Jedro

Ker po ustaljeni sodni praksi lovska družina odgovarja za škodo zaradi naleta zaradi opustitve pobude po postavitvi opozorilnega znaka „divjad na cesti“ le, če gre na tem mestu za pogoste prehode divjadi, bi morala tožeča stranka po ugovoru tožene stranke, da na kraju nesreče ne gre za pogosto prehajanje divjadi, zatrditi nasprotno pozitivno dejstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in tožnici naložilo v plačilo pravdne stroške toženke in njene intervenientke. Ocenilo je, da ravnanje toženke ni protipravno, zato tožnici za škodo, ki jo je utrpela zaradi naleta srne na cesti, ne odgovarja. Dolžne skrbnosti po Zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l SRS, št. 25/76 in 29/86; ZVGLD) tožena stranka namreč ni opustila, saj za zahtevo po postavitvi opozorilnega prometnega znaka „divjad na cesti“ ni bilo potrebe, ker na odseku ceste, kjer je prišlo do nesreče, divjad tedaj ni pogosto prehajala.

2. Proti sodbi se iz vseh razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, od tu ZPP) preko svojega pooblaščenca pravočasno pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Nasprotuje temu, da se je prvostopenjsko sodišče oprlo na izjave J. S., starešine tožene stranke, ki jih je podal na ogledu na kraju samem, saj je to lahko kvečjemu in zgolj navedba stranke, ne pa tudi dokaz o kakšnem dejstvu. Njegove izjave pa so tudi nasprotujoče si. Najprej je povedal, da je bil znak potreben, ker je bilo več naletov, potem pa je povedal, da je bil pred več leti le en nalet. Postavitev znaka v letu 2006 zaradi gradnje avtoceste pa je po mnenju pritožbe v neskladju z ugotovitvami izvedenca, da tu ni pogostega prehoda živali. Prvemu sodišču očita, da sledi zgolj nedokazanim navedbam tožene stranke, zlasti iz njene vloge z dne 21. 11. 2007, tudi glede tega, da divjad ne menja svojih stečin letno, pač pa da so za to potrebna desetletja in da je gradnja avtoceste zmotila le dnevni ritem živali. Nedvomno bližnja avtocesta s svojo žičnato ograjo sedaj popolnoma preprečuje vsak prehod divjadi proti cesti, kjer je prišlo do nesreče. 3. Toženka in njena intervenientka na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo. Za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (4. odst. 71. čl. ZVGLD), torej konkretno 1. odst. 131. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, in kasnejše spremembe; OZ). V skladu z navedenim je dolžna lovska organizacija (ki upravlja z loviščem) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde.

Krivda lovske organizacije je v opustitvi ravnanja, ki ji ga nalaga 5. čl. ZVGLD za zagotavljanje varstva in gojitve divjadi. V 4. alineji 3. odst. tega določila so med naloge lovske organizacije uvrščeni tudi ukrepi za preprečevanje in povračilo škode po divjadi, med te ukrepe pa spada tudi pobuda za postavitev prometnega znaka " divjad

na cesti", s čimer se lahko zmanjša nevarnost povzročitve škode na cesti, ki pelje skozi lovišče. Navedeni opozorilni prometni znak označuje približevanje posebno nevarnemu mestu, kjer divjad

pogosto prehaja cesto. Če do naleta pride kljub opozorilni tabli, bo škoda večinoma posledica krivde voznika, ki bi moral divjad na cesti pričakovati in vožnjo temu prilagoditi. Ustaljena sodna praksa pravi, da te obveznosti (pobude za postavitev znaka) lovska družina nima, če prehodi divjadi niso pogosti, pač pa le občasni, posamični (1).

6. Toženi stranki se je uspelo razbremeniti krivde, in sicer je z izvedencem lovske stroke dokazala, da na mestu, kjer je sicer prišlo do trčenja tožnice v srno, živali pogosto ne prehajajo čez cesto, to je, da ne gre za t. i. stečino. Drži, da je izvedenec svoje mnenje podal tudi na podlagi ogleda na kraju samem, ki je bil približno tri leta in pol po nesreči, vendar so njegove ugotovitve prepričljive tudi upoštevajoč to časovno razliko. Navedel je, da je celotno okolje s terenskimi značilnostmi za prehajanje živali neugodno, da so gozdne površine severno od lokalne ceste primerno stanišče, ki nudi srnjadi hrano in zavetje, ovira, ki jo tvori brežina Krke skupaj z odbojno ograjo, pa preprečuje morebitno prehajanje srnjadi med sosednjimi stanišči. Tožnica je takemu mnenju res nasprotovala, češ da je zaradi poteka časa neuporabno in da stanja na dan nesreče ni mogoče ugotoviti. Ni pa zatrdila nasprotnega, namreč da je v času nesreče prehajanje srnjadi na tem delu bilo pogosto. Tega ni zatrdila niti na naroku na kraju samem, na katerem je tožena stranka pojasnila (navedla), da je zaradi gradnje avtoceste, ki je povzročila nemir med živalmi, v letu 2006, torej tri leta po nesreči, predlagala postavitev opozorilnega znaka, ki je sedaj tudi nameščen. Prvo sodišče se je utemeljeno oprlo na te neprerekane trditve tožene stranke in jih sprejelo brez dokazovanja kot dejansko podlago svoje odločitve.

7. Kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, prvo sodišče ni storilo. Nasprotja, ki ga želi prikazati, glede odločilnih dejstev v sodbi ni, niti ni nasprotij med tem, kar se navaja v sodbi o zapisnikih in med zapisniki samimi. Na prvi pogled se sicer zdi nelogično (neprepričljivo), da sedaj pred mestom nesreče na divjad na cesti opozarja prometni znak, in to ob ugotovitvi izvedenca, da divjad na tem mestu ne prehaja, prometni znak pa so namestili prav na opozorilo tožene stranke, da obstaja nevarnost prehajanja. Vendar gre le za navidezno neskladje, ki pa ga je prepričljivo in logično pojasnil predstavnik tožene stranke, in česar, kot že opozorjeno, tožeča stranka ni prerekala. Pojasnilo pa je v tem, da je bil znak potreben zaradi gradnje avtoceste v bližini, kar je povzročilo preplah med živalmi, in ne torej zaradi sicer pogostega prehajanja ceste na tem delu. Glede spreminjanja stečin in naknadne postavitve opozorilnega znaka je tožena stranka v vlogi 21. 11. 2007 podala obsežne in natančne navedbe, ki jih sodišče prve stopnje mestoma res povzema med svoje dejanske ugotovitve. Vendar je treba ponovno opozoriti, da tožeča stranka na to vlogo ne vsebinsko ne s procesnimi ugovori sploh ni reagirala. Da temu prvič nasprotuje šele v pritožbi, in to brez utemeljenega razloga, pa je glede na 1. odst. 337. čl. ZPP prepozno in pritožbeno sodišče tega ne more več upoštevati.

8. Tudi neskladje med navedbami (izjavo predstavnika) tožene stranke (na katere se je oprlo prvo sodišče, ker niso bile prerekane) glede števila naletov vozil na divjad pred obravnavano nesrečo (in pred postavitvijo znaka) je zgolj navidezno oziroma ga tako le prikazuje pritožba. Tožena stranka je pojasnila, da je bilo zaradi gradnje avtoceste v bližini več naletov (razume se, da tedaj, torej ob gradnji), pred tem pa pred leti po njenem vedenju le še eden.

9. Na podlagi navedenega pa se izkaže, da je tudi vsa odločilna dejstva sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

10. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi, saj pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere pazi (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice je vključena v odločitev o njeni pritožbi in temelji na 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 224/99, II Ips 440/96, II Ips 309/2006, II Ips 293/97, II Ips 160/2001, II Ips 631/99.