Jedro

Glede na tožničino trditveno podlago, da je namen predlagane začasne odredbe zavarovanje vračila že plačane kupnine, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe pravilno presojalo po pravilih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 ter zaradi kršitve ustavne pravice iz 22. člena Ustave in pravice do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe presojalo z vidika pravil, ki veljajo za zavarovanje denarne terjatve, ne pa nedenarne, zaradi česar je prekoračilo trditveno in dokazno podlago, ki je prerasla v relativno bistveno kršitev določbe iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji začasne odredbe za zavarovanje nedenarne obveznosti, ki jo tožba utemeljuje na izpodbojnosti oziroma ničnosti obligacije prodaje, zadostuje tako imenovana objektivna nevarnost, ki pomeni, da ni potrebno dokazovati, da nevarnost neuspešnosti bodoče izvršbe ustvarja toženka s svojim ravnanjem.

Meni, da za izdajo zavarovanja zadošča zatrjevanje tožeče stranke, da tožena stranka v državi sedeža (razen sporne nepremičnine v Sloveniji) nima nobenega relevantnega premoženja, ki bi v eventualni bodoči izvršbi lahko služilo za poplačilo sporne denarne terjatve, ki jo tožeča stranka vtožuje od tožene stranke. V primeru, da bi tožena stranka stanovanjsko hišo odtujila dobrovernemu kupcu, bi namreč prva tožnica svojo prikrajšano pravico iz naslova obogatitve toženke izgubila, njeno uveljavljanje pa bi bilo onemogočeno, saj drugega premoženja toženka v R Sloveniji nima, kar velja tudi za prodajo nepremičnine slabovernemu kupcu, saj bi morala tožnica takšno pogodbo izpodbijati.

Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. Res je, da bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke v ZRN, ki je članica EU, nekoliko lažja, kot če bi bilo to v tujini, vendar izpodbijani sklep razlogov, da bi toženka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo, posebno tudi zato, ker je njena nepremičnina že hipotekarno obremenjena, ne premore, zato se ga v tem delu tudi ne da preizkusiti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi izpodbojnosti prodajne pogodbe in dodatka k njej, podredno ničnosti prodajne pogodbe, ter vračila kupnine. Hkrati s tožbo je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

6. Sodišče pri odločanju o predlogu presoja, katero terjatev želi upnik zavarovati, namen zavarovanja, ki ga zasleduje, sredstvo, s katerim bi se ta namen dosegel, in ustreznost njihove medsebojne povezave. Glede na tožničino trditveno podlago, da je namen predlagane začasne odredbe zavarovanje vračila že plačane kupnine in ne morebiten prenos lastninske pravice na tožečo stranko, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe pravilno presojalo po pravilih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

7. Ker tožeča stranka s stopnjo verjetnosti ni izkazala subjektivnega delovanja tožene stranke, kar pritožbeno ni sporno, je prvo sodišče predlog iz naslova zavarovanja denarne terjatve pravilno zavrnilo. Pravilno je tudi štelo, da nevarnost ni podana niti na podlagi četrtega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju2, saj lahko tožeča stranka, glede na stalno prebivališče tožene stranke, terjatev uveljavlja v Nemčiji, ki je država članica Evropske unije. Trditev glede dejstev, ki bi utemeljevala izpolnitev pogojev iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, tožeča stranka v predlogu ni zatrjevala.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).

9. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju ZIZ.