Jedro

Za delovno mesto, na katerem so tožniki zaposleni, ni bilo po predpisanem postopku ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Tudi če bi se pri toženki v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa, to na odločitev ne bi imelo vpliva. Dopustno tudi ni preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, oziroma upoštevati le čas vožnje. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu, zato sodišče tega pogoja pravilno ni preverjalo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da - prvemu tožniku na njegov račun pri Kapitalski družbi d. d. v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS plača prispevke za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do februarja 2019 v višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka); - drugemu tožniku na njegov račun pri Kapitalski družbi d. d. v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS plača prispevke za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do decembra 2017 in za januar in februar 2019 v višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka); - tretjemu tožniku na njegov račun pri Kapitalski družbi d. d. v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS plača prispevke za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januarja 2019 v višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka).

S sklepom je zaradi umika tožbe drugega tožnika za plačilo prispevkov za leto 2018 postopek ustavilo (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožnikom povrne stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

S sklepom z dne 14. 1. 2022 je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti pravdne stroške nastale po koncu glavne obravnave, in sicer: prvemu tožniku 210,00 EUR, drugemu tožniku 230,00 EUR in tretjemu tožniku 230,00 EUR, vsem v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo v I., II. in III. točki izreka ter zoper točko IV izreka, da je dolžna tožnikom povrniti stroške postopka, in zoper sklep, da je dolžna tožnikom povrniti stroške postopka, nastale po koncu glavne obravnave (sodne takse). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišče prve stopnje se ni strinjalo z argumenti tožene stranke, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za plačilo vtoževanih prispevkov in je pri ključnih materialnopravnih vprašanjih sledilo sodbi VSRS v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 30/2019, čeprav je sodišče odločalo le o konkretnih dopuščenih revizijskih vprašanjih. Navaja, da je nepravilen, nejasen in pomanjkljiv zaključek sodišča, da so tožniki aktivno legitimirani za vložitev tožbe. Pogodba o poklicnem zavarovanju se ne sklepa za vsakega delavca posebej, ampak delodajalec s pogodbo pristopi k Pokojninskemu načrtu, ki ga izvaja Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS (Sklad), čigar upravljalec je KAD. V pogodbenem razmerju sta tako delodajalec in KD, ne pa delavec, zato nima aktivne legitimacije. Po drugi strani pa sodišče delodajalcu ne dopušča dokazovanja, da voznik avtobusa zakonskih pogojev za poklicno zavarovanje ne izpolnjuje, ker država svoje obveznosti že vrsto let ne izpolnjuje. Od delodajalca bi morala prispevke uveljavljati za to pristojna KAD in FURS, delavec pa bi v primeru neizpolnjevanja teh obveznosti in nastanka škode, lahko zahteval odškodnino. Delodajalec lahko v tovrstnem sporu dokazuje, da voznik avtobusa zakonskih pogojev za poklicno zavarovanje ne izpolnjuje. Vozniki avtobusov niso ves svoj delovni čas izpostavljeni škodljivim vplivom, ampak le, ko dejansko vozijo. ZPIZ je upošteval pogoj prevoženih kilometrov pri voznikih avtobusov. Sodišče bi moralo imenovati izvedenca prometne stroke za ugotavljanje, ali je delovno mesto voznika avtobusa še takšno delovno mesto, na katerem se opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela. Pogoji dela so se namreč bistveno spremenili, zdravstvena tveganja niso več podana, zato je predlagala izvedbo določenih dokazov, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja 80 % delovnega časa bi se moralo upoštevati le čas vožnje in ne vsa dela, ki jih voznik opravlja. To izhaja tudi iz sklepa iz leta 1975. Tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Brez ustrezne pravne podlage pa je z izpodbijanim sklepom priznalo tožnikom stroške sodnih taks, saj bi morali tožniki ta strošek priglasiti skupaj z ostalimi stroški do konca glavne obravnave.

3. Pritožbi toženke nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožniki so bili pri toženki zaposleni kot vozniki avtobusa. Toženka jim je pravico do poklicnega zavarovanja priznavala in zanje plačevala prispevke pri KAD do 1. 1. 2013, ko je s tem prenehala. Predmet spora je nadaljnje obdobje. Sodišče prve stopnje je zahtevkom tožnikov pravilno ugodilo.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z aktivno legitimacijo tožnikov obrazložilo, da jim je potrebno zagotoviti sodno varstvo (zato se je sklicevalo na 23. člen Ustave RS), ker jim toženka prispevkov za poklicno zavarovanje ne plačuje, KAD in FURS pa sta pasivna. S tem je smisleno zavrnilo ugovor toženke, da bi morala biti aktivno legitimirana KAD. Tudi iz dosedanje sodne prakse v tovrstnih delovnih sporih ne izhaja, da bi bila legitimacija delavca vprašljiva, kot tudi ne pasivna legitimacija delodajalca - zavezanca za vključitev v poklicno zavarovanje ter za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje.

7. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na stališča iz judikata VIII Ips 30/2019, ki daje odgovore na bistvena vprašanja v tem istovrstnem sporu. Upoštevalo je, da je v vtoževanem obdobju poklicno zavarovanje urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), ki v prvem odstavku 201. člena predvideva, da minister, pristojen za delo, imenuje komisijo, pristojno za določitev delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, ki pa še ni bila imenovana. Prav tako vlada v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Tako tudi še ni bil izdan akt o prenehanju dela Komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje (t. i. generičnih delovnih mest), upoštevati stanje pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/2006 in nasl.). Pomemben je Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975), ki je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

8. Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. ZPIZ-2 namreč v 201.a členu predvideva še posebno komisijo (ki jo prav tako omenja sodišče prve stopnje – v zvezi z ugotovitvijo, da tudi ta komisija ne deluje), ki je pristojna za ugotavljanje, ali pri zavezancu (torej konkretnemu delodajalcu – za razliko od zgornje komisije, ki na splošno določi delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje) obstajajo delovna mesta, ki so posebno težka, zdravju škodljiva in za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, pa tudi, ali delovna mesta zaradi spremenjenih pogojev dela ne ustrezajo več pogojem iz sklepa komisije iz 201. člena ZPIZ-1. Za delovno mesto, na katerem so tožniki zaposleni, torej ni bilo po predpisanem postopku ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Tudi če bi se pri toženki v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa, to na odločitev ne bi imelo vpliva.

9. Dopustno tudi ni preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, oziroma upoštevati le čas vožnje. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu, zato sodišče tega pogoja pravilno ni preverjalo. Zato navedbe tožene stranke, s tem v zvezi, niso bistvene za odločitev.

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno toženki naložilo tudi povrnitev stroškov sodnih taks. Taksna obveznost je nastala po koncu glavne obravnave, zato so tožnikom stroški nastali šele takrat. Tožniki nenastalih stroškov ne morejo prijaviti.

11. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke kot neutemeljeni zavrnilo, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP) in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.