Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toplovodni sistem (ki sestoji iz objektov in naprav) je nesporno stvar v solastnini, zato je določba petega odstavka 67. člena SPZ neposredno uporabljiva in ne preko določbe 117. člena SPZ, ki, kot pravilno navaja toženec v odgovoru na pritožbo, ureja upravljanje skupnih delov v etažni lastnini.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi, ki začnejo teči dan po izteku tega roka dalje do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je 14. septembra 2020 izdalo sklep, s katerim je ustavilo pravdni postopek v delu glede plačila zneska 5,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,70 EUR od 22. 11. 2016 dalje do plačila in od zneska 2,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016 dalje do plačila, in sodbo, s katero je zavrnilo preostali vtoževani tožbeni zahtevek za plačilo skupaj 139,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska in od posameznega dneva, kot je navedeno v točki I izreka sodbe, in za izvršilne stroške v višini 64,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvrši dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni po vročitvi sodbe povrniti toženi stranki 641,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči dan po izteku tega roka dalje do plačila.
2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določil postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka ne sprejema stališča sodišča, da je tožba materialno pravno nesklepčna. Izpostavlja, da v konkretnem primeru ne gre za upravljanje stavbe, ampak za upravljanje s toplovodnim sistemom, za katerega se ne uporablja peti odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ampak se uporabljata drugi in tretji odstavek tega člena in 117. člen SPZ. Stališče sodišče (na strani 13), da je tožeča stranka navedla, da je procent stanovanjskih delov 62,301 %, pri tem pa ni pojasnila, ali skupna kotlovnica zajema le stavbo M., ali ne, je presenečenje in izvzemanje iz celotnega konteksta tožbene povesti in njenih dokazov. Že v tožbi je pojasnjeno, da je stavba M. priključena na skupni toplovodni sistem, iz dopolnitve tožbe in prve pripravljalne vloge pa izhajajo trditve o delitvi stroška med stavbe, ki so priključene na skupni toplovodni sistem, med njimi M., in ključ njihove delitve, o višini stroška, ki odpade na posamezno stavbo M., ter nato znotraj stavbe na porazdelitev na posamezne etažne dele stavbe. Že pri pojasnjevanju vsakega mesečnega zneska, ki je predmet terjatve, so navedeni skupni mesečni stroški, potem delitev na posamezne stavbe in nato na stavbo M. in vedno tudi ključ delitve. Za stavbo M. oziroma tudi ostale stavbe je ključ delitve odjemna moč, znotraj stavbe pa ogrevalna površina, ker etažni lastniki niso sklenili medsebojnega sporazuma o delitvi stroškov ogrevanja. Tožeča stranka je priložila tudi listinska dokazila, ki prikazujejo delitev stroškov na posamezne stavbe, zato je očitek sodišča, da ni navedeno, ali je mišljena skupna kotlovnica za stavbo ali več stavb, nasproten navedbam in dokazom tožeče stranke. Če bi imela stavba svojo kotlovnico, bi upravljanje v okviru same stavbe vključevalo tudi upravljanje splošnih skupnih delov stavbe, med katere bi spadalo ogrevanje. Del tega še vedno spada v splošni skupni del stavbe: inštalacija v sami stavbi. Tožeča stranka je tudi priložila pogodbe, ki so jih sklepali etažni lastniki stavb, ki so priključene na skupni toplovodni sistem, in to, da je priključena na ta skupni toplovodni sistem tudi stavba M., nikoli ni bilo sporno. Tožena stranka je ugovarjala, da ni lastnik skupnega toplovodnega sistema in da ni dolžna plačati fiksnih stroškov, nikoli pa ni zavračala plačila stroška za porabljeno energijo. Tožena stranka porabo energije plačuje, kar pomeni, da priznava, da je tožeča stranka upravitelj skupnega toplovodnega sistema. Ta njen status je dokazan s pogodbami in takšno vlogo tožeča stranka tudi opravlja. Tožena stranka ne trdi, da se ogrevanje ne izvaja, trdi le, da tožeča stranka nima podlage za obremenitev stroškov ogrevanja, in noče plačevati stroškov, povezanih s samih upravljanjem, in ne plačuje t.i. fiksnih stroškov ogrevanja. Tožeča stranka torej ne sprejema odločitev sodišča, da ne obstaja materialno pravna podlaga kljub dejstvu, da tožena stranka ni podpisala pogodbe o upravljanju. Toženo stranko zavezujejo pogodbe o upravljanju, ki jih je sklenila več kot polovica etažnih lastnikov vseh stavb, ki so priključene na skupni ogrevalni sistem, in ker prevladuje stanovanjski del stavb, je pravna podlaga v Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb, ki stroške ogrevanja opredeljuje med obratovalne stroške. Ta pravilnik opredeljuje pojem obratovalnega stroška, ki ga povezuje s tistim stroškom, ki je potreben, da stavba obratuje, kar pomeni tudi posamezni del stavbe, ki je potreben, da je stavba s svojimi posameznimi deli funkcionalna. Mednje pa sodi tudi toplota, ki je potrebna, da se lahko stavba oziroma njeni posamezni deli uporabljajo. Med obratovalne stroške pa ne sodi zgolj poraba energije za ogrevanje, ampak sodijo tudi t.i. fiksni stroški in Pravilnik opredeljuje ključ delitve. Tožeča stranka je vse to navedla v tožbi, zato je stališče sodišča, da je tožba materialno nesklepčna, bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče se do same vsebine zahtevka ni opredelilo, ker je tožbo zavrnilo kot