Jedro

Pogodbena določila zavezujejo le pogodbene stranke. Pogodbena določila med tretjimi zato ne morejo izničiti niti določil o ari niti pravil, ki se nanašajo na fiduciarne račune. Ker tožena stranka are ni prejela v zvezi s Pogodbo, ki jo je sklenila z J. S., pač pa ji je bila nakazana fiduciarni račun v hrambo za tretjo osebo (tožeča stranka), je zmotno pravno stališče pritožnice, da lahko s prejetim zneskom razpolaga enako kot prejemnik are.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjski sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izdaja začasne odredbe

1. S sklepom z dne 20.11.2013 je sodišče prve stopnje v zavarovanje terjatve tožeče stranke v znesku 25.200,00 EUR s pripadki izdalo začasno odredbo. Z njo je organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožena stranka odprte bančne račune, prepovedalo da bi njej ali komu drugemu po njenem nalogu izplačale 25.000,00 EUR s pripadki in odločilo, da ta začasna odredba traja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

Izpodbijani sklep

2. Na ugovor tožene stranke je sodišče prve stopnje izdano začasno odredbo v tistem delu, ki se nanaša na znesek 1.105,00 EUR razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). V zavarovanje preostalega zneska terjatve (24.095,00 EUR s pripadki) pa je ugovor zavrnilo (II. točka izreka). Odločitev o stroških zavarovanja je pridržalo do odločitve o končni stvari (III. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

3. Proti II. točki izreka izpodbijanega sklepa se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je „vse pritožbene razloge“, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa v njej v prid, podrejeno pa razveljavitev tega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz tožbenih navedb je razvidno, da sta tožeča stranka in Z. Č. kot kupca z J. S. kot prodajalko 16.1.2012 sklenila predpogodbo za nakup zemljišča (A5, v nadaljevanju Predpogodba). V zvezi s tem poslom je bila toženi stranki na njen fiduciarni račun nakazana ara v znesku 25.200,00 EUR. Da je tožena stranka bila na podlagi pogodbe o posredovanju z dne 25.10.2011 (B2, v nadaljevanju Pogodba) posrednica prodajalke J. S., je v 2.2. točki svojih navedb pojasnila tožena stranka sama in s tem dopolnila v tem delu slabo razumljive trditve tožeče stranke. Omenjeni znesek je bil toženi stranki nakazan na fidiciuarni račun zato, da ga prodajalka J. S. ne bi porabila pred izpolnitvijo pogodbe. V Predpogodbi je bil dogovorjen fiksni rok 31.12.2012 za sklenitev pogodbe. Da do izpolnitve pogojev za sklenitev pogodbe ne bo prišlo, je bilo jasno že 6.12.2012, kar med pravdnima strankama ni sporno. Ker razlog za to ni na strani kupcev, mora tožena stranka aro vrniti. S tem prodajalka J. S. soglaša, pa tudi s tem, da ima zahtevek na vrnitev are tožeča stranka sama. Upoštevajoč te navedbe je neutemeljen pritožbeni očitek, da je trditvena podlaga tožeče stranke nekonkretizirana.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zakon za izdajo začasne odredbe predpisuje zgolj verjetno izkazanost terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ) in da je ta podana takrat, ko so razlogi, ki govorijo v prid takšnim trditvam, preprečljivejši od tistih, ki govorijo proti njim.

8. Pritožnica ne izpodbija odločilnih prvostopenjskih ugotovitev, 1) da je bila ara toženi stranki nakazana na njen fiduciarni račun, 2) da so nastopili pogoji za vrnitev are, 3) da je tožeča stranka aktivno legitimirana za zahtevek na vrnitev are.

9. Beseda „fiducia“ izhaja iz latinščine in pomeni zaupanje, zastava, varščina, jamstvo, poroštvo. Iz nje izvirujoči pridevnik „fiduciaren“, označuje razmerje, ki temelji na zaupanju, fidiciuar pa je „opolnomočena fizična ali pravna oseba, ki opravlja določene posle v korist drugih ali opravlja s tujo lastnino v lastnikovem interesu (Slovar tujk, CZ 2002-povzeto po Andrej Razdrih, Odvetnikov fiduciarni račun, Odvetnik 2009, št. 44, stran 8). Nepremičninska družba sme sprejeti od naročnika ali tretje osebe v zvezi z izvedbo pravnega posla, pri katerem je posredovala, v hrambo denarna sredstva, če ima z banko sklenjeno pogodbo o vodenju fiduciarnega računa in če jo naročitelj ali tretja oseba za to pisno pooblasti (tretji odstavek 6. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju Ul. l. RS, št. 42/3-49/2011, ZNPosr). Fiduciarna račun je torej namenjen hrambi denarnih sredstev naročnika, nepremičninskega posrednika ali tretje osebe. Z njega nepremičninski posrednik opravlja izplačila na podlagi prejetih denarnih sredstev svojih strank in ni namenjen njegovemu rednemu poslovanju.

10. Tožeča stranka ni podpisala Pogodbe, ki sta jo 25.10.2011 sklenila tožena stranka kot nepremičninski posrednik in prodajalka J. S. kot naročnica posredovanja. Tožena stranka pa ni podpisala Predpogodbe, ki so jo 16.1.2012 sklenili S. J. kot prodajalka in tožeča stranka ter Č.Z. kot kupca. Zato tožeče stranke ne zavezuje Pogodba, tožena stranka pa iz Predpogodbe ne more uveljavljati nobenih pravic. Glede na navedeno so neutemeljene tiste pritožbene navedbe, ki predstavljajo zatrjevanje pravic tožene stranke iz Predpogodbe in obveznosti tožeče stranke do tožene stranke iz Pogodbe. Pogodbena določila zavezujejo le pogodbene stranke. Pogodbena določila med tretjimi zato ne morejo izničiti niti določil o ari niti pravil, ki se nanašajo na fiduciarne račune. Iz določila 65. člena Obligacijskega zakonika izhaja, da mora v primeru, ko je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro prejela, to aro vrniti. Ker tožena stranka are ni prejela v zvezi s Pogodbo, ki jo je sklenila z J. S., pač pa ji je bila nakazana fiduciarni račun v hrambo za tretjo osebo (tožeča stranka), je zmotno pravno stališče pritožnice, da lahko s prejetim zneskom razpolaga enako kot prejemnik are. To pa pomeni, da svojih zahtevkov, ki jih ima tožena stranka eventuelno ima do svoje pogodbene stranke J. S., ne more pobotati z zahtevkom tožeče stranke na vrnitev are. Iz tega sledi, da je pravno zmotno stališče tožene stranke, da svojega zahtevka tožeča stranka ni verjetno izkazala.

11. Sodišče prve stopnje je med drugim presodilo, da toženi stranki z izdano začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda, in sicer zato, ker s sredstvi na fiduciarnem računu v višini are tožena stranka ne sme sama razpolagati. Doslej je bilo že pojasnjeno, da pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bil znesek, pa čeprav ara, toženi stranki nakazan v hrambo. Soglaša pa tudi s presojo sodišča prve stopnje, da ta sredstva ne spadajo v premoženjsko sfero tožene stranke in da z njimi ne sme razpolagati. Ker torej z njimi že po zakonu ne sme razpolagati, ji tudi z začasno odredbo, ki prepoveduje razpolaganje, ne more nastati nikakršna škoda. Torej je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe in sicer verjetnost, da tožena stranka s predlagano odredbo ne bo pretrpela škode (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

12. Iz gornje obrazložitve sledi, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, po kateri je tožeča stranka svojo terjatev verjetno izkazala in da toženi stranki za izdajo začasne odredbe ne bo nastala višja škoda od neznatne. Zato se do ostalih pritožbenih navedb v zvezi z (ne)izkazano nevarnostjo (prim. drugi odstavek 270. člena ZIZ), pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).