Jedro

Tožnik je padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela.

Pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 1.393,06 EUR z obrestmi od 22. 12. 2021 do plačila. V presežku je zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da toženki povrne 371,20 EUR stroškov postopka. Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo 39,96 % sodne takse pred sodiščem prve stopnje.

2.Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da bi sodišče moralo presojati nevarnosti z vidika delovnega mesta varilca in ugotoviti toženkino objektivno odgovornost za škodni dogodek. Napačno je določilo 50 % soprispevek tožnika, saj bi mu upoštevaje kršitve, ki jih je ugotovilo na strani toženke, lahko pripisalo soodgovornost le v obsegu 15 %. Delo v nevarnih pogojih lahko tožnika odvrne od potrebne pozornosti pri gibanju na podestu. Nezgode drugih delavcev dokazujejo, da ni mogoče istočasno posvečati pozornosti delu in pastem hoje po podestu. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet spora je plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo krivdno odškodninsko odgovornost toženke (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ) in odškodnino odmerilo ob upoštevanju 50 % soprispevka tožnika k nastali škodi (prvi odstavek 171. člena OZ). Teh razlogov po nepotrebnem ne ponavlja.

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba ju uveljavlja le pavšalno. Sodišče druge stopnje sicer po uradni dolžnosti pazi na obstoj kršitve iz 14. točke citirane določbe, vendar ne ugotavlja okoliščin, ki bi jo utemeljevale. Prvostopenjska sodba namreč vsebuje jasne odločilne dejanske in pravne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Njen preizkus je zato mogoč.

7.Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na zatrjevanje toženkine objektivne odškodninske odgovornosti. Tožnik je bil zaposlen pri toženki na delovnem mestu varilec. V pritožbi našteva vrsto okoliščin, povezanih z opravljanjem tega dela, ki po njegovi oceni narekujejo zaključek, da se je poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti: izvajanje procesa varjenja s snopom isker; uporaba zaščitne opreme (maska, rokavice, prilagojena obleka, zaradi katere je gibanje okorno); med varjenjem se je treba v omejenem prostoru nagibati, pripenjati vrvi itd. Okoliščine, ki jih našteva pritožba, v tem sporu ne morejo biti pravno relevantna podlaga za pravno kvalifikacijo odškodninske odgovornosti. Pravilno jih je izključilo že sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožnik v trenutku padca z lesenega podesta ni varil, torej tudi ni držal v rokah varilne pištole, ki tehta 2 kg, ni nosil varilnih očal, proti njemu niso letele iskre, na katere bi moral biti pozoren itd.

8.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnik padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm1 padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela. Objektivne odškodninske odgovornosti toženke zato pravilno ni ugotovilo (drugi odstavek 131. člena OZ).

9.Sodišče prve stopnje je upoštevaje tudi mnenje izvedenke za varnost in zdravje pri delu ugotovilo krivdno odškodninsko odgovornost toženke zaradi kršitev 19., 37. in 38. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Kot je obrazložilo, pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.

10.Po presoji sodišča prve stopnje je toženka odškodninsko odgovorna le v obsegu 50 %, medtem ko preostalih 50 % predstavlja soprispevek tožnika. Pritožba se s tem ne strinja. S poudarjanjem kršitev, ki se bile ugotovljene na strani toženke (pripisuje ji hudo malomarnost), zatrjuje, da je tožnik (pripisuje mu lahko malomarnost) lahko soodgovoren le v obsegu 15 %. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno.

11.Delavca obvezuje dolžnost opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje (drugi odstavek 12. člena ZVZD-1). Sodišče prve stopnje je soprispevek tožnika utemeljilo z naslednjimi ugotovitvami: čeprav je imel na izbiro dve poti za prehod na drugo stran delovnega podesta (poleg ožje tudi širšo pot), je za prehod izbral ožjo; glede na to, da so vsi delavci prehajali na drugo stran podesta tudi preko ožjega dela podesta, je torej tudi ožji del ob zadostni pazljivosti omogočal varne prehode na drugo stran delovne mize; tožnik je že več let delal na delovnem mestu, na katerem je prišlo do nesreče,2 zato so mu bili pogoji za hojo na različnih delih podesta dobro znani; ker je vedel, da je podest na sprednjem delu ožji, bi moral biti pri prehodu po tem delu podesta vsaj povprečno skrben; padec je posledica tožnikove zmanjšane pazljivosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh okoliščin pritožba konkretizirano ne izpodbija. Omenja sicer, da tožnika od potrebne pozornosti pri gibanju na podestu lahko odvrne delo v nevarnih pogojih (npr. varjenje z večjo jakostjo ali pod drugačnim kotom, globlje nagibanje ipd.), vendar do škodnega dogodka ni prišlo tedaj, ko bi tožnik opravljal delo v takšnih pogojih.

12.Na drugačno presojo spora ne vpliva pritožbena navedba, da nezgode drugih delavcev dokazujejo, da ni mogoče istočasno posvečati pozornosti delu in pastem hoje po podestu. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, noben delavec pri toženki ni utrpel takšnega padca, ki bi bil primerljiv tožnikovemu.3 Drugačna je bila tudi nezgoda A. A., ki jo pritožba izrecno izpostavlja (padec v luknjo; ob tem se ni nahajal na ožjem delu podesta).

13.Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o višini tožnikovega soprispevka in s priznanjem plačila odmerjene odškodnine v višini, ki ustreza obsegu toženkine soodgovornosti.

14.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe vključno s stroškovno odločitvijo (353. člen ZPP).

15.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženkin odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).