materialno nesklepčno. Na nesklepčnost pa nima vpliva, če je tožeča stranka omenila Odlok občine ... o ogrevanju, kajti materialnopravna podlaga je že status tožeče stranke kot upravnika skupnega toplovodnega sistema, Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb in Pravilnik o načinu in delitvi stroškov ogrevanja v večstanovanjskih stavbah in stavbah z več deli. Tožeča stranka ni dobavitelj toplotne energije, zato kot dobavitelj s posameznim etažnim lastnikom ne more skleniti pogodbe o dobavi. Sodišče še nepotrebno očita, da tožnik ne navaja, da se je kot upravnik zavezal plačevati toplotno energijo, ki jo distributer dobavlja etažnim lastnikom, ker strošek porabljene energije ni predmet tega postopka. Noben upravnik ni zavezan kot plačnik v razmerju do dobaviteljev oziroma izvajalcev storitev, ampak so obvezani le porazdeliti stroške med etažne lastnike. Gre torej za bistveno razliko glede odgovornosti. Je pa običajna praksa pri večini upravnikov, da po prejemu računov od zunanjih izvajalcev oziroma dobaviteljev račun poravnajo in ga porazdelijo med etažne lastnike. Na ta način poravnajo stroške iz svojih sredstev. Vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, ker so predmet terjatve t. i. neodvisni oziroma fiksni stroški. Tožeča stranka šteje, da je njena tožba materialno sklepčna in da je podala vse relevantne trditve, zato očita sodišču bistveno kršitev pravil postopka in napačno uporabo materialnega predpisa.
3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve za tožečo stranko uporablja izraz tožnik, za toženo stranko pa toženec.
6. Sodišče prve stopnje je sprejelo predmetno odločitev (zavrnitev tožbenega zahtevka, ker iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka - nesklepčnost tožbe) v postopku v sporu majhne vrednosti in je v tej zvezi uporabilo procesne določbe ZPP od člena 442 do 458 ZPP. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
7. Predmet spora so neplačane obveznosti (fiksni stroški ogrevanja, obračunani v obdobju od novembra 2016 do vključno novembra 2018) toženca kot uporabnika poslovnega prostora v stavbi na naslovu M. Ob ugotovitvi, da se v tej stavbi nahaja eno stanovanje, ki ne dosega polovice površine stavbe, ostalo pa so poslovni prostori, je sodišče prve stopnje zaključilo, da določbe Stanovanjskega zakona (SZ-1) v tem primeru niso uporabljive, saj stavbe ni mogoče kvalificirati kot stanovanjsko stavbo, kjer so tudi poslovni prostori (peti odstavek 2. člena SZ-1). Glede na to, da tožnik nesporno ne vtožuje fiksnih stroškov kot upravnik stavbe, pač pa kot upravnik toplovodnega sistema, pa je bistvena pravilna razlaga sodišče prve stopnje, da bi pravno podlago, ki bi v predmetnem postopku lahko utemeljevala ugoditev tožbenemu zahtevku, predstavljale določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v poglavju o etažni lastnini in njenem upravljanju oziroma Pogodba o upravljanju s toplovodnim sistemom.
8. Tožnik si zmotno pa razlaga, da je potrebno uporabiti drugi in tretji odstavek 67. člena SPZ ter 117. člen SPZ. Ni sporno, da toženec oziroma lastnica poslovnega prostora s tožnikom nista sklenila Pogodbe o upravljanju s toplovodnim sistemom. Sodišče prve stopnje pa nadalje upravičeno ni sledilo razlagi tožnika, da Pogodba o upravljanju s toplovodnim sistemom obvezuje lastnico poslovnega prostora (posledično toženca kot uporabnika), kljub temu da pogodbe ni podpisala, saj je pogodbo sklenilo več kot 50 % etažnih lastnikov vseh uporabnikov skupnega ogrevalnega sistema, pri čemer se je tožnik skliceval na določbe SZ-1. Pravilno je pojasnilo, da peti odstavek 67. člena SPZ določa, da je določitev upravitelja posel, ki presega redno upravljanje, za kar je potrebno soglasje vseh solastnikov, kar v konkretnem primeru pomeni soglasje vseh solastnikov toplovodnega sistema. Do enakega zaključka bi prišli tudi ob uporabi določb tretjega odstavka 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal v času sklepanja zatrjevane Pogodbe o upravljanju s toplovodnim sistemom. Pravilen je zato zaključek, da se pogodbena določila Pogodbe o upravljanju s toplovodnim plinom ne raztezajo na tiste etažne lastnike, ki pogodbe z upravnikom niso sklenili in da toženca pogodba o upravljanju s toplovodnim sistemom ne zavezuje. Toplovodni sistem (ki sestoji iz objektov in naprav) je nesporno stvar v solastnini, zato je določba petega odstavka 67. člena SPZ neposredno uporabljiva in ne preko določbe 117. člena SPZ, ki, kot pravilno navaja toženec v odgovoru na pritožbo, ureja upravljanje skupnih delov v etažni lastnini. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da so povsem izostale trditve, da so za določitev upravitelja toplovodnega sistema podali soglasje vsi solastniki; sploh so izostale trditve o tem, koliko stanovanjskih in poslovnih enot je zajeto v celoto in koliko je solastnikov skupnega ogrevalnega sistema. Po zgoraj obrazloženem niti niso pravnopomembne navedbe sodišča prve stopnje, da se toženec (pravilno: tožnik) le sklicuje na priložene pogodbe in postavlja trditev, da je procent stanovanjskih površin, ki se ogrevajo iz skupne kotlovnice, 62,301 %, pri tem pa ne pojasni, ali skupna kotlovnica zajema le stavbo M., ali tudi druge stavbe, zato niso pravnopomembne niti povzete pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obrazložitev sodišča v tem delu, očitki sodišču prve stopnje pa so neutemeljeni.
