Jedro

Določba 57. člena SZ ne more biti podlaga za sklenitev sporazuma med bivšima zakoncem nekaj let po razvezi, ampak le ob njej. V vsakem primeru pa je potrebno sodelovanje lastnika stanovanja. S tem, ko se je toženec iz stanovanja prvič izselil (že pred razvezo), se je odpovedal pravici do uporabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka nima pravice do posesti na stanovanju v izmeri 61,70 m² v prvem nadstropju stavbe na naslovu G., Ljubljana, vpisan v z.k. vložek št. 98, k.o. X., zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani, in da je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na tej nepremičnini, kar tožeči stranki onemogoča uporabo predmetnega prostora, vse v roku 15 dni, do dneva izvršbe. Naložilo ji je tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.119,72 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, vse do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje bi moralo podrobneje ugotavljati dejansko stanje, glede na to, da je dokazni postopek nakazal, da je toženec tudi kasneje še nemoteno prespal v predmetnem stanovanju. Zato bi moralo zaslišati še toženčevo bivšo ženo in še enkrat tožnika, saj je ta s konkludentnim ravnanjem tožencu dovoljeval, da stanovanje uporablja. Sodišče ni podalo prepričljivih razlogov glede tega, da naj bi se toženec s konkludentnim dejanjem odpovedal pravici uporabnika stanovanja, zato se tudi v pritožbi o tem ne more podrobneje izjaviti. Na podlagi navedenega pa je sodišče napačno uporabilo tudi materialno pravo, saj bi moralo uporabiti tudi določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ) glede uporabe stanovanja kot stvarne pravice. Toženec predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, ali pa, podrejeno, da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede izpodbojnega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga uveljavlja toženec, sodišče ugotavlja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal le dokaz z zaslišanjem strank in toženčeve bivše žene M. M. G., ki je kot imetnica stanovanjske pravice sklenila najemno pogodbo za nedoločen čas, s prejšnjim lastnikom, in sicer za neprofitno najemnino. Tožnika je sodišče zaslišalo. Toženca ni moglo zaslišati, ker je bilo njegovo prebivališče neznano, zato mu je bil tudi postavljen začasni zastopnik. Dokazni predlog za zaslišanje toženčeve bivše žene pa je bil nepopoln. 236. člen ZPP zahteva, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča, povedati njeno ime, priimek in prebivališče oziroma zaposlitev. Toženec je predlagal njeno zaslišanje v odgovoru na tožbo, pri čemer je navedel, da bo njen naslov sporočen sodišču naknadno. Ker naslov sodišču ni bil posredovan, je ravnalo pravilno, ko ni izvedlo dokaza z njenim zaslišanjem. Drugih dokazov, s pomočjo katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je tožnik s konkludentnim ravnanjem dovoljeval tožencu uporabo stanovanja po razvezi, toženec ni predlagal. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec nima nikakršne pravne podlage za posest na predmetnem stanovanju. Pri tem je tudi pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe. Toženec se je v teku postopka na prvi stopnji skliceval na 57. člen takrat veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ), zdaj 110. člen SZ-1, ki v 1. odstavku določa, da se lahko v primeru razveze zakonske zveze prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. Sodišče je korektno odločilo, da navedena določba ne more biti podlaga za sklenitev sporazuma med bivšima zakoncem nekaj let po razvezi, ampak le ob njej, saj je namenjena reševanju stanovanjskega problema, ki nastane ob razvezi. V vsakem primeru pa je potrebno sodelovanje lastnika stanovanja. Iz tega smiselno izhaja, da se je s tem, ko se je toženec iz stanovanja prvič izselil (že pred razvezo), odpovedal pravici do uporabe, ob razvezi pa tudi ni sklenil potrebnega sporazuma z M. M. G. in najemne pogodbe z lastnikom, na podlagi česar bi postal najemnik sam. Zato ni imel nobene pravne podlage za ponovno vselitev. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval kakršnekoli stvarne pravice do uporabe stanovanja, šele v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče uporabiti tudi določila SPZ, ki se nanašajo na to. Čeprav sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, ni toženec z ničemer nakazal, da bi to pravo lahko prišlo v poštev, npr. vsaj z zatrjevanjem, da je imetnik služnosti stanovanja, kaj šele s predložitvijo kakšnega dokaza v ta namen. Zato pavšalnim navedbam v pritožbi o zmotni uporabi materialnega prava ni mogoče pritrditi.

Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da niso podani izpodbojni razlogi, na katere se sklicuje toženec v pritožbi, prav tako ne tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je v pritožbi zahteval tudi povračilo stroškov postopka v zvezi z njo, vendar s pritožbo ni uspel, zato jih krije sam (154. člen v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v zavrnitvi pritožbe.