Jedro

Toženka ni izkazala, da je tožnico ob dogovarjanju za naročilo stavbnega pohištva opozorila na spremenjeno bistveno lastnost naročenega in izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Tožnica ni podala ustreznih trditev v zvezi z zmanjšanjem premoženja. Nemožnost uporabe hiše, ki se ni odrazila na tožničinem premoženjskem položaju, ne omogoča pravnega zaključka o že nastali pravno priznani premoženjski škodi. Vsaka kršitev se še ne odrazi kot pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**_Oris zadeve_**

1. Tožnica je s toženko sklenila pogodbo o dobavi in montaži stavbnega pohištva (okna in drsna balkonska vrata oziroma drsne zunanje stene). Tožnica trdi, da vgrajeno stavbno pohištvo nima dogovorjenih lastnosti – stopnje vodotesnosti razreda 9A. Temu toženka ne oporeka, nasprotno pa zatrjuje, da takšne lastnosti med pravdnima strankama niso bile dogovorjene. Tožnica se ni odločila za tipski proizvod, ampak za spremenjeno izvedbo tipskega detajla, kjer vodotesnosti razreda 9A niti ni mogoče doseči. **_Odločitev sodišča prve stopnje_**

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da iz tožničinega objekta odpelje vse zunanje stavbno pohištvo – okna in drsna zunanja balkonska vrata (I. točka izreka). Obenem mora tožnici vrniti kupnino v višini 75.628,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu – glede odškodnine v višini 44.400 EUR ter da tožnica odstrani in odpelje vse zunanje stavbno pohištvo na toženkine stroške, če tega ne bi storila toženka – je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka); tožnici pa naložilo povračilo 37 % toženkinih pravdnih stroškov in toženki, da tožnici povrne 63 % njenih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

_**Povzetek bistvenih navedb tožničine pritožbe**_

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine v višini 44.400 EUR (III. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka). Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne/nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da nemožnost uporabe že sama po sebi ustreza pravnemu pojmu premoženjske škode. Gre za abstraktno odškodnino za nemožnost uporabe. Pri tem se sklicuje na odločbo VSRS II Ips 315/2017, v kateri je sprejeto stališče, da premoženjska škoda za pravno priznanost ne potrebuje specifične oblike.

_**Povzetek bistvenih navedb toženkine pritožbe**_

4. Toženka sodbo izpodbija v I., II. in v delu IV. točke izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne, tožnici pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov.

Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja na napačno oceno prvega sodišča o (ne)verodostojnosti prič. Obsežno oporeka verodostojnosti pričanja A. A.-ja. Zanika obstoj dogovora o točno določeni lastnosti stavbnega pohištva – vodotesnosti razreda 9A. Podaja svojo presojo verodostojnosti zaslišanih prič in navaja razloge za verodostojnost pri njej zaposlenih prič. Opozarja, da vodotesnost razreda 9A ni bila izrecno navedena v čistopisu dogovora z dne 4. 5. 2016, niti v naročilu in ponudbi z dne 3. 5. 2016. To pomeni, da takšna lastnost ni bila dogovorjena. Pritrjuje, da med strankama ni spora o tem, da dvižno-drsne stene vodotesnosti razreda 9A ne dosegajo. Iz izjave o lastnostih (A43) jasno izhaja, da drsnih sten tipa X. ne zajema. Pogodba je bila sklenjena za drugo pohištvo, kot ga je gledala tožnica v salonu in za katerega je bila dana prva ponudba. Ponudbe so se spreminjale, detajli so se usklajevali, kar pomeni, da je bilo naročeno netipsko stavbno pohištvo, drugačno od ponujenega v prvi ponudbi. Tožnica je naročila točno določen tip stavbnega pohištva, z detajli, kjer se vodotesnosti razreda 9A ne da doseči. Iz navodila proizvajalca okovja (A55) izhaja, da je pri shemah G1 zagotavljen razred vodotesnosti 7A. Do tega pomembnega dejstva se sodišče ni opredelilo. Čeprav A. A. nima formalne izobrazbe, se je na zadeve razumel; vedel je, kaj naroča. Zavedal se je, da zahteva poseben detajl, ki ne zagotavlja najvišje vodotesnosti. Njena pojasnilna obveznost v obravnavani zadevi ni obstajala. Zahteval je netipski detajl. Že G1 ni tipski detajl, tožnica pa je želela njegovo modifikacijo. Zato je zmotna presoja, da A. A. ob sklenitvi pogodbe ni vedel, da izbrano stavbno pohištvo ne dosega standarda vodotesnosti 9A – ta standard mu za naročeno stavbno pohištvo nikoli ni bil zagotovljen.

Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti in tožnici naložiti povrnitev vseh pravdnih stroškov, zato ugovarja tudi odločitvi o pravdnih stroških.

**_Presoja utemeljenosti pritožb_**

5. Sodišče prve stopnje je izmenjalo pritožbi med pravdnima strankama. Odgovor na pritožbo je podala toženka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

**_O tožničini pritožbi_**

7. Tožnica je uveljavljala izgubljeni dobiček zaradi nemožnosti uporabe hiše. Navedla je, da je imela dva interesenta za najem. V pritožbi pa poudarja, da nemožnost uporabe že sama po sebi ustreza pravnemu pojmu premoženjske škode. Odškodnina ji pripada, ker ne more uživati ekonomskih koristi svoje nepremičnine.

8. Tožnica v pritožbi spreminja svojo trditveno podlago. S tožbo je uveljavljala povrnitev izgubljenega dobička; ni pa dokazala, da se je nemožnost uporabe nepremičnine odrazila v njenem premoženjskem položaju. Ustreznih trditev o zmanjšanju vrednosti premoženja ni podala in povračila škode zaradi drugega prikrajšanja ni zahtevala. Zahtevala je le povrnitev izgubljenega dobička po metodi neto najemnine. V postopku ni zatrjevala, da bi nemožnost uporabe sama po sebi zanjo predstavljala škodo. Zato pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje argumentaciji, ki jo je v zvezi z nemožnostjo uporabe podalo sodišče v točkah 50 do 53 obrazložitve.

9. Odločba VSRS II Ips 39/2017 obravnava primerljivo situacijo. V njej je zavzeto stališče, da onemogočena uporaba lastne nepremičnine, ki se ni odrazila na tožnikovem premoženjskem položaju, ne omogoča pravnega zaključka o že nastali pravno priznani premoženjski škodi. Vsaka kršitev se še ne odrazi kot pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje (132. člen in 243. člen OZ). Tožnica pa ustreznih trditev v zvezi z zmanjšanjem premoženja, z izjemo zatrjevanj o izgubljenem dobičku, ki pa predstavlja škodo, nastalo kot preprečitev povečanja premoženja, ni podala. Zadeva VSRS II Ips 315/2017 pa za obravnavani primer ni uporabljiva. Nanaša se na zaseg vozila oz. na amortizacijo vozila v času neuporabe, ki predstavlja obliko zmanjšanja premoženja. Iz odločbe ne izhaja, da že sama nemožnost uporabe vozila predstavlja škodo, ampak je poudarjeno, da se mora škoda odraziti kot določeno zmanjšanje vrednosti premoženja - kot amortizacija. Tožnica pa, kot je bilo že pojasnjeno, ustreznih trditev o zmanjšanju vrednosti premoženja zaradi nemožnosti uporabe hiše niti ni podala.

10. Glede na zgoraj pojasnjeno tožničina pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

**_O toženkini pritožbi_**

11. Toženka pritožbeno 0st uperja predvsem v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ponuja svojo oceno verodostojnosti prič. Vendar pa njene obširne pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene prvega sodišča. Ta je napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP; je razumna in življenjsko prepričljiva. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo razloge za ugotovitev, da A. A., tožničin partner, ki se je v tožničinem imenu dogovarjal s toženko, ob sklenitvi pogodbe ni vedel, da izbrano stavbno pohištvo ne dosega razreda vodotesnosti 9A in da mu je bilo zagotovljeno, da stavbno pohištvo, za katerega je podal povpraševanje, dosega prej navedeni standard. V izpodbijani sodbi so prepričljivo podani razlogi o verodostojnosti posameznih prič. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo, katerim pričam je sledilo, v kakšnem obsegu in za to navedlo tudi jasne razloge.

12. Navedba sodišča, da se je B. B. izogibal neposrednim odgovorom na vprašanja, nikakor ni vrednostna sodba, kot zmotno meni toženkina pritožba, ampak zaznava sodišča in podlaga za nadaljnjo kompleksno oceno verodostojnosti izpovedbe te priče. Zagotovilo vodje prodaje B. B. tožničinemu partnerju A. A.-ju, da ima stavbno pohištvo najvišji razred vodotesnosti 9A, je sodišče prve stopnje ugotovilo tako iz načina, kako je priča B. B. odgovarjala na zastavljena vprašanja kot tudi iz splošne prodajne strategije toženke, ki izhaja z internetnih zapisov. Lastnosti stavbnega pohištva, še posebej nepropustnost za vodo, so bile za tožnico ena bistvenih lastnosti produkta, ker je z drsnimi vrati že imela težave.

13. Izpovedba C. C. vodje razvoja pri toženki, potrjuje, da so potrošnikom izročali izjave o lastnostih, čeprav niso naročili tipskih produktov, za katere so te izjave veljale. Tudi ponovno posredovanje izjave o lastnostih tožnici v odgovoru na reklamacijo 19. in 21. 7. 2016 nakazuje, da je bil to del toženkine poslovne prakse. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila tožnici oz. A. A.-ju izročena izjava o lastnostih, in zagotovljeno, da ima stavbno pohištvo najvišji razred vodotesnosti 9A.

14. Dejstvo, da je bil A. A.-ju pomemben vizualni izgled in da je hotel poseben detajl, navedenega ne spreminja. Četudi vodotesnost razreda 9A ni izrecno navedena v čistopisu dogovora z dne 4. 5. 2016, to še ne pomeni, da ni bila ustno zagotovljena. In prav to je ugotovilo sodišče ter prepričljivo/izčrpno pojasnilo. Poudarilo je, da A. A. – čeprav je bil t. i. zahtevna stranka – ni bil strokovnjak na področju stavbnega pohištva. Zato ob spreminjanju detajlov ni mogel vedeti, da se bo obenem znižala vodotesnost pohištva. Toženka niti ni zatrjevala, da bi ga poučila o posledicah izbire na lastnost stavbnega pohištva in bi tako izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Izpovedi prič pa ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Že priče, ki so bile vključene v delo pri toženki, so imele različen pogled na to, kdaj gre za tipsko pohištvo. Ker potrjevanje detajlov samo po sebi še ne pomeni, da ne gre za tipski proizvod, in ob izpovedbi C. C., da ljudje težko ločijo med različnimi tipi oken in ne vedo, kaj je standardno in kaj ne, tožnici oz. A. A.-ju, ki ni strokovnjak s tega področja, takšne obveznosti ni moč naložiti. Zato je prepričljiva in logična ugotovitev sodišča prve stopnje, da A. A. ni mogel vedeti, da izbrani detajl ni tipičen in spada v shemo G1. Takšno poimenovanje ne izhaja niti iz potrjenih detajlov niti iz čistopisa z dne 4. 5. 2016. Čeprav je tožnica svoje zahteve spreminjala, pa toženka ni izkazala, da jo je opozorila na spremenjene lastnosti (vodotesnost) stavbnega pohištva in izpolnila pojasnilno dolžnost. 15. Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo tudi do dokumentacije GU (A55). Ta dokument se nanaša na shemo G1 in izkazuje vodotesnost razreda 7A. Sodišče prve stopnje je v 36. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo razloge za verodostojnost izpovedbe A. A.-ja v zvezi s prejemom tega dokumenta. Nenazadnje je bil tudi D. D.-ju, ki je za tožnico izdelal mnenje, dokument predložen šele z elektronskim sporočilom A. A.-ja z dne 17. 2. 2017 in ne že pred izdelavo prvega mnenja. Sámo spreminjanje ponudb/detajlov ob odsotnosti izkaza, da je bilo tožnici dano ustrezno pojasnilo o vodotesnosti, glede na vse predstavljene okoliščine ne more biti merodajno. Pritožbeno sodišče poudarja, da A. A. ni bil strokovnjak s področja stavbnega pohištva. Njegova zahtevnost še ne pomeni, da je razlikoval med shemami oz. med tipskim in netipskim pohištvom, saj so s tem imeli težave – različne poglede – tudi toženkini zaposleni. Glede na vse okoliščine, ki jih je sodišče jasno in prepričljivo izpostavilo v izpodbijani sodbi, tožnici ni mogoče naložiti odgovornosti za razlikovanje med tipskim in netipskim pohištvom ter posledičnim zavedanjem, da spremembe v detajlih pomenijo tudi spremembo pri standardu vodotesnosti.

16. Pritožba toženke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**_Odločitev o stroških postopka_**

17. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni. Tožničin odgovor na pritožbo pa tudi ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imela z njim, nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).