Jedro

V zvezi s 132. členom ZZZDR, kot pravno podlago za spremembo z izvršilnim naslovom (kar je tudi sodna poravnava) določene preživnine, je sodna praksa že zavzela stališče, da morajo spremembe na strani preživninskega upravičenca ali preživninskega zavezanca biti bistvene, da je mogoče poseči v obstoječe preživninsko razmerje. Šele ko in če sodišče ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca bodisi zmožnosti zavezanca bistveno spremenile, lahko pristopi k ponovnem odmerjanju preživnine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko I in III izreka razveljavi, zadeva v tem obsegu pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16. 12. 2016 razsodilo: - pod točko I izreka, da je toženec, kot oče mladoletne tožnice, dolžan namesto preživnine, dogovorjene s sodno poravnavo istega sodišča opr. št. N 686/2010 z dne 11. 10. 2010, od 1. 9. 2015 do 31. 8. 2016 plačevati na 390,00 EUR mesečno zvišano preživnino, od 31. 8. 2016 dalje pa preživnino v višini 350,00 EUR mesečno in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle preživninske obroke v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje; - pod točko II izreka zavrnilo tožničin presežni tožbeni zahtevek za še zahtevano višjo preživnino do zneska 400,00 EUR mesečno in za zahtevano preživnino za mesec avgust 2015; - pod točko III izreka, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške tega postopka.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) je s pritožbo izpodbijala odločitev pod točko I in III izreka sodbe (saj za pritožbo zoper odločitev pod točko II izreka sodbe ne bi imela pravnega interesa). Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek mladoletne tožnice v celoti zavrne, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje sicer navedlo 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) kot upoštevno pravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku, vendar pa je v zvezi z njo ugotavljalo le preživninske potrebe tožnice. Preživninskih zmožnosti toženca sploh ni ugotavljalo oziroma upoštevalo. Te pa so se glede na čas sklenjene sodne poravnave bistveno spremenile in zaradi rojstva novega otroka bistveno zmanjšale. Splošno znano je, da stroški preživljanja dvoletnega otroka, ki obiskuje vrtec, znašajo minimalno 400,00 EUR mesečno, kar na enega starša odpade 200,00 EUR. Za toliko so se zmanjšale tudi toženčeve premoženjske zmožnosti, česar pa sodišče ni upoštevalo. Zato pa je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Toženčeve preživninske zmožnosti so se še dodatno zmanjšale, saj se mu je 6. 1. 2017 rodil še tretji otrok. Mesečni stroški preživljanja novorojenčka znašajo minimalno 200,00 EUR oziroma na toženca odpade 100,00 EUR. Zato pa je tudi to potrebno upoštevati in posledično tožničin tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je ob odločitvi zanemarilo tudi preživninske zmožnosti matere mladoletne tožnice. Te so se glede na okoliščine ob sklepanju sodne poravnave bistveno izboljšale, saj je ta postala lastnica 1/3 nepremičnin po smrti očeta, prav tako pa ima v lasti stanovanje, v katerem živi. Sodišče prve stopnje je previsoko ugotovilo stroške tožničinega glasbenega udejstvovanja in sicer tako vožnje v C. in L., stroške nabave novega violončela, vzdrževanja violončela, seminarjev in dodatnega izobraževanja. Nekritično je sledilo izpovedbi matere mladoletne tožnice, tožnica pa za te stroške ni predložila nobenih materialnih dokazov, da so tudi dejansko nastali. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ne gre več na dopust s tožencem in da stiki ne potekajo kot včasih, niso spremenjene okoliščine, ki bi lahko utemeljevale povišanje preživnine, sicer pa je tožnica tista, ki zavrača dopustovanje in stike s tožencem in je usmerjena proti njemu in njegovi družini. Sodišče prve stopnje pri odločitvi sploh ni celovito upoštevalo preživninskih zmožnosti toženca in se zato sodba v tem delu ne da preizkusiti, saj nima nobenih razlogov. Starši so dolžni mladoletnemu otroku zagotoviti preživljanje, vendar toženec takšnega glasbenega udejstvovanja tožnice in financiranja ni zmožen zagotoviti. Sodišče je neenakopravno obravnavalo pravdni stranki, ko je bivalne oziroma režijske stroške tožnice ocenilo na 240,00 EUR, enake stroške toženčeve tri oziroma sedaj štiri članske družine pa na 200,00 EUR. Sicer je sodišče prenizko ocenilo vse toženčeve stroške, tožničine pa pretirano visoko. Tožnica ne izkorišča možnosti za zmanjšanje stroškov preživljanja, kot je uživanje brezplačne malice, nakup letne vozovnice, življenja v dijaškem domu in ne v najemnem stanovanju. Tožnica želi živeti nadstandardno, česar pa ji toženec glede na svojo finančno stanje in preživninske obveznosti do treh otrok ne more zagotavljati.

3. Tožnica je na pritožbene trditve odgovorila, da so te neutemeljene ter predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V zvezi s 132. členom ZZZDR, kot pravno podlago za spremembo z izvršilnim naslovom (kar je tudi sodna poravnava) določene preživnine, je sodna praksa že zavzela stališče1, da morajo spremembe na strani preživninskega upravičenca ali preživninskega zavezanca biti bistvene, da je mogoče poseči v obstoječe preživninsko razmerje. Šele ko in če sodišče ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca bodisi zmožnosti zavezanca bistveno spremenile, lahko pristopi k ponovnem odmerjanju preživnine, takrat pa ob upoštevanju 129. člena in 129a člena ZZZDR, kar pomeni k ugotavljanju potreb mladoletnega upravičenca in materialnih in pridobitnih zmožnosti zavezancev zaradi ponovne odločitve o porazdelitvi preživninskega bremena. Slednja sicer ne temelji na metodi matematičnega izračuna, ampak skuša zagotoviti vrednotno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Med temi dejavniki pa je podana soodvisnost in sicer večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti (od tistih najbolj primarnih in nujnih do tistih, ki predstavljajo otrokove nematerialne potrebe in nazadnje celo potrebe po prostočasnih aktivnostih).2 V kolikor zmožnosti staršev ne omogočajo zadovoljitve vseh otrokovih potreb, je potrebno vrednotenje otrokovih potreb po njihovi nujnosti.

6. Sodišče prve stopnje je ob presojanju izkazanosti pogojev iz 132. člena ZZZDR materialnopravno zmotno štelo, da za izpolnjenost takšnih pogojev zadošča že podanost spremenjenih preživninskih zmožnosti staršev oziroma preživninskih potreb mladoletne tožnice v času vložitve tožbe glede na okoliščine v času prejšnje določitve višine preživnine s sodno poravnavo 10. 11. 2010. Na podlagi primerjave le-teh je ugotovilo, da so se spremenila preživninske zmožnosti obeh staršev mladoletne tožnice, saj oče (toženec) pridobiva nekoliko višje dohodke, ima pa tudi novega otroka in novo družino, višje dohodke pa pridobiva tudi mati mladoletne tožnice. Glede na to, da je mladoletna tožnica, ki se je sicer z igranjem violončela intenzivno ukvarjala že ob prejšnji določitvi preživnine, zadnje tri leta tega še intenzivneje igrala in se šolala tudi v Ljubljani, pa je ugotovilo, da so se spremenile tudi njene preživninske potrebe. Sodišče prve stopnje je tako, zaradi materialnopravno zmotnega pristopa, materialnopravno zmotno presojalo in ugotavljalo izpolnjenost kriterijev za ponovno določitev preživnine. Zato so pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti in posledično nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče ni ugotavljalo tudi dejstev potrebnih za presojo ali gre za bistveno spremembo teh okoliščin, utemeljeni.

7. Utemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje ob določanju nove višine preživnine ugotavljalo in presojalo le okoliščine na strani mladoletne tožnice, ki opredeljujejo njene potrebe kot potrebe preživninske upravičenke. Te je ugotavljalo ločeno za čas od vložitve tožbe do 31. 8. 2016 in od 1. 9. 2016 dalje ter glede na ugotovljene preživninske potrebe mladoletne tožnice in njihovo višino odločilo o višji preživninski obveznosti toženca kot očeta. Niti za toženca niti za mater mladoletne tožnice pa sodišče ni ugotavljalo njunih preživninskih zmožnosti v tem času (ugotavljalo je le njune dohodke oziroma premoženjsko stanje toženčeve družine ter bivalne stroške tožnice in toženčeve družine, ne pa tudi drugih življenjskih stroškov). V zvezi z nobeno od odločitev o novi zvišani preživnini mladoletni tožnici pa sodišče ni navedlo nobenih razlogov, s katerimi bi obrazložilo, zakaj je med starše tako porazdelilo preživninsko breme in ali je in kako za vsakega od staršev upoštevalo tudi njune preživninske obveznosti do drugih otrok. Jasna in določna opredelitev dejanskih okoliščin, ki opredeljujejo preživninske potrebe preživninskega upravičenca in materialne zmožnosti preživninskega zavezanca, kot jih je sodišče ugotovilo in upoštevalo ob določitvi višine preživnine, je nujna tudi zaradi zakonske možnosti zahtevati, ob kasnejših spremenjenih okoliščinah, njeno zvišanje ali znižanje. Sodišče prve stopnje ob tem tudi ni presojalo trditev toženca, da glede na svoje materialne in pridobitne zmožnosti vseh potreb mladoletne tožnice ni sposoben zadovoljevati. Takšna presoja pa bi bila glede na določbo prvega odstavka 123. člena ZZZDR (po kateri so starši dolžni preživljati svoje otroke, tako, da jim v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj) potrebna, saj bi lahko vplivala na odločitev o višini preživnine mladoletni tožnici oziroma bi narekovale ugotavljanje nujnosti potreb mladoletne tožnice zaradi odločitve o možnem obsegu njihove zadovoljitve, glede na premoženjske zmožnosti njenih staršev. Pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne da preizkusiti, so tako utemeljeni. Ker takšne kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in posledično v odločitvi o stroških razveljavilo, zadevo v tem obsegu pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

8. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje v zvezi s ponovno presojo tožničinega tožbenega zahtevka v delu, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, moralo ugotoviti vsa zgoraj izpostavljena pravno pomembna dejstva, nato pa o tožničinem tožbenem zahtevku ponovno odločiti, svojo takšno odločitev pa tudi ustrezno obrazložiti.

9. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 79/2016, II Ips 26/2017. 2 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 928/2008.