Jedro

Čeprav je tožena stranka pri pravni kvalifikaciji hujše kršitve delovne obveznosti izhajala neposredno iz določbe 1. odstavka 58. člena ZTPDR, izpad pravilne pravne kvalifikacije (po 3. odst. 58. čl. ZTPDR) v odločbi delodajalca še ne pomeni bistvene kršitve postopka oz. zmotne uporabe materialnega prava. Če se disciplinski organ v izpodbijanem sklepu ne sklicuje na KP dejavnosti, delavec pa je, upoštevajoč zakon in KP dejavnosti, hujše kršil delovne obveznosti, ki so kot take opredeljene v KP dejavnosti, to ne pomeni, da delodajalec zaradi neopredeljenosti očitane kršitve v svojem aktu ni imel podlage za obravnavanje tožnika v disciplinskem postopku in za izrek najstrožjega ukrepa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 4.10.1999 in in 14.10.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ugotovilo, da mu to pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja, zaradi česar ga je ta dolžna pozvati na delo, razporediti na ustrezno delovno mesto kot invalida III. kategorije, poravnati zaostalo nadomestilo plače ter mu povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da tožena stranka ni imela sprejetega splošnega akta, ki bi opredeljeval kršitve in določal odgovornost ter ukrepe za delovne obveznosti delavcev. Neposredno sklicevanje tožene stranke na določbo 58. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) pa ne more biti podlaga, da je tožniku izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je majhna gospodarska družba, ki zaposluje od 4 do 5 delavcev, zaradi česar je povsem neživljensko, da bi v svojem aktu konkretno določevala posamezne kršitve delovnih obveznosti, ki so že opredeljene v zakonu. Sklicuje se na Kolektivno pogodbo med delavci in podjetniki drobnega gospodarstva, ki velja tudi za njo ter 29. čl. navedene KP, ki določa posamezne hujše kršitve delovne obveznosti, med katerimi je tudi določena konkretna kršitev, ki se očita tožniku. Če je sodišče ugotovilo, da kršitev nima opredeljenih v splošnem aktu, bi moralo preveriti ali ni morda tožniku očitana kršitev delovne obveznosti opredeljena v kolektivni pogodbi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako glede postopka na prvi stopnji kot izdani sodbi ni ugotovilo nobenih postopkovnih kršitev, je pa v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem v sodbi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Po določbi 1. odst. 58. čl. ZTPDR so za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja opredeljene hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti zgolj okvirno, ob tem da se skladno z določbo 3. odst. navedenega člena s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo natančneje določijo okoliščine in pogoji, pod katerimi se navedene kršitve štejejo za hujšo kršitev delovne obveznosti. Pri tako konkretiziranih kršitvah v aktu oz. kolektivni pogodbi gre za realizacijo načela zakonitosti in glede obravnavanja delavčevega kršitvenega ravnanja za uporabo materialnega prava ter v sodnem postopku za presojo pravilnosti in zakonitosti disciplinskega ukrepa. V tožnikovem primeru je tožena stranka pri pravni kvalifikaciji hujše kršitve delovne obveznosti neposredno izhajala iz zakonske določbe in ne iz morebitnega akta ali kolektivne pogodbe. Vendar izpad pravilne (v smislu določbe 3. odst. 58. čl. ZTPDR) formalne kvalifikacije kršitve v odločbi delodajalca še ne more pomeniti bistvene kršitve postopka oz. pri uporabi pravne podlage zmotne uporabe materialnega prava, posebno ob dejstvu, ko gre za kršitev, ki ima enako pravno naravo. Če je za toženo stranko veljala določena kolektivna pogodba dejavnosti, in se disciplinski organ v izpodbijanem sklepu na takšen akt ne sklicuje, glede tožnika pa je podana očitana hujša kršitev delovne obveznosti, ki jo opredeljuje tako zakon kot KP dejavnosti, to ne more narekovati zaključka, da tožena stranka zaradi neopredeljenosti očitane kršitve v svojem aktu ni imela podlage za obravnavanje tožnika v disciplinskem postopku in izrek najstrožjega ukrepa. Ob tako sprejetem stališču se izkazuje, da v tem obsegu zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje primera ni popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku v skladu z ugotovljenimi dejstvi pri obravnavanju tožniku očitane kršitve zlorabe pravice do bolniškega staleža izhajati iz KP dejavnosti, ki velja in jo uporablja tožena stranka ter preizkusiti odločitev o odgovornosti in izreku najstrožjega disciplinskega ukrepa tudi po vsebini. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko v sporu ponovno razsodilo, kot odločilo o stroških postopka, ki so pridržani za končno odločbo.