Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje takoj, tako da je tožencu z vročitvijo odpovedi delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo. Po prenehanju delovnega razmerja ni mogel več kršiti pogodbe o zaposlitvi, tako da odškodninski zahtevek tožeče stranke v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi (do katere naj bi prišlo po prenehanju delovnega razmerja) ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v skupnem znesku 20.864,63 EUR, od tega 10.432,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2006 do plačila in 10.432,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2006 do plačila ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodne odločbe do dneva plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.786,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi postavilo na stališče, da mora delodajalec upoštevati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal delavec in je tako ugotovilo, da je toženi stranki delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo 13. 1. 2006. S to odločitvijo se tožeča stranka ne strinja, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo le o datumu prenehanja delovnega razmerja, ne pa tudi do zakonitosti izredne odpovedi, ki jo je podala tožena stranka. Po njenem mnenju je podana izredna odpoved nezakonita, saj niso izpolnjeni pogoji po 112. členu ZDR. Zaradi tega je tožeča stranka to odpoved štela kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s 30 dnevnim odpovednim rokom. Enakega mnenja je bil tudi Inšpektorat RS za delo, kamor je tožena stranka prijavila tožečo stranko po podaji odpovedi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni presojalo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po mnenju tožeče stranke opustilo ugotavljanje ključnega pravno relevantnega dejstva. Po ustaljeni sodni praksi delodajalec nima pravice vložiti tožbe zoper delavca na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da delavcu v nobenem primeru ne bi bilo potrebno upoštevati pogodbeno ali zakonsko dogovorjenega odpovednega roka, saj bi vedno lahko podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker njena sodna presoja ni možna. Smisel instituta odpovednega roka je, da lahko delodajalec prilagodi svoje poslovanje, organizira delovni proces, zaposli nove delavce in stori vse potrebno, da bo njegovo poslovanje in delovni proces tudi po odhodu delavca potekal nemoteno, delavec pa mora v tem času izpolnjevati in spoštovati vse obveznosti iz delovnega razmerja in tako tudi konkurenčno klavzulo. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po izplačilu odškodnine v višini 20.864,63 EUR s pp zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, saj toženec konkurenčne prepovedi ni kršil, ker v času zatrjevanih kršitev ni bil več v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Tožeča stranka zahteva, da ji tožnik plača v 9. členu pogodbe o zaposlitvi določeno pavšalno odškodnino zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Toženec je v času od 23. 1. 2006 do 27. 1. 2006 vodil prireditev v NC E., katere naročnik je bila družba A. d.o.o. iz .... Glede na to, da je tožeča stranka prejela toženčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero pa je menila, da ni zakonita, je štela kot da je toženec dne 12. 1. 2006 redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi s 30 dnevnim odpovednim rokom in je tako prireditev v NC E. vodil, ko je bil pri tožeči stranki še v delovnem razmerju.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti ne samo do datuma prenehanja delovnega razmerja tožene stranke pri tožeči stranki, ampak tudi do zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka. Za odločitev v sporu zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, je pomembno in ključno relevantno dejstvo, ali je bila kršitev storjena v času trajanja delovnega razmerja, saj Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v 37. členu določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je izvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. To zakonsko določilo je bilo zajeto v točki b 9. člena pogodbe o zaposlitvi (A2). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je potrebno odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevati v takšni vsebini kot izhaja iz samega besedila odpovedi. Iz izredne odpovedi (A9) izhaja, da toženec izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 112. členu ZDR s takojšnjim učinkom in da je tožeča stranka to odpoved prejela 13. 1. 2006. Podana pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi veže tako delavca kot tudi delodajalca in delodajalec mora upoštevati tudi izredno odpoved delavca, saj morebitna nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da je delodajalcu ni potrebno upoštevati (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VII Ips 38/2007 z dne 2. 10. 2007). Ker izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje takoj, toženec od vročitve le-te tožeči stranki, t. j. od 13. 1. 2006, pri njej ni bil več v delovnem razmerju. Tako ni mogel kršiti točke b 9. člena pogodbe o zaposlitvi in odpade tudi njegova odškodninska odgovornost iz tega naslova.

Napačno pa je stališče tožeče stranke, da sodna presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca ni možna. Zakon dejansko ne predvideva sodnega varstva delodajalca v tem smislu, da bi lahko tudi delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi, ker je sodno varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR predvideno le v korist delavca, v primeru delodajalčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakonitost izredne odpovedi delavca se presoja v okviru predhodnega vprašanja zaradi morebitne odškodninske odgovornosti delavca na podlagi 1. odst. 182. čl. ZDR, če je delodajalcu zaradi delavčeve odpovedi, podane ali realizirane v nasprotju z določbami ZDR, nastala škoda. Ker je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec pri tožeči stranki po 13. 1. 2006 ni bil več v delovnem razmerju, je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek po plačilu odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije stroške pritožbenega postopka sama.