Jedro

Če tožnica v trenutku prometne nezgode ni bila pripeta z varnostnim pasom, je soodgovorna za utrpelo škodo, ki je bila v vzročni zvezi s to opustitvijo in sicer ne glede na to, ali je bila neuporaba varnostnega pasu sankcionirana z ZTVCP.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se na podlagi pritožb obeh pravdnih strank sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.334.941,00 SIT (torej poleg 3.224.941,00 SIT še nadaljnjih 110.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1998 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških prvostopnega postopka se spremeni tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 113.337,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1998 dalje do plačila.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 3.224.941,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo še, da je dolžna tožnici povrniti 100.790,00 SIT pravdnih stroškov. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nezgodi dne 16.4.1988 kot sopotnica v osebnem vozilu, zavarovanem pri toženi stranki.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka se po pooblaščencu pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sicer glede zneska 967.482,30 SIT, kolikor znaša 30 % od prisojenih 3.224.941,00 SIT. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica v času prometne nezgode ni bila pripeta z varnostnim pasom, je po mnenju pritožbe podana njena 30% soodgovornost za utrpelo škodo. Ne strinja se z zaključkom prvostopnega sodišča, da tožničine soodgovornosti ni, ker da je obveza pripenjanja z varnostnim pasom nastopila šele z Zakona o temeljih varnosti censtega prometa (ZTVCP) leta 1988, ki je pričel veljati po škodnem dogodku.

Za obstoj deljene odgovornosti zadošča ugotovitev, ali je tožnica s svojim ravnanjem prispevala k večji škodi in to ne glede na morebitne v zakonu predvidene sankcije. Opustitev uporabe ugrajenega varnostnega pasu predstavlja malomarnost in podlago soodgovornost. Tožnica pa se po pooblaščencu pritožuje zoper zavrnilni del sodbe.

Navaja, da ji je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode in s tem napačno uporabilo materialno pravo. Predvsem velja to za duševne bolečine zaradi 20 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojeni znesek 2.000.000,00 SIT je prenizek, če se upošteva hudo zavrto gibljivost tožničinega gležnja, dejstvo, da tožnica ne more dlje časa stati in dlje časa hoditi, da ne more hoditi v hribe, niti nositi elegantnih čevljev.

Tudi za prestani strah je odškodnina prenizka glede na to, da je bila tožnica hudo porezana po obrazu, zaradi česar ji je grozilo, da bo za vselej grdo skažena. Danes predstavlja njeno skaženost na srečo le spremenjeni videz noge, ker pa gre za mlado žensko, je 300.000,00 SIT iz naslova skaženosti kljub vsemu premalo. Isto velja glede prestanih telesnih bolečin, glede katerih je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, a priznalo prenizko odškodnino.

Pritožuje se tudi glede stroškov postopka. Navaja, da z zavrnilnim delom tožbenega zahtevka niso nastali nobeni stroški postopka, zato po njenem mnenju ni bilo razlogov za upoštevanje uspeha v pravdi. Če bi ji tožena stranka izplačala odškodnino, ki ji jo je sedaj prisodilo sodišče, niti ne bi šla v pravdo. V zvezi z zatrjevano soodgovornostjo v pritožbi tožene stranke pa navaja, da bi do poškodbe pete prišlo ne glede na to, ali je bila tožnica pripeta z varnostnim pasom. Lahko bi šlo le za soodgovornost glede škode na račun poškodbe obraza, kar pa predstavlja zanemarljivi del celotne škode.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Ta pritožba utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da opustitev uporabe varnostnega pasu ne daje podlage za tožničino soodgovornost za utrpelo škodo, češ da s tem ni kršila ZTVCP, ki je predpisal obvezo pripenjanja z varnostnim pasom šele po obravnavanem škodnem dogodku. Dejstvo je, da je tožnica imela možnost varnostni pas uporabiti in s tem zmanjšati škodljive posledice nezgode, ki v cestnem prometu nedvomno predstavlja dogodek, s katerim morajo udeleženci v prometu in (so)potniki računati. Prav preprečitvi hujših posledic oziroma zmanjšanju škodljivih posledic v določenih prometnih situacijah je namreč varnostni pas namenjen. Iz ugotovitev prvostopne sodbe izhaja, da je tožnica utrpela v prometni nezgodi prelom desne petnice z več odlomki ter posekanine obraza: rane na zgornji ustnici, nad desno zgornjo očesno veko in ob nosnicah. Pri zaslišanju je povedala, da je ob nezgodi udarila z glavo v šipo, da se je le-ta raztreščila in ob tem utrpela poškodbe obraza. Sicer pa je tik pred nezgodo podzavestno iztegnila nogo in zato je prišlo do poškodbe noge oziroma petnice. Iz tako zadobljenih poškodb pa je mogoče dovolj zanesljivo zaključiti, da so poškodbe obraza posledica opustitve uporabe varnostnega pasu. Te poškodbe so predstavljale podlago predvsem za prisojo odškodnine za prestani strah (zaradi izgleda obraza) in skaženost v obdobju enega in pol leta (do plastične operacije), v manjši meri pa za prestane telesne bolečine oziroma druge nevšečnosti med zdravljenjem. Upoštevajoč razmerje v prisojenih zneskih za posamezne oblike škode ter razmerje obsega škode zaradi ene in druge poškodbe pritožbeno sodišče ocenjuje tožničino soodgovornost na 10 % glede na celotno utrpelo škodo.

K pritožbi tožeče stranke: Tožnica pa v svoji pritožbi utemeljeno opozarja na nekoliko prenizko odškodnino za nekatere oblike negmotne škode. To sicer ne velja za prestani strah in telesne bolečine, ki jih je tožnica trpela prvih osem dni v obliki zelo močnih bolečin, pet tednov močnejših in dva meseca in pol zmernih ter nato po ugotovitvah izvedenca lahko še pobolevanja nadaljnjih šest mesecev. V tem delu je ustrezno upoštevana tudi štirinajstdnevna hospitalizacija zaradi operativne namestitve odlomkov in osteosinteza petnice ter šivanje posekanin obraza ter šesttedenska mavčna imobilizacija, saj je skupno trajalo kirurško zdravljenje le dva meseca. Po navedenem obdobju namreč petnica ni bila več boleča, rane zaceljene in gleženj prosto gibljiv.

Odškodnina v višini 800.000,00 SIT, ki jo je za to obliko škode priznalo prvostopno sodišče je zato po oceni pritožbenega sodišča primerna. Tudi za prestani strah je prisojena odškodnina v višini 300.000,00 SIT ustrezna. Pač pa je glede na obstoječo sodno prakso v drugih podobnih primerih po oceni pritožbenega sodišča prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je bila ob nezgodi stara šele 25 let, zaradi posledic poškodbe čuti bolečine, če dalj časa hodi ali stoji, ne more hoditi po strmem ali neravnem terenu, poškodba pa ji onemogoča tudi nošenje nizkih ženskih čevljev. Ne more teči in skakati na nogo, ne more se ukvarjati s športom in hoditi na izlete. Vse to predstavlja zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti za 20 %. Glede na tožničino mladost, ko so tovrstne aktivnosti še posebej pomemben sestavni del življenja, je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za duševne bolečine, ki jih tožnica zaradi tega trpi, 2.400.000,00 SIT (namesto prisojenih 2.000.000,00 SIT).

Pri odmeri odškodnine za skaženost pa je po oceni pritožbenega sodišča bilo na prvi stopnji v premajhni meri upoštevano, da je do plastične korekturne operacije v oktobru 1989, torej kar leto dni in pol, tožnica imela skažen obraz zaradi "grdih deformantnih kožnih brazgotin". Iz njene izpovedi pri zaslišanju izhaja, da je po zašitih ranah po lastni predstavi izgledala "kot iz grozljivke". Poleg trajnega opaznega pojačanja kostnega izbočenja zadnje strani desne pete zato duševne bolečine, ki jih je tožnica trpela zaradi skaženosti obraza, opravičujejo odškodnino v višini 400.000,00 SIT (namesto prisojenih 300.000,00 SIT). Skupaj je tako po oceni pritožbenega sodišča tožnica upravičena do 500.000,00 SIT višje odškodnine od prisojene na prvi stopnji.

Celotna pravična odškodnina tako po oceni pritožbenega sodišča znaša 3.900.000,00 SIT, ob upoštevanju 10 % tožničine soodgovornosti, pa 3.510.000,00 SIT. Tožena stranka je tožnici že plačala (revaloriziran znesek) 175.059,00 SIT. Po odbitju tega zneska je tako dolžna plačati tožnici odškodnino še v višini 3.334.941,00 SIT ali 110.000,00 SIT več, kot ji je bilo prisojeno z izpodbijano sodbo (4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/1977).

Uspeh tožeče stranke v pravdi tako ni več 55,6 %, kolikor je do decimalke natančno izračunalo njen uspeh prvostopno sodišče, temveč 57,4 % oziroma uspeh tožene stranke 42,6 %. Glede na stroške postopka, odmerjene v prvostopni sodbi (stroški tožeče na 410.327,00 SIT, stroški tožene pa na 286.820,00 SIT) je po medsebojnem pobotanju stroškov ob upoštevanju uspeha strank dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 113.337,00 SIT stroškov postopka. Ker je vsaka od strank s pritožbo deloma uspela, pa nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških temelji na 166. čl. ZPP/1977.