9. Zmotno je stališče tožnika, da toženec, s tem ko porabo energije plačuje, priznava, da je tožnik upravitelj skupnega toplovodnega sistema. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz dejanskih tožbenih trditev ne izhaja pravna posledica zoper toženca, saj, kot je med pravdnima strankama nesporno, pogodba o upravljanju s toplovodnim sistemom z lastnico poslovnega prostora oziroma s tožencem, ki predmetni poslovni prostor uporablja, ni bila sklenjena, ravno tako pa pogodba ne obvezuje iz razloga, ker jo je sklenilo več kot polovica etažnih lastnikov, saj je pri poslovno-stanovanjskih stavbah potrebno soglasje vseh solastnikov (skupnega ogrevalnega sistema glede na obrazložitev v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), česar pa tožnik niti ne zatrjuje. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, bi moral tožnik za sklepčnost tožbe (poleg podanih navedb) podati konkretne in preverljive trditve o relevantni pogodbeni podlagi1, česar pa ni storil. Pravilno je tudi zaključilo, da tožnik ni navedel dejstev, ki bi utemeljevala uporabo oziroma presojo zahtevka na kakšni drugi kot pogodbeni pravni podlagi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče še nepotrebno očita, da tožnik ne navaja, da se je kot upravnik zavezal plačevati toplotno energijo, ki jo distributer dobavlja etažnim lastnikom. Navedeni del obrazložitve v 15. točki izpodbijane sodbe, ki tudi sicer ni očitek, pač pa ugotovitev, je namreč sodišče prve stopnje zgolj dodalo bistvenemu delu obrazložitve v tej točki, da upravnik ni pogodbena stranka pri pogodbi o dobavi toplotne energije in zato na temelju Odloka o pogojih za oskrbo s toplotno energijo iz toplovodnih sistemov na območju Občine ... ne more zahtevati ničesar.
10. Po obrazloženem je zmotno tožnikovo stališče, da toženca zavezujejo pogodbe o upravljanju, ki jih je sklenila več kot polovica etažnih lastnikov vseh stavb, ki so priključene na skupni ogrevalni sistem, in da je zato, ker prevladuje stanovanjski del stavb, pravna podlaga v Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb, ki stroške ogrevanja opredeljuje med obratovalne stroške, in Pravilniku o načinu in delitvi stroškov ogrevanja v večstanovanjskih stavbah in stavbah z več deli. Sploh pa je, kot je tudi utemeljeno navedeno v odgovoru na pritožbo, zmotno pritožbeno stališče, da je materialnopravna podlaga že status tožeče stranke kot upravnika skupnega toplovodnega sistema, saj zgolj status ne prinaša nobene pravice iz naslova tožbenega zahtevka. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožba materialno nesklepčna, ni bistvena kršitev pravil postopka, kot očita pritožba.
11. Pritožbene navedbe, da je toženec edini v stavbi, ki se upira plačilu stroškov, in da sta v ... še dva etažna lastnika kot solastnika posameznega dela stavbe, ki se upirata plačilu, več sto ostalih lastnikov pa sprejema plačilne obveznosti, zato bi kakršen koli drugačen obračun stroškov ogrevanja porušil celotni sistem, kar je nedopustno, neživljenjsko in nepravično, so nedopustne. Pritožnik jih prvič navaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP).
12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo (tretji odstavek 318. člena ZPP). Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu, ki se je v odgovoru na pritožbo določno opredelil do pritožbenih navedb in je zato šteti stroške za sestavo te vloge za potrebne pravdne stroške, pa je dolžen povrniti na 186,66 EUR odmerjene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo stroške zastopanja po odvetniku, in sicer 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo (1. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife-OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Tožnik mora odmerjene stroške tožencu povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).
1 Primerjaj s člankom Matjaža Voglarja, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten št. 2/2016, str. 57.