoda – dodatni stroški proizvodnje, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ni izkazana, saj zgolj izdaja računa, ki ga je izdal podizvajalec tožeče stranke in ga je ta prefakturirala na toženo stranko, ne zadošča za dokaz obstoja škode. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni zatrjevala, za koliko časa je bila potrebna tretja izmena, niti ni razvidna dogovorjena cena za dodatne stroške. Zgolj račun in izpovedba prič tudi po oceni višjega sodišča ni dovolj za dokaz o obstoju in višini vtoževane škode še posebej ob upoštevanju dejstva, da se je v četrtem členu Pogodbe tožeča stranka zavezala predložiti tudi dokumentacijo o nastalih stroških, pa tega ni storila.

15. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).