21. 5. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. aprila 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 153/98 z dne 22. 3. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 562/97 z dne 26. 2. 1998 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 231/96 z dne 14. 10. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo. S slednjo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 169. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče določilo kazen 15 dni zapora s preizkusno dobo enega leta.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitvi 28. in 39. člena Ustave. To utemeljuje z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja. Pritožnik je namreč že ves čas postopka navajal, da ni storil očitanega kaznivega dejanja, saj njegov namen ni bil žaliti zasebnega tožilca, temveč le odgovoriti na njegovo početje. Po pritožnikovem mnenju je le izkoristil pravico svobode izražanja. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče vse navedene sodbe razveljavi ter ga oprosti očitanega kaznivega dejanja.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravno presojo sodišč. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati samih po sebi pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe prava. Po ustaljeni ustavno sodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). Tega pa izpodbijanim odločbam ni moč očitati.

4.Pritožnikov očitek glede kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave ni utemeljen. Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Določba med drugim pomeni, da morajo biti v opisu dejanja, očitanega pritožniku, vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih določa zakon. Vsebina pritožnikovega očitka pa ni v tem. Pritožnik ne zatrjuje, da bi v opisu manjkal kateri izmed znakov kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen. Izpodbija pravilnost ugotovitev sodišča o obstoju posameznih znakov očitanega mu kaznivega dejanja. To pa je stvar dokazne presoje pristojnih sodišč, ki ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Ker je dokazna presoja v izpodbijanih sodbah razumno obrazložena, jim arbitrarnosti ni moč očitati.

5.Pritožnikovo zatrjevanje kršitve 39. člena Ustave ni utemeljeno. Svoboda govora je zaobjeta v pravici do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ta zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Z navedeno pravico je posamezniku zagotovljeno izražanje misli in idej ter njihovo razširjanje v zunanji prostor. Vendar pa kakor pri vseh ustavnih pravicah tudi pri navedeni velja, da je omejena s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja v kolizijo prav s pravicami na področju varovanja časti in dobrega imena. Ob nastanku kolizije se je treba odločiti, katera je v dani situaciji bolj pomembna in potrebuje ustrezno zaščito. Na abstraktni ravni rešujejo sporna vprašanja kolizije pravic zakoni. Na področju kazenskega prava je to kazenski materialni zakon, ki določa, kdaj pomeni poseg v pravice oseb na področju varovanja časti kaznivo dejanje. Pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, kamor sodi tudi kaznivo dejanje razžalitve, gre tako za zakonske omejitve pravice do svobode izražanja govora oziroma za kazenskopravno varstvo pravice do osebnega dostojanstva. Člen 169 KZ v prvem odstavku določa znake kaznivega dejanja razžalitve.

Pri tem, ko sodišče ugotavlja obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja, mora ugotoviti vsa relevantna dejstva, tehtati nasprotujoče si interese, upoštevati vse okoliščine, pomembne za oceno o teži posega v osebno čast na eni in v svobodo izražanja (govora) na drugi strani. Vedno pa mora odločiti na podlagi okoliščin konkretnega primera. Če sodišča tehtanja posega v zavarovano pravico ne bi opravila, bi lahko prišlo do nedopustnega posega v svobodo izražanja.

6.Iz vsebinske obrazložitve izpodbijanih sodb je razvidno, da je sodišče odločilo na podlagi okoliščin konkretnega primera, tehtalo dopustnost posega v zavarovano pravico oškodovanca, ugotovilo vsa relevantna dejstva in upoštevalo vse okoliščine, pomembne za odločitev o zadevi. Glede na navedeno pritožniku z izpodbijanimi sodbami ni bila kršena njegova pravica do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave.

7.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer