Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da ne razpolaga z nobeno zdravstveno dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno, da je bil tožnik za delo nezmožen, iz predloženih izvidov pa izhaja, da tožnik nima zadostne preostale delazmožnosti, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člen ZPP, saj obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 16. 1. 2008 in 28. 9. 2007 in se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti pred 19. 1. 2009 ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je pri tožniku obstajala nezmožnost za delo pred 19. 1. 2010 in sicer že 28. 9. 2007 in je od takrat dalje nezmožen za delo kar je bilo kasneje tudi ugotovljeno in priznano z drugo odločbo. Sodišče bi za ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti predlagani dokaz, to je zaslišanje izvedenca medicinske stroke, kar je tožnik tudi predlagal, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo preuranjeno, saj dejansko stanje še ni bilo popolnoma ugotovljeno. V predmetni zadevi pa je prišlo tudi do kršitve postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Pritožba sodišču sicer očita, da je storilo kršitev pravil postopka, vendar jih v pritožbi ne navede tako, da je lahko sodišče kršitve postopka preizkušalo le v obsegu po uradni dolžnosti. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prišlo do kršitve 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi na strani 4 sodbe v 1. odst. v zadnjem stavku navaja, da sodišče ne razpolaga z nobeno zdravstveno dokumentacijo iz katere bi bilo razvidno, da je bil tožnik za pridobitno delo nesposoben tudi v obdobju od 17. 2. 2005 do 19. 1. 2009. Takšno razlogovanje sodišča pa je v nasprotju z izvidi, ki se nahajajo v upravnem spisu tožene stranke. Iz obvestila lečečemu zdravniku s strani psihiatra Ž.S. z dne 19. 3. 2007 je razvidno, da je tožnik že dalj časa v perzistentni prolongirani depresivni reakciji ob istočasni za življenjsko dobo napredovani psihoorganski oškodovanosti. Gre za primarno dokaj elementarno strukturirano osebnost, zelo skromne edukacijske ravni, ki je še posebej nagnjena k psihosomatskemu agiranju že ob minimalnem psihofizičnem stresu. Vodilni elementi psihičnega statusa močno vplivajo na realizacijo preostale delazmožnosti in sicer tako, da je praktično izničena prilagoditvena sposobnost, da ne zmore dosegati želeno produktivnost dela, da ne razpolaga več z učno sposobnostjo, da so voljno – motivacijski dejavniki definitivno kompromitirani. Navedeni izvid skupaj z njegovim mnenjem z dne 18. 5. 2007, v katerem psihiater izrecno navede, da tožnik ne razpolaga z zadostno preostalo delazmožnostjo tudi v primeru, da bi bili doseženi optimalni pogoji zdravljenja, so tako v nasprotju z tem, kar sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi navaja.

Upoštevajoč še psihološko poročilo klinične psihologinje A.K. z dne 26. 4. 2007, ki prav tako govori o tem, da gre pri tožniku za organsko cerebralno disfunkcijo, anksioznost in hujšo depresivno razpoloženje ter izvid psihiatra z dne 7. 2. 2008, kjer je izrecno navedeno, da tožnik ni delazmožen glede na poklicno delo, je sodišče tudi preuranjeno zaključilo, da so vsi izvidi med seboj skladni in, da ni potrebno izvesti dokaza z izvedencem medicinske stroke. Izvid z dne 7. 2. 2008 je sicer izdan po dokončnosti odločbe toženke z dne 16. 1. 2008 vendar v tako kratkem obdobju po dokončnosti odločitve toženke v tem sporu, da bo vsekakor moral biti upoštevan pri odločitvi, tudi v tej zadevi. Tudi tožena stranka pri svojem izvedenskem mnenju z dne 19. 1. 2009, ko je menila, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, ni imela na razpolago nobenih drugih izvidov psihiatra kot jih je pritožbeno sodišče do sedaj navedlo. Tako se utemeljeno zastavlja vprašanje, ali je tožnik postal invalid I. kategorije šele 19. 1. 2009 in ali ni bilo morebiti zdravstveno stanje tožnika takšno že ob izdaji dokončne odločbe toženke v predmetnem sporu.

Da bo lahko sodišče prve stopnje dvom o navedenem odpravilo in pravilno uporabilo določilo 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), bo moralo postaviti sodnega izvedenca medicinske stroke smer - psihiatrija, kateri bo lahko po pregledu celotne medicinske dokumentacije podal o datumu nastanka I. kategorije invalidnosti toženke izvid in mnenje. Sodišče bo šele nato lahko o zadevi ponovno odločilo.

V skladu s 354. čl. ZPP je pritožbeno sodišče s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zadevo vrnila istemu sodišču v novo sojenje, saj kršitve postopka, glede na njeno naravo, ne more samo odpraviti.