Jedro

Glede na opredelitev navideznih in prikritih poslov sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba v tem pogledu ni jasna oz. ne vsebuje vsega, kar bi za zaključek o tem, da je šlo v obravnavanem primeru za takšne (relativno navidezne) posle, morala vsebovati. Za sklep o navideznosti je namreč bistvena ugotovitev prave pogodbene volje strank; davčni organ mora ugotoviti okoliščine in namen pogodbenih strank, kar je v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi na podlagi različnih objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot indici kažejo, ali je določen posel nastal ali ne, davčni organ pa mora na podlagi takšnega ugotovitvenega postopka ustrezno opredeliti oz. kvalificirati prikriti posel, ki sta ga stranki resnično sklenili, saj ga šele nato lahko obdavči skladno z davčnim zakonom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-3409/2018-9(10-520-03) z dne 3. 10. 2018 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ v zadevi davčnega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje leta 2017 tožniku dodatno odmeril akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve v znesku 6.570,61 EUR s pripadajočimi obrestmi v višini 476,85 EUR, kar je tožniku naložil v plačilo v skupnem znesku 7.047,46 EUR. Določen je bil rok za plačilo, dotlej brez obresti, pod izvršbo. Tožnik povrnitve stroškov ni zahteval, stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo, pritožba pa ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni nadzor posameznega področja poslovanja in o ugotovitvah sestavil zapisnik, na katerega tožnik ni podal pripomb. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik v obravnavanem obdobju zaposloval več delavcev, ki so bili prijavljeni kot detaširani delavci za 40 ur tedensko (10 oseb: A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J.). Tožnik je delavcem poleg neto plač izplačeval še povračila stroškov malice, prevoza na delo in nadomestila za ločeno življenje. Iz dokumentacije je bilo ugotovljeno, da so vsi zaposleni vse obdobje opravljali delo na raznih krajih v Nemčiji, kjer so bili tudi nastanjeni in so se le občasno vračali v Slovenijo. Opravljali so montažna dela za več slovenskih naročnikov (K. K., s.p., L., d.o.o., M. M., s.p., N. in O., d.o.o., P. P., s.p. idr.). Delavci so napoteni, če so zaposleni v eni državi, delodajalec pa jih začasno napoti na delo v drugo državo. Tožnik pa tega pogoja ne izpolnjuje in ne gre za pravo napotitev, ker opravlja dejavnost le v državah članicah EU, v Sloveniji pa ne. Nepravilnosti se ugotavljajo pri izplačilih stroškov prevoza ter nadomestila za ločeno življenje. Glede stroškov prevoza organ ugotavlja, da so delavci povračilo prejemali, ko so odhajali na delo v tujino in se vračali v Slovenijo, torej od stalnega bivališča do kraja opravljanja dela, in sicer 2-3x mesečno, vedno vsak sam. Tožnik je predložil dve evidenci za te stroške, in sicer za poti iz Slovenije v Nemčijo, kar je delavcem tudi izplačal, ter za poti od bivališča v Nemčiji do delovišča v Nemčiji, kar je predloženo za namene davčnega nadzora, da se delavcem ta prevoz prizna. Izplačila za poti iz Slovenije v Nemčijo in nazaj predstavljajo navidezen pravni posel po tretjem odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj je bilo ugotovljeno, da se izplačila prevoza dejansko nanašajo na izplačilo detašmaja oz. dodatka za detaširanost, dejansko gre za plačilo za opravljeno delo. Osnova za plačilo prispevkov za socialno varnost je v primeru detaširanih delavcev plača, ki bi bila za enaka dela prejeta v Sloveniji, kar pomeni, da se v osnovo za obračun prispevkov ne všteva tisti del plače, ki je prejet zaradi napotitve v tujino. Ta višji del plače, detašma, je obdavčen le z dohodnino po 127. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Skladno s petim odstavkom 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza do 0,18 EUR za kilometer med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. Gre za prebivališče delavca v tujini, od koder se je vozil na delo v tujini, ter prebivališče delavca, najbližje mestu opravljanja dela. V skladu z navedenim so delavci upravičeni do stroškov prevoza od prebivališča v tujini do delovnega mesta v tujini, ne pa na razdalji iz Slovenije v tujino 2-3x mesečno. Prizna se jim le prvi in zadnji prevoz iz Slovenije v Nemčijo in obratno (ker po Zakonu o delovnih razmerjih, 208. člen, napotenim delavcem delodajalec mora zagotoviti vrnitev v Slovenijo). Upošteval se je tudi dopust (za delavce C. C., A. A. in oba D. D.). Glede nadomestila za ločeno življenje organ ugotavlja, da ga je tožnik izplačeval trem delavcem, pri čemer zaposleni direktor E. E. do tega ni bil upravičen (vključen v dodatek za detaširanost), D. D. in C. C. pa do tega sta upravičena. V nadaljevanju davčni organ v preglednici poda izračun dodatkov za detaširanost po zaposlenih (str. 6 in 7 izpodbijane odločbe), pri čemer ta dodatek predstavlja izplačan prevoz (po 0,18 EUR) + ločeno življenje (le pri direktorju E. E.) - upravičen prevoz na delo, priznan v nadzoru. V nadaljevanju organ citira 37., 44., 15. 18., 41., 111.-118., 122., 124.-127. člen ZDoh-2 ter 57., 58., 59., 278.-289. člen ZDavP-2, nato pa v preglednici navede ugotovljene razlike davčnega odtegljaja iz naslova za detaširanost po posameznih mesecih leta 2017 (str. 9-10 izpodbijane odločbe), in sicer je iz te preglednice razvidno, da razlika v bruto dohodkih tožnikovih delavcev, ki jo je v prvi preglednici izračunal davčni organ, znaša 25.505,73 EUR, razlika v akontacijah dohodnine pa 6.570,61 EUR, zato je tožnik dolžan plačati davčni odtegljaj od izplačanega dodatka za detaširanost za posamezne mesece v letu 2017 v omenjenem skupnem znesku ter pripadajoče obresti od poteka rokov za plačilo do dneva izdaje izpodbijane odločbe.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Navaja, da je bil pri tožniku zaradi visokih stroškov prevoza uveden nadzor, tek katerega povzema. Citira pravne podlage in pojasnjuje, da se od dohodkov, določenih z ZDoh-2, plačujejo akontacija dohodnine in prispevki za socialno varnost, izračun akontacije pa se opravi na podlagi davčnega obračuna z odtegljajem s strani plačnika davka - pravne osebe, izplačevalca dohodka. Dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi povračila stroškov v zvezi z delom, kolikor se po zakonu ne vštevajo v davčno osnovo (pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada). Ni sporno, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko družba s sedežem v naši državi izplačuje dohodke iz zaposlitve na podlagi delovnega razmerja, sklenjenega v Sloveniji, svojim zaposlenim, napotenim na delo v tujino. Gre torej za dohodek iz zaposlitve, ki ima vir v Sloveniji in se zato obdavči po ZDoh-2. Enako velja za povračila stroškov v zvezi z delom; tudi pri davčni obravnavi v tujino napotenih delavcev se zato glede povračil stroškov upoštevata 3. in 4. točka 44. člena ZDoh-2. To pomeni, da se v primeru, ko se napoteni delavci v tujini dnevno vozijo na delo iz začasnega prebivališča do mesta opravljanja dela, se to prebivališče šteje za običajno in so davčno priznani le stroški prevoza na delo in z dela med običajnim prebivališčem (med tednom je to prebivališče v tujini) in mestom opravljanja dela, ne glede na to, da ti delavci med vikendi, prazniki, dopusti, itd. običajno bivajo v Sloveniji. Davčni organ je zato utemeljeno preveril izplačila stroškov prevoza. Iz predloženih evidenc so razvidni podatki o zaposlenih, naslov v tujini, naslov delovišča, razdalja v kilometrih ter število prevozov v posameznem mesecu. Ker je tožnik predložil dokazila, da so izpolnjeni pogoji za priznanje stroškov, so mu bili slednji priznani. Utemeljeno pa mu niso bili priznani stroški prevoza iz Slovenije v tujino in nazaj (razen 1x mesečno).

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter postopek ustavi oz., podredno, naj jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Navaja, da je kot podizvajalec izvajal dela in storitve večinoma v tujini na gradbiščih, tam se je nahajal tudi direktor E. E., zato ni bilo mogoče v postavljenem osemdnevnem roku pridobiti vseh dokazov in pripraviti pripomb na zapisnik (pri čemer je tožnik tudi zapisnik dobil precej kasneje, tako da je podaljšanje roka do 28. 9. 2018 v realnosti pomenilo le tridnevno podaljšanje). Zato mu je bil onemogočen pošten postopek; tožnik tudi še sedaj ne more dobiti vseh bivših delavcev, da bi podali pojasnila za potrebe davčnega postopka, ker so vsi na delu v tujini. Tako se davčni organ ni ukvarjal z materialno resnico, ampak je formalistično naložil plačilo davkov in prispevkov, kar je nepošteno in nezakonito. Davčni organ je namreč preverjal leto 2017, ki se je nanašalo izključno na tujino, slovenska podjetja pa imajo v tujini že tako težaven položaj, sploh tista, ki se ukvarjajo s storitvami in delom v tujini. Zato res ni razloga, da bi davčni organ omejil običajen zakonski rok 30 dni za podajanje pripomb, ki bi bil glede na obravnavano enoletno obdobje razumen. Poleg tega tožnik vse do prejema zapisnika ni vedel, v kakšnem obsegu bo sledila davčna obremenitev in katere listine so bistvene. Kršitev je torej v tem, da se mu rok ni podaljšal za 30 dni oz. se mu ni odredil 30-dnevni rok, kar v primeru mednarodnega poslovanja tožnika onemogoča, ker ne more dobiti delavcev, ki so v tujini. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na zapisnik o davčnem nadzoru (A3), sklep o podaljšanju roka (A4), predlaga pa tudi pridobitev upravnega spisa ter svoje zaslišanje.

5. Nadalje meni, da ni jasno, kakšen predpis naj bi kršil, sam pa je v konkretnih primerih izpolnil vse, kar so predpisi leta 2017 določali. Delavcem je bil dolžan plačati stroške za prevoz na delo in z dela oz. stroške službenih poti in stroške vrnitve iz tujine ter nadomestila za ločeno življenje. Če so delavci prihajali domov vsak teden in se nato vračali, imajo ustavno pravico, ki jim jo mora priznati tudi davčni organ. Glede na to, da so torej povračila potnih stroškov Slovenija-tujina in nazaj prejeli le enkrat tedensko, ne gre za zlorabo predpisa. Gre za dosledno upoštevanje pravic delavcev. Napačno je tudi sklicevanje organa na 3. člen Uredbe, ker se delavcem stroškov prevoza od bivališča v tujini do delovišča (običajno gradbišča) sploh ni plačevalo, ker so imeli organizirane tovrstne prevoze v tujini. Delavci so imeli le stroške s prihodom od doma v tujino in vrnitvijo iz tujine v Slovenijo. Vsakdo ima po splošnih načelih in univerzalnih predpisih pravico do počitka; in če se delavec vrne domov, delodajalec pa mu to prizna kot potni strošek, gre na strani davčnega organa za kršitev 208. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki delodajalcu nalaga, da mora delavcu zagotoviti vrnitev v domovino. Priznavanje tega le enkrat je v nasprotju z dejstvi (2-3x ali večkrat vračanje v Slovenijo in nazaj). V obravnavanem primeru je šlo za stroške službenih poti, ki so bili plačani po tretjem in četrtem odstavku 5. člena Uredbe, drugi odstavek 3. člena Uredbe o mestu opravljanja dela, pa se ne more uporabiti. Tožnik želi z izjavami poslovnih partnerjev in delavcev, kolikor jih je uspel pridobiti, obrazložiti dejansko stanje in materialno resnico. Denimo v primeru B. B. je bilo s pogodbo dogovorjeno delo na terenu v Sloveniji in tujini ter da se delavec na delo vozi z lastnega bivališča, torej običajnega bivališča v Sloveniji, kar je podlaga za ugotavljanje stroškov. Tožnik je torej dolžan povrniti dejanske stroške, tj. enkrat tedensko Slovenija-Nemčija in enkrat tedensko obratno. Gre torej le za dejanske stroške in nikakršne detašmaje, ki so pri davčnem organu izmišljena kategorija. Delavci tudi sami pojasnjujejo, da stroškov od nemškega bivališča do delovišča ni bilo, zato tožnik izpostavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja. Delovnopravne pogodbe pa so materialnopraven dokaz, ki dajejo podlago za izplačila, njihova kršitev pa bi za delodajalca imela sankcije (delovnopravne, odškodninske). Ne gre za nobeno izigravanje ali simulirane posle, ampak za napačno stališče davčnega organa, ki nezakonito uporablja tretji dostavek 74. člena ZDavP-2. Ne gre za navidezen posel, ampak za človekove pravice delavcev. Četrti odstavek 208. člena Zakona o delovnih razmerjih nalaga, da mora delodajalec po prenehanju opravljanja dela zagotoviti delavcu vrnitev v Slovenijo. To pomeni, če je delo potekalo ponedeljek-petek, da ima delavec pravico vrnitve v Slovenijo čez vikend; vsako drugo tolmačenje je neustavno. Zakonodajalec je želel delavcu in delodajalcu omogočiti izplačilo povrnitve dejanskih potnih stroškov kot nastajajo, in to brez obdavčitve davkov in prispevkov. V nasprotnem ne bi šlo za delo v tujini in začasno napotitev v tujino. Za tožnika pa to pomeni nepošteno davčno obremenitev v odnosu na ponujanje storitev na skupnem trgu. Vsako podjetje v EU ima namreč pravico delavcem poravnati potne stroške in da so ti stroški priznani, ne da se jih obdavči kot privatne dodatne dohodke. Upoštevati pa je treba tudi določila zakona, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb. Šlo je namreč za nujno potrebne odhodke za ustvarjanje dohodkov. Organ bi zato moral upoštevati kriterije neposredne pogojenosti za opravljanje dejavnosti, skladnosti z običajno prakso idr. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na izjave poslovnih partnerjev in delavcev (A5-A12), pogodbe o zaposlitvi s svojimi delavci (A13-A30), predlaga pa tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika.

6. Tožnik navaja tudi, da je izračun davčnega organa v preglednici na str. 5 in 6 izpodbijane odločbe napačen, ker tožnik ni izplačeval stroškov prevoza od običajnega bivališča v tujini do delovišča; tu gre za arbitrarni izračun brez pravne podlage. Poleg tega ni razvidno, na osnovi česa je davčni organ odločil, da E. E. ne pripada dodatek za ločeno življenje, zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

7. V tožbi se uveljavlja še napačna uporaba materialnega prava, saj bi po tožnikovem mnenju organ moral uporabiti točko 4b, alinejo 1 in pa točko b Uredbe ter nato točko 4. prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Davčni organ pa je napačno uporabil drugi odstavek 3. člena Uredbe, ne pa tretjega in četrtega odstavka 5. člena Uredbe. V konkretnem primeru gre za službeno pot v tujino, ki jo je tožnik izplačeval po 0,18 EUR (ne po 0,37 EUR). Pravno neutemeljena je argumentacija, da je to kilometrino mogoče priznati le enkrat na mesec, za takšno stališče ni nobene osnove, zakon takšne omejitve ne vsebuje. Če je delavec ves teden delal v tujini, je upravičen do vrnitve domov, nato pa tudi do službene poti v tujino naslednji teden. To je običajno. Ker torej zakonske podlage za takšno obdavčitev ni, je organ odločil arbitrarno. Slovenska podjetja v tujini morajo konkurirati s tem, da imajo nižje stroške dela, pri tem pa je nujni pogoj za opravljanje dejavnosti plačilo potnih stroškov delavcem za pot v tujino in nazaj. To plačilo je v tržnem smislu nediskriminatorno, saj gre le za povrnitev potnih stroškov in v principu ne pomeni kakršnegakoli zaslužka, ampak nujni objektivni pogoj opravljanja dejavnosti. Gre za potne stroške, ki jih vsaka normalna država podjetjem priznava, sicer njihovi delavci niso konkurenčni in ne morejo opravljati dejavnosti v tujini, kar posledično škodi državi. Ta arbitrarna obdavčitev pomeni nesorazmeren poseg v temeljne socialne pravice delavca in ekonomske pravice delodajalca, saj povsem nesorazmerno glede na ustvarjene prihodke bremeni tožnika, lahko pa pomeni tudi insolvenčne postopke oz. njegov stečaj, ker gre za malega delodajalca.

8. Tožnik predlaga izvedbo glavne obravnave ter izvedbo dokazov, za katere meni, da z njimi ni prekludiran, zlasti zaslišanja zaposlenih, ki bodo pojasnili, da so dejansko opravili službene poti in zanje prejeli potne stroške. Predlaga pa tudi zaslišanje tožnika in prič, ki so podale izjave. To je pomembno, ker so bili navedeni potni stroški nujni za izvajanje dejavnosti. Hkrati tožnik navaja, da ne vztraja pri obravnavi, ker meni, da bi sodišče lahko sledilo navedbam tožnika kar se tiče pravic delavcev in njihove obravnave, skladno s 5. členom Uredbe.

9. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je je davčni organ za leto 2017 tožniku v dodatno odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve, in sicer med drugim za izplačane stroške prevoza, ki jih je davčni organ označil za navidezne pravne posle ter jih prekvalificiral v nadomestilo za detašma oz. plačilo za opravljeno delo, in sicer na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZDavP‑2. Tožnik s tožbo, med drugim, to osporava, in sicer zatrjuje nezakonito uporabo tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, češ da ni šlo za navidezne posle, temveč so se njegovi delavci dva do trikrat mesečno ali celo večkrat vračali domov v Slovenijo po opravljenem delu, kar je njihova pravica, tožnik kot delodajalec pa jim je bil dolžan to omogočiti. Poudarja tudi, da so bili izračuni davčnega organa v tej zvezi napačni, ker tožnik svojim delavcem ni izplačeval stroškov prevoza od njihovega običajnega bivališča v tujini do delovišča. 12. Po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 _navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje, če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, pa je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel._ Navidezni posel je pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s takšno vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita. Veljal naj bi le v očeh drugih, ne pa za njiju. To pomeni, da mora med strankama obstajati soglasje, da bosta navzven izrazili voljo, ki naj pri drugih ustvari zmotno predstavo o nastalem pravnem poslu. Pogodba je lahko absolutno navidezna (fiktivna), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam le lažno predstavljata, da sta ga ‒ taka pogodba torej ne prikriva druge pogodbe. Kadar prikriva pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank, pa je relativno navidezna (simulirana). V takšnem primeru velja prikrita pogodba, če so izpolnjeni drugi zakonski pogoji za njeno veljavnost, za obdavčenje pa je relevanten prikrit pravni posel (tretji odstavek 74. člena ZDavP‑2). Namen sklenitve absolutno ali relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, čeprav je praviloma povezan s tem, da se želi tretji osebi (na davčnem področju torej davčnemu organu) prikazati neresnična dejstva kot resnična in ga s tem spraviti v zmoto pri izvajanju njegovih pristojnosti. Zato se ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju presoja na podlagi objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravni sklep o tem, da navidezen posel (tudi) na področju davkov ne povzroča pravnih posledic oziroma da ima take posledice morebitni prikriti pravni posel.1

13. Glede na zgoraj citirano opredelitev navideznih in prikritih poslov sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba v tem pogledu ni jasna oz. ne vsebuje vsega, kar bi za zaključek o tem, da je šlo v obravnavanem primeru za takšne (relativno navidezne) posle, morala vsebovati. Za sklep o navideznosti je namreč bistvena ugotovitev prave pogodbene volje strank; davčni organ mora ugotoviti okoliščine in namen pogodbenih strank, kar je v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi na podlagi različnih objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot indici kažejo, ali je določen posel nastal ali ne, davčni organ pa mora _na podlagi takšnega ugotovitvenega postopka ustrezno opredeliti oz. kvalificirati prikriti posel_, ki sta ga stranki resnično sklenili, saj ga šele nato lahko obdavči skladno z davčnim zakonom.2

14. Tožnik nasprotuje presoji davčnega organa, da izplačila stroškov prevoza na delo in z dela za poti iz Slovenije v Nemčijo in obratno predstavljajo navidezne pravne posle, ter zaključku davčnega organa, da ta izplačila dejansko predstavljajo plačilo za opravljeno delo, ki se obdavčijo z dohodnino. Ob upoštevanju zgoraj citiranih teoretičnih izhodišč, sodišče tožniku lahko v tem pogledu pritrdi, kajti iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi davčni organ ugotavljal kakršnakoli objektivna dejstva in okoliščine, ki bi (posredno) kazali, da ta izplačila predstavljajo ravno izplačilo dodatka za detaširanost. Zakaj in na kakšni podlagi je davčni organ sporna izplačila prepoznal ravno kot dodatek za detaširanost, ni jasno. Izpodbijane odločbe zato v tej zvezi ni mogoče preizkusiti.

15. Nadalje pa je bila tožniku z izpodbijano odločbo akontacija dohodnine odmerjena tudi glede izplačanega nadomestila za ločeno življenje, in sicer je davčni organ navedel, da je „finančna uprava v letu 2017 ugotovila, da zaposleni direktor E. E. ni upravičen do tega dodatka (vključen v dodatek za detaširanost)“ (str. 6 izpodbijane odločbe). Tožnik tozadevno podaja ugovor, da izpodbijane odločbe v tej zvezi ni mogoče preizkusiti, čemur sodišče pritrjuje. Predmetni davčni nadzor je potekal v letu 2018, zato ni jasno iz katere zadeve naj bi bile ugotovitve finančne uprave iz leta 2017. Nadalje pa tudi ni jasno, zakaj direktor do tega dodatka ni upravičen, tj. kaj pomeni pripis „vključen v dodatek za detaširanost“.

16. Sodišče je glede na navedeno na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da v skladu s povedanim odloči v zadevi. Izpodbijane odločbe namreč glede odločilnih razlogov ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki je sodišče samo zaradi narave kršitve ne more odpraviti3, in utemeljen tožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Tožnik je sicer primarno predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije (to je odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev postopka), vendar sodišče na to ni vezano4 in je ugodilo podredno postavljenemu izpodbojnemu tožbenemu predlogu.

17. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, zadeva pa je bila rešena brez naroka za glavno obravnavo, se mu prizna 285,00 EUR stroškov ter pripadajoči znesek davka na dodano vrednost. 18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Prim. denimo VSRS sodbo X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017, tč. 12.-14. 2 Povzeto po Alenka Dolinšek, problematika nedovoljenega izogibanja in zlorab na področju davčnega prava v Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70. - 90. člena ZDavP-2, ULRS, Ljubljana, 2021, str. 175. 3 Zakon o upravnem sporu s komentarjem, komentar k 64. členu, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 360. 4 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.