Jedro

Kljub temu, da je že 31.5.2013 vedela, da bo od pogodbe odstopila, tega ni sporočila tožeči stranki, da bi se tudi ona lahko na odstop pripravila, temveč je, nasprotno, s svojim ravnanjem zbujala vtis, da namerava s poslovnim sodelovanjem nadaljevati. Pranje in najem perila sta ves čas potekala nemoteno. S takim ravnanjem je postavila tožečo stranko v neenakopraven položaj, saj ta na možnost odpovedi pogodbe ni mogla pravočasno odreagirati. Po mnenju pritožbenega sodišča je ravnanje tožene stranke v nasprotju najmanj z dobrimi poslovnimi običaji (stranki sta že tudi pred podpisom Pogodbe poslovno sodelovali), pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, zato mu ni mogoče nuditi pravnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede zneska 845.356,57 EUR s pripadki in glede stroškov izvršilnega in pravdnega postopka, ter se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede zneska 1.824.985,94 EUR s pripadki) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razveljavilo sklep o izvršbi VL 118178/2015 z dne 4.11.2015 in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.824.985,94 EUR in 845.356,57 EUR, oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka mora toženi povrniti tudi 11.667,48 EUR pravdnih stroškov. Z zahtevkom je tožeča stranka uveljavljala pogodbeno kazen zaradi odpovedi Pogodbe o opravljanju pralniških storitev in najemu perila z dne 1.10.2012 (v nadaljevanju: Pogodba) brez odpovednega roka ter povračilo stroškov nabave perila. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila možnost odpovedi brez odpovednega roka s Pogodbo dogovorjena za primer uvedbe insolvenčnega postopka nad katerokoli od strank. Nad tožečo stranko je bil začet postopek prisilne poravnave. Odpoved Pogodbe je tožena stranka sicer podala po zaključku postopka prisilne poravnave, vendar v primernem roku, zato je bila upravičena do odpovedi brez odpovednega roka in zato tožeča stranka ni upravičena do pogodbene kazni. V zvezi s stroškom nabave perila (1.824.985,94 EUR) pa je sodišče tudi ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi po sklenitvi Pogodbe nabavila kakršnokoli perilo in že iz tega razloga ni upravičena do povrnitve stroškov nabave perila.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov, in sicer ni zaslišalo stečajnega upravitelja, ki bi vedel povedati o neobstoju tveganj v postopku prisilne poravnave in o poslovanju tožeče stranke po uvedbi prisilne poravnave, ni opravilo predlagane poizvedbe pri FURS glede prijavljenega davka, kar je odločilno za presojo, ali je tožeča stranka kupila perilo, tudi sicer sodišče ni upoštevalo izpovedi prič, v spornem obdobju zaposlenih pri tožeči stranki, ki so potrdile nakup perila po letu 2012. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za predložitev pravnega mnenja, na katerem je temeljil sklep NS in iz katerega bi bilo razvidno, ali so bile aktivnosti tožene stranke ustrezne. Zavrnjen je bil tudi predlog tožeče stranke o predložitvi pogodbe z novim pogodbenikom, iz katere bi bilo razvidno, koliko perila je moral zagotoviti nov izvajalec (in kakšen bi bil primeren rok za nabavo tega perila). Sodišče ni upoštevalo predloženih dokazov, in sicer rednih poročil upravitelja, iz katerih jasno izhaja, da ni več tveganj. Kljub temu, da je tožeča stranka te navedbe prerekala, je sodišče verjelo toženi stranki, da se je pogajala s štirimi potencialnimi izvajalci. Ni se opredelilo do predloga za predložitev knjigovodskih listin, enako glede navedb in dokazov, da do odpovedi dejansko ni prišlo, saj je tožeča stranka še v marcu 2014 prala perilo za toženo stranko. Pritožnica meni, da je sodišče kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj so razlogi sodbe med seboj nejasni (v času podaje odpovedi je veljala domneva, da tožeča stranka ni več insolventna, tožeča stranka je izkazala, da je poslovala dobro,...). Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, in sicer obstoj tveganj, ki so pogoj za odstop od pogodbe. Ta so bila namreč minimalna. Tožeča stranka je dala poleg tega toženi garancijo, da bo perilo iz varnostnih razlogov prenesla na K. d.o.o., ki je toženi stranki garantiral možnost uporabe vsaj še 90 dni po prenehanju pranja s strani tožeče stranke, torej ravno za obdobje, ki naj bi ga potreboval nov izvajalec. Ves ta čas je tožeča stranka tudi izvajala vse storitve nemoteno.

Sodišče je napačno ugotovilo namen sporne pogodbene določbe, ta je bil namreč v zaščiti obeh strank in ne le tiste, ki je upravičena do odpovedi. V tem smislu je sodišče izven konteksta uporabilo izpoved I. T.. Namen je, da se nasprotno stranko drži v negotovosti čimmanj časa, da ima tudi slednja možnost prilagoditve novim razmeram. Po izteku razumnega časa nadaljnje ohranjanje negotovosti ne služi več preprečitvi tveganj, pred uresničitvijo katerih varuje določba. Navedba, da je odpoved šele po 9 mesecih mogoče pripisati objektivnim okoliščinam, je napačna. Ključno je, da bi morala tožena stranka tožečo pravočasno seznaniti z njenimi aktivnostmi, da bi lahko svoje poslovanje prilagodila tudi tožeča stranka. Sodba povsem spregleda zaščito interesov tožeče stranke ter dolžnosti tožene stranke. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj roka 9 mesecev ni mogoče šteti za razumnega. Tožeča stranka je verjela toženi stranki, da bosta še naprej sodelovali (navsezadnje je za potrditev prisilne poravnave glasovalo 97 % upnikov) in prav zato je tudi šla v nabavo novega perila.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. S Pogodbo se je tožeča stranka kot izvajalec zavezala toženi stranki kot naročniku zagotavljati perilo v dogovorjeni kvaliteti in dogovorjenih količinah ter ekskluzivno izvajati vse pralniške storitve. Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas z možnostjo odpovedi kadarkoli in brez navedbe vzroka z odpovednim rokom 6 mesecev. Stranki sta dogovorili tudi posledice v primeru, da bi ena od strank Pogodbo odpovedala brez odpