Jedro

S tem ko zagovornik navaja, da ni dokazano, da naj bi obsojenec poslal dopis v vednost tudi M.B.-ju, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov ampak le tiste, za katere ugotovi, da so pomembni zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. D.R. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. D.R. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 10.9.1998 spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ in obsojen na 153.125,00 tolarjev denarne kazni, v plačilo pa so mu bili naloženi tudi stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21.1.1999 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa obsodilo na povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornik obs. D.R. je dne 7.6.1999 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da je bilo pred sodiščem prve stopnje storjenih več kršitev Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer po 11. točki 1. odstavka ter po 2. odstavku 371. člena ZKP, vendar Višje sodišče v Mariboru sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga, da tožbo zavrže. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zanimiv je prvi stavek obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti, ko vložnik navaja, "da obdolženi sicer soglaša z odločitvami tako sodišča prve stopnje, kot tudi sodišča druge stopnje, vendar pa smatra, da je bil v predmetni zadevi tako bistveno kršen ZKP, da je potrebno vložiti predmetno zahtevo." Uvodoma je potrebno poudariti, da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu prepisana pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, v kateri je obsojenčev zagovornik uveljavljal razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Tako torej zagovornik obsojenca tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko med drugim navaja, da ni dokazano, da naj bi obsojenec poslal dopis v vednost tudi M.B. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj zagovornik s takimi navedbami izpodbija le dokazno oceno sodišča, ki je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje obrazložena, in sicer, da je sodišče na podlagi zaslišanja priče D.R. in pisne izjave M.B. ugotovilo, da je obsojenec poslal v vednost dopis, katerega vsebina je bila predmet tega kazenskega postopka, tudi M.B.-ju. Pri tem ni odveč pripomniti, da je tudi priča D.R. izpovedala, da je dopis dobil v vednost tudi M.B. Ni utemeljeno zatrjevanje, da je sodišče bistveno kršilo določilo 16. člena ZKP. Po določilu 1. odstavka 16. člena ZKP imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank, kolikor ta zakon ne določa drugače, po določilu 3. odstavka navedenega člena pa ima obdolženec pravico navajati dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Nobeno od teh določil ni bilo kršeno, saj ni utemeljeno zatrjevanje, da je sodišče zavrnilo izvedbo vseh dokazov, ki jih je predlagal obdolženec, ugodilo pa je vsem dokaznim predlogom zasebnega tožilca. Pri tem zagovornik obsojenca niti ni konkretno navedel, katerim dokaznim predlogom zasebnega tožilca je bilo ugodeno. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da sta bila kot priči zaslišana le zasebni tožilec R.P. ter D.R., katere zaslišanje je bilo predlagano v zasebni tožbi. Izvedenstvo grafološke stroke pa je bilo odrejeno prav na podlagi predloga obdolženca, ki ga je podal v pisnem zagovoru z dne 22.1.1997. Res je sicer obsojenčev zagovornik s pisnim dokaznim predlogom z dne 6.5.1998 predlagal izvedbo več dokazov, pri tem pa je vztrajal tudi na glavni obravnavi dne 4.6.1998. Te dokazne predloge pa je sodnica kot nepotrebne zavrnila, pri čemer je v razlogih prvostopenjske sodbe tako odločitev obrazložila. Zmotno je mnenje zagovornika obsojenca, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, za katere ugotovi, da so pomembni zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa tudi tistih, za katere oceni, da za pravilno ugotovitev dejanskega stanja niso pomembni, pri čemer upošteva tudi določilo 15. člena ZKP, po katerem se mora prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku.

Navedeno je že, da je zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu prepisana pritožba obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo. Tako kot že v pritožbi tudi v navedenem izrednem pravnem sredstvu ponavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje zasebno tožbo zavreči, ker se zasebni tožilec dne 11.7.1996 ni udeležil naroka in ker pooblaščenec zasebnega tožilca na naroku dne 10.9.1996 ni imel veljavnega pooblastila. Taka pritožbena zatrjevanja je kot neutemeljena zavrnilo že pritožbeno sodišče, v razlogih drugostopenjske sodbe pa tudi podrobno obrazložilo, zakaj niso utemeljena. S takimi ugotovitvami pritožbenega sodišča se v celoti strinja tudi Vrhovno sodišče ter ugotavlja, da na navedenih narokih niso bila kršena določila kazenskega postopka.

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. D.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.