Jedro

ZPP v 2. odst. 124. člena govori le o pravici strank, da preberejo zapisnik in ugovarjajo zoper njegovo vsebino, nikjer v ZPP pa ni določen dolžnost sodišča, da strankam izroči izvod zapisnika, saj imajo stranke skladno s 150. členom ZPP pravico pregledovati in prepisovati spise, na kar je bil toženec izrecno opozorjen.

Strankam je zagotovljena pravica do izjavljanja pred sodiščem, da lahko vpliva na odločitev sodišča, vendar pa ta pravica ne daje stranki pravice, da pred sodiščem izjavlja karkoli in kakorkoli (US RS U-I-145/03). Stranke namreč ne smejo podajati izjav na nedostojen in žaljiv način.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

O b r a z l o ž i t e v: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kaznovalo toženca z denarno kaznijo v višini 1.300,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 15 dni.

Zoper izpodbijani sklep se je toženec pravočasno pritožil. Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit zaradi več okoliščin. Sodišče je kršilo 12. člen ZPP, saj toženca kot prava neuko stranko, ki je brez pooblaščenca, ni opozorilo, da lahko dobi zapisnik ob koncu naroka, poleg tega pa mu sodišče ni pojasnilo pravice glede podajanja dejstev in predlaganja dokazov na narokih. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno, saj toženec ni izrekel takšnih besed, kot izhajajo iz sklepa, poleg tega pa se je to zgodilo ob koncu glavne obravnave, kar pomeni, da ni oviral postopka. Dalje sodišče ni opomnilo toženca, naj se pokori ukazom sodišča in preneha z žaljenjem, temveč je takoj izreklo disciplinsko sankcijo. Toženec je že med postopkom povedal, da se zdravi zaradi psihičnih težav, ki so vzrok za neprimerno vedenje toženca, poleg tega pa se postavlja celo vprašanje, ali je bil toženec sposoben zastopati svoje interese in dojemati postopek. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj mora toženec plačati kazen v najkrajšem možnem roku, poleg tega pa gre za osebo z ogroženim socialnim statusom, ki prejema mesečno 535,05 EUR, zato višina kazni ni sorazmerna njegovemu položaju in je občutno previsoka. Toženec predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep v delu, s katerim ga je sodišče kaznovalo z denarno kaznijo, razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitki o kršitvi določbe 12. člena ZPP niso utemeljeni, saj je bil toženec o podajanju dejstev in predlaganju dokazov tako v vlogah kot na narokih poučen v pozivu na odgovor na tožbo in v vabilih na naroke. Omenjeni poziv in vabila so bili sestavljeni tako, da upoštevajo načelo prava pomoči neuki stranki in jih razume vsak laik. Glede opozorila, da bi toženec lahko dobil zapisnik ob koncu naroka, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZPP v 2. odst. 124. člena govori le o pravici strank, da preberejo zapisnik in ugovarjajo zoper njegovo vsebino, nikjer v ZPP pa ni določen dolžnost sodišča, da strankam izroči izvod zapisnika, saj imajo stranke skladno s 150. členom ZPP pravico pregledovati in prepisovati spise, na kar je bil toženec izrecno opozorjen.

Pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki se tiče neprimernega vedenja toženca, ni utemeljen. Iz zapisnikov o glavni obravnavi jasno izhaja, da se je toženec skozi celoten postopek vedel neprimerno ter izrekal žaljive besede. Zapisnika iz prvega in zadnjega naroka sicer res ni podpisal, saj je na prvem naroku kljub pozivom sodnice k podpisu predčasno odšel, na zadnjem naroku pa je bil odstranjen na podlagi izpodbijanega sklepa, je pa podpisal in s tem potrdil zapisnika iz drugega in tretjega naroka, iz katerih je razvidno, da se je neprimerno vedel, vpil, govoril kletvice in grozil. Iz zapisnikov tudi izhaja, da ga je skozi celoten postopek sodišče opozarjalo, naj preneha z grožnjami in žalitvami, sicer bo odstranjen iz sodne dvorane ali pa mu bo celo izrečena denarna kazen. Navedbe, da je neprimerno vedenje toženca posledica psihične bolezni, niso utemeljene, saj je toženec tekom postopka jasno postavljal vprašanja tako tožniku kot pričam, kar kaže tudi na to, da je toženec razumel potek dogajanja, zaradi česar ni mogoče govoriti o tem, da toženec ni procesno sposoben, na kar namiguje pritožba s predložitvijo potrdila, da se toženec zdravi v psihiatrični ambulanti. Toženec se v pritožbi sklicuje tudi na pravico do svobode govora, ki pa v konkretnem primeru ni kršena, saj toženec pri tem, kaj sme in česa ne sme navajati po vsebini ni omejen, temveč je omejen pri načinu podajanja izjav. Strankam je zagotovljena pravica do izjavljanja pred sodiščem, da lahko vpliva na odločitev sodišča, vendar pa ta pravica ne daje stranki pravice, da pred sodiščem izjavlja karkoli in kakorkoli (US RS U-I-145/03). Stranke namreč ne smejo podajati izjav na nedostojen in žaljiv način. Dalje so navedbe o ogroženem socialnem položaju ter najkrajšem možnem roku plačila neupoštevne, saj je toženec na drugem naroku izjavil, da ima dovolj denarja, da bo iz te zadeve napravil afero, poleg tega pa je sodišče prve stopnje rok plačila določilo v okviru zakonsko določenega razpona (4. odst. 11. člen ZPP). Glede na številne, ponavljajoče se in hude žalitve, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot vulgarne, zaničevalne, poniževalne in nedostojne, ki so poleg osebnega napada na sodnico prizadele tudi dostojanstvo sodišča oziroma njegovo avtoriteto in ugled kot celoto, je po presoji pritožbenega sodišča kazen v višini 1.300,00 EUR, ki jo mora toženec plačati v roku 15 dni utemeljena in primerna, od izreka kazni, do sedaj pa je pa je poteklo že skoraj pet mesecev.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijani sklep kot zakonit in pravilen potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).