Jedro

Kaznivo dejanje po 192. členu KZ-1 je glede možnega storilca oblikovano kot posebno (delictum proprium), zakonodajalec pa je poleg staršev, skrbnikov in rejnikov obseg možnih storilcev razširil tudi na drugo osebo. Druga oseba pa je tista, ki ima enake oziroma podobne dolžnosti do mladoletne osebe, kot jih imajo starši, skrbnik in rejnik. Tako so lahko storilci kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1 tudi otrokovi stari starši.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 54528/2013 z dne 14. 4. 2021 obdolženega A.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 192. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroški postavljene pooblaščenke oškodovanke iz tretjega odstavka 65. člena ZKP pa bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in izda oprostilno sodbo.

3. Na zahtevo obdolženčeve zagovornice je pritožbeno sodišče o seji senata obvestilo obe stranki in zagovornico, glede na izkazana obvestila ter odsotnost obdolženca, pa je sejo ob navzočnosti njegove zagovornice in višje državne tožilke opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornica uvodoma zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar v obrazložitvi pritožbe takšne kršitve mestoma skuša utemeljiti zgolj s smiselnim in delnim prepisom navedene določbe ter brez navedbe konkretnih razlogov, zakaj bi naj zatrjevane kršitve bile podane. To je z vidika zahteve po obrazloženosti pritožbe iz 3. točke prvega odstavka 369. člena ZKP nepopolno, pritožbeno sodišče pa navedenih kršitev po preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo.

6. Zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje namreč očita le, da je na eni strani neutemeljeno verjelo mladoletni oškodovanki, katere izpovedba je edini dokaz zoper obdolženca, medtem ko na drugi strani ni upoštevalo številnih nepristranskih prič, ki so izpovedale drugače in potrdile zagovor obdolženca. Prav tako pa tudi trditev, da je sklepanje sodišča prve stopnje v nasprotju s podatki spisa, pritožba pojasni v luči lastne presoje izpovedb delavk OŠ., ki je drugačna od tiste v izpodbijani sodbi. Iz takšnih navedb je torej razbrati, da pritožba ne sprejema dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj podaja lastno oceno izvedenih dokazov ter na ta način zgolj graja dejansko stanje, katerega je pritožbeno sodišče presojalo v nadaljevanju.

7. Zagovornica navaja, da v izreku izpodbijane sodbe ni navedeno, za katero konkretno kaznivo dejanje je sodišče prve stopnje obsodilo obdolženca, saj manjka navedba kaznivega dejanja. Na ta način zagovornica smiselno uveljavlja kršitev tretjega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, katera pa ni podana. Izrek izpodbijane sodbe namreč obsega tako opis kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, kakor tudi pravno opredelitev opisanega dejanja po drugem in prvem odstavku 192. člena KZ-1. Zgolj opustitev navedbe „zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja“ (ki je sicer razvidna že iz citirane določbe), pa ne predstavlja kršitve za katero se smiselno zavzema zagovornica.

8. Tudi sicer pa zagovornica ne more biti uspešna z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj v pritožbi povsem pavšalno našteva posamezna določila ZKP in Ustave Republike Slovenije ter trdi, da bi sodišče prve stopnje lahko šele po izvedbi dokazov ocenilo izpovedbo oškodovanke. S takšnimi pavšalnimi navedbami pa niti ne pojasni, katere dokaze bi sodišče prve stopnje moralo izvesti, niti, kako bi naj neizvedba dokazov vplivala na pravilnosti in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Zagovornica v pritožbi smiselno uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP s posplošenim zatrjevanjem, da je opis dejanja premalo konkretiziran, ker ne zajema opisa konkretnega datuma, načina in okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno. Vendar nima prav. Iz opisa dejanja med drugim povsem jasno izhaja očitek obdolžencu, da je v času od avgusta 2011 do 12. 9. 2012 svojo mladoletno vnukinjo večkrat pretepal z debelejšo šibo, tako da jo je udarjal po telesu, rokah in nogah in ji s tem povzročil hude bolečine, pri čemer jo je med pretepanjem občasno tudi vlačil za ušesa in za lase, kaznoval pa jo je tudi tako, da ji je sprva dovolil jesti pri mizi, od dogodka, ko je hotela z mize vzeti kruh, pa ji tega ni več dovolil in je od takrat dalje morala sedeti in jesti na tleh. Takšen opis dejanja je glede časa storitve kaznivega dejanja in obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj dovolj določno konkretiziran ter obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Smiselno očitana kršitev zato ni podana.

10. Pritožba sodišču prve stopnje očita še, da iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, iz česa naj bi izhajala obdolženčeva dolžnost do mladoletne osebe, katero bi naj hudo kršil. Pri tem poudarja, da obdolženec nikoli uradno ni bil določen kot oškodovankin skrbnik, da je imela oškodovanka svoje starše in da sam do oškodovanke ni imel nobenih dolžnosti. Takšnim pritožbenim navedbam, s katerimi zagovornica skuša prepričati, da obdolženec v obravnavani zadevi ne more imeti statusa storilca, ni mogoče pritrditi. V izreku izpodbijane sodbe je povsem jasno opisano družinsko in statusno razmerje med obdolžencem in oškodovanko, iz katerega izvirajo obdolženčeve dolžnosti do mladoletne oškodovanke. V opisu dejanja je tako izrecno navedeno, da je obdolženec očitano dejanje storil kot stari starš na škodo svoje mladoletne vnukinje, oškodovane F.A., nadalje pa še, da je obdolžencu vnukinjo v vzgojo in varstvo prepustil oče otroka (op. obdolženčev sin). Iz opisanega torej nedvoumno izhaja očitek obdolženčeve dolžnosti, ki je odsotnost formalne odločbe ne more omajati. Kaznivo dejanje po 192. členu KZ-1 je glede možnega storilca oblikovano kot posebno (delictum proprium), zakonodajalec pa je poleg staršev, skrbnikov in rejnikov obseg možnih storilcev razširil tudi na drugo osebo. Druga oseba pa je tista, ki ima enake oziroma podobne dolžnosti do mladoletne osebe, kot jih imajo starši, skrbnik in rejnik. Tako so lahko storilci kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1 tudi otrokovi stari starši.1 V pritožbi smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato ni podana. Prav tako pa v tej zvezi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedeno je namreč sodišče prve stopnje pojasnilo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe (zlasti točki 3 in 6), ko je na podlagi povsem konkretno ugotovljenih okoliščin, kako je oškodovanka šla živet k starim staršem, obdolženca opredelilo kot drugo osebo v smislu določbe 192. člena KZ-1, ki je imel dejansko dolžnost skrbi in vzgoje za oškodovanko, potem ko mu jo je v vzgojo in varstvo prepustil oškodovankin oče. 11. Kot povsem irelevantno pa se izkaže pritožbeno problematiziranje dogodkov, ki niso več pod obtožbo, kakor tudi izpostavljanje umika obtožbe zoper Š.A. in števila modifikacij obtožnice v obravnavani zadevi. Določba prvega odstavka 344. člena ZKP namreč tožilcu omogoča, da spremeni obtožnico tudi na glavni obravnavi, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Sodišče pa je skladno s 354. členom ZKP pri svoji presoji vezano zgolj na osebo in dejanje, kot je zaobseženo v zadnji modificirani obtožnici. Vse navedeno je sodišče prve stopnje spoštovalo in presojalo zgolj dogodke iz obstoječe obtožnice ter na koncu obdolženca spoznalo za krivega samo tistih očitkov, ki so mu bili dokazani. Poskus pritožbe, ki na ta način skuša omajati tudi ugotovljeno dejansko stanje, pa ne more biti uspešen.

12. Neutemeljena je tudi pritožba, ko zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

13. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in očitkih sodišču prve stopnje, da ni raziskalo okoliščin oškodovankinega težkega življenja na K. (pravilno: v A.) in razlogov, zaradi katerih je prišla v Slovenijo. Okoliščine, v katerih je oškodovanka živela pred avgustom 2011, so namreč po mnenju obdolženca edini vzrok za njene sedanje posledice, ugotovljene z mnenjem izvedenke klinične psihologije. Oškodovanka, kot otrok s težkimi motnjami v duševnem razvoju, je bila v času očitanega dejanja stara 11 let in ob prihodu v Slovenijo ni obvladala slovenskega jezika. Sodišče prve stopnje se tako neutemeljeno sklicuje zgolj na njeno izpovedbo kot na edini dokaz zoper obdolženca, čeprav ta ni verodostojna in zanesljiva.

14. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Zagovor obdolženca in navedbe obrambe v tej smeri je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge o tem, zakaj je verjelo izpovedbi oškodovanke. Pri tem je pravilno izpostavilo zlasti ugotovitve sodne izvedenke klinično-psihološke stroke M.B., katera je ob upoštevanju vseh, v pritožbi izpostavljenih okoliščin ter oškodovankinih lastnosti in sposobnosti diferenciranja dogodkov, izrecno pojasnila, da oškodovankin opis obdolženčevih ravnanj z njo ni plod njene domišljije in oškodovanka v opis dogodkov ni vnašala tistega, kar se je z njo dogajalo v A., ko je še živela s svojo mamo in njenim partnerjem. Takšno stališče je sodna izvedenka tekom postopka jasno in večkrat obrazložila, zato zagovorničini drugačni interpretaciji njenih ugotovitev ni mogoče pritrditi. Zmotno pa je tudi prepričanje pritožbe, da v obravnavani zadevi izpovedba oškodovanke predstavlja edini dokaz zoper obdolženca. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano tudi na podlagi izpovedb zaslišanih prič B.M., Z.N. in J.V. Čeprav držijo pritožbene navedbe, da so kot priče zaslišane delavke iz Osnovne šole, Centra za socialno delo in Kriznega centra dejansko prišle v stik z oškodovanko šele po 13. 9. 2012, pa nikakor ni mogoče prezreti, da v svojih izpovedbah niso izpovedale zgolj o zadnjem dogodku oziroma neposredno zaznanih poškodbah, ki jih je oškodovanka tedaj utrpela, temveč tudi o tem, kar jim je oškodovanka konsistentno povedala o preteklih dogodkih in se nanaša na obtožbene očitke. Ocena pritožbe, da navedene priče o inkriminiranih dogodkih niso vedele povedati ničesar, je zato napačna, saj so izpovedbo oškodovanke tudi v tem delu prepričljivo potrdile. Glede na navedeno ter ob presoji izpovedb oškodovanke in prič, pa se kot povsem neutemeljeno izkaže pritožbeno polemiziranje o ustreznosti opravljanja dela pristojnega CSD.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo, da je brez podlage zaključilo, da oškodovanka pred 13. 9. 2012 ni upala nikomur povedati, kaj se ji dejansko dogaja, kakor tudi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako bi naj oškodovanka obdolženčevo ravnanje skrivala pred strokovnim osebjem čez vse leto. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi na podlagi izpovedbe priče B.M. dovolj določno sklicevalo na zadnji dogodek obdolženčevega nasilja nad oškodovanko ter posledično konfrontacijo med obdolžencem in navedeno pričo, kar je utemeljeno ocenilo kot trenutek, ko je oškodovanka končno sprejela ponudbo pomoči in se zaupala tudi o preteklih dogodkih. Ob ugotovljeni pomembnosti tega dogodka tako ni odločilno, zakaj oškodovanka o obdolženčevem ravnanju ni povedala že prej. Sodišče prve stopnje pa je v posledici opisanega dogodka, kakor tudi ob ugotovitvah o oškodovankinem pomanjkljivem znanju slovenskega jezika, imelo zadostno podlago za sprejemljiv zaključek, da si oškodovanka tega prej ni upala povedati oziroma tega tudi ni znala povedati. Enako velja glede pritožbenih navedb o zaznavnosti oškodovankinih poškodb, saj se v opisu očitanega dejanja obdolžencu ne očita, da bi njegovo ravnanje imelo za posledico tudi dejanske (sledi) poškodb na oškodovanki, ko tudi sicer vsak udarec takšnih posledic niti ne povzroči. Ob očitku, da je obdolženec oškodovanko s šibo udarjal po telesu, rokah in nogah, torej tudi z oblačili zakritih delih telesa, pa ni nujno in bistveno trditi, da bi kaj takega opazili oškodovankini sošolci in učitelji oziroma drugo strokovno osebje, kot to navaja zagovornica.

16. Ob navedenem pa je sodišče prve stopnje utemeljeno še pojasnilo, da prepričanja v verodostojnost oškodovankinega opisa o obdolženčevem ravnanju z njo, ne more omajati dejstvo, da oškodovanka o tem ni povedala svoji razredničarki M.K., pedagoginji Š.S. in socialni delavki J.L. (delavkam Osnovne šole), in da nobena od navedenih prič ni opazila, da je z oškodovanko karkoli narobe, še več, označevale so jo kot veselo deklico. Podlago za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo v ugotovitvah sodne izvedenke M.B., ki je pojasnila, da je vse to povsem možno in verjetno, vendar na podlagi subjektivnih in objektivnih ugotovitev ni mogoče negirati dejstva, da je do obravnavanih obdolženčevih ravnanj vendarle prišlo in jih je oškodovanka tudi ustrezno diferencirala. Zagovornica, ki se v pritožbi z obširnimi navedbami sklicuje na izpovedbe J.L., M.K. in Š.S., zato ne more prepričati v nasprotno in ovreči oškodovankine izpovedbe. Ko je nenazadnje celo priča Š.S. menila, da se deklica v primeru, če bi se dogajalo kaj groznega in bi bila prizadeta ali žalostna, žal ne bi zatekla po pomoč. Pritožbeno sodišče ne dvomi v strokovno in požrtvovalno delo navedenih prič, na katerega opozarja zagovornica, vendar hkrati ni mogoče pritrditi njenim pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zato neutemeljeno in brez razloga ocenilo, da izpovedbam navedenih delavk ni mogoče verjeti. Razloge za svojo oceno prič je namreč sodišče prve stopnje navedlo in jih tudi utemeljilo v luči njihove bojazni, seznanjenosti z obravnavo obdolženca na CSD in konkretno dokumentacijo v tej zvezi. Takšno oceno sodišča prve stopnje, ki za presojo obravnavane zadevi niti ni odločilna, pa pritožba neutemeljeno problematizira, saj le-ta dvoma v ugotovljeno dejansko stanje ne more vzbuditi. Še zlasti, ker je razloge izpodbijane sodbe potrebno presojati skupaj in ne po posameznih segmentih. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni pribavilo osebne mape za oškodovanko, pa je na tem mestu le dodati, da se osebna mapa nahaja pod prilogo C5 spisa, zato tudi s tovrstnimi očitki pritožba ne more biti uspešna.

17. Ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje pritožba ne more omajati niti s sklicevanjem na izpovedbe obdolženčevih otrok in snahe, katerim sodišče prve stopnje (navkljub določenim neprimernim razlogom) utemeljeno ni verjelo zaradi njihove družinske povezanosti. Neutemeljeno pa nadalje zagovornica skuša še prepričati, da obdolženec oškodovanke sploh ni mogel vleči za lase. V utemeljitev slednjega se zagovornica sklicuje na fotografijo oškodovanke, ki je bila posneta za njen potni list, s katerim je prišla v Slovenijo, in iz katere je po njeni oceni razvidno, da oškodovanka takrat ni imela las zaradi bolezni. Vendar zagovornici ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje na podlagi oškodovankine zdravstvene dokumentacije, ki izvira iz inkriminiranega obdobja, pravilno pojasnilo, da je kljub bolezni (alupeciji) oškodovanka na posameznih mestih imela nekaj centimetrov dolge lase. Kot neutemeljeni pa se izkažejo še pritožbeni pomisleki o obdolženčevem surovem ravnanju z ženo in sinom, glede katerih je le dodati, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in upoštevalo obdolženčevo nekaznovanost, medtem ko je v luči dotedanje obravnave obdolženca na CSD zaradi ravnanja z ženo in sinom (ki je izkazana z njihovo dokumentacijo) zgolj ocenjevalo verodostojnost izpovedb zaslišanih delavk OŠ, kot že pojasnjeno.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev in okoliščin konkretnega primera, ki so v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložene, pravilno ugotovilo tudi naklep obdolženca. Dvoma v pravilnost ugotovljenega naklepa zato pritožba ne more vzbuditi z očitkom sodišču prve stopnje, da se ni ukvarjalo z motivom obdolženca. Nagib oziroma motiv, ki vodi storilca pri storitvi kaznivega dejanja, v storilčev naklep ni vključen in tudi ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1. Tudi sicer pa so iz razlogov izpodbijane sodbe razvidne določene vzgojne frustracije obdolženca, ki je z oškodovanko kot osebo z motnjami v duševnem razvoju očitno ravnal po principu, ki ga je opisala priča B.M. („dobila jih boš, če ne boš pridna“), medtem ko je o obdolženčevi razburjenosti zaradi oškodovankinega močenja postelje izpovedala tudi priča J.L. Kljub obširnim pritožbenim navedbam, ki obdolženca skušajo prikazati kot človeka, ki je za vnukinjo skrbel po svojih najboljših močeh in z ljubeznijo, pa tudi pritožba nenazadnje priznava, da je bil obdolženec do vnukinje kdaj premalo toleranten.

19. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

20. Zagovornica odločbe o kazenski sankciji ne graja, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine kazenske sankcije, ter obdolžencu utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v okviru katere je ustrezno določilo kazen zapora in preizkusno dobo, zato je ne gre spreminjati v njegovo korist. 21. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

22. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Prim. Filipčič K., Novak B., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 276, 280.