Jedro

Spor o nedopustnosti izvršbe je spor o tem, ali je dolžnik izpolnil svojo obveznosti iz izvršilnega naslova, in ne spor o pravicah, obveznostih ali odgovornostih iz delovnega razmerja. Iz tega razloga za odločanje ni pristojno delovno sodišče, ampak redno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporu in bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka zaradi kršitve pravil postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da uveljavlja zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pd 134/2005. V skladu z 59. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju lahko dolžnik v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru, začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Povzema določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki se nanaša na pristojnost delovnega sodišča za odločanje v individualnih delovnih sporih. Meni, da tožba na nedopustnost izvršbe, ki se vodi na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča zaradi izterjave denarne terjatve iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja, predstavlja vrsto spora iz 5. b točke Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sklicuje na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 761/2009 z dne 24. 9. 2009, s katerim je potrdilo sklep delovnega sodišča prve stopnje v zadevi o stvarni nepristojnosti. Pri odločanju v obravnavani zadevi pa sodišče ni vezano na stališče, zavzeto v citiranim sklepu opr. št. Pdp 761/2009. Meni, da gre za spor med delodajalcem in delavcema zaradi nedopustnosti izvršbe in zaradi plačila. Vprašanje nedopustnosti izvršbe je vezano na vprašaje prenehanja denarne terjatve upnikov, ki je bilo upnikoma priznano z izvršilnim naslovom. Vendar je bilo z izvršilnim naslovom odločeno le po temelju, ne pa tudi po višini. Prav tako ni bila določena višina terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti. V obravnavani zadevi bo po mnenju pritožnika sodišče moralo ugotavljati dejstva, ki se nanašajo na višino terjatve iz naslova glavnice ter dejstva, ki se nanašajo na tek zakonskih zamudnih obresti. Odločanje o višini denarnih zahtevkov pa v skladu s točko b) 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 spada v pristojnost delovnega sodišča. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na zmotno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za individualni delovni spor po določbi 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji), temveč za spor o nedopustnosti izvršbe iz 1. odstavka 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS št. 51/98 in naslednji). Predmet odločanja niso pravice iz delovnega razmerja, temveč vprašanje dopustnosti izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, saj je bilo o pravicah tožnika že odločeno s pravnomočno sodbo opr. št. II Pd 134/2005 z dne 10. 6. 2005. V 1. odstavku 59. člena ZIZ je določeno, da sodišče v izvršilnem postopku napoti dolžnika, naj v danem roku začne pravdo ali drug postopek za nedopustnost izvršbe, če je sklep o ugovoru odvisen od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je med strankami sporno. Navedena določba se navezuje na ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ, torej na zatrjevano prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za spor o tem, ali je dolžnik izpolnil svoje obveznosti iz izvršilnega naslova ali ne, ne pa za spor o pravicah iz delovnega razmerja. Za odločanje o tej zadevi pa je pristojno redno sodišče, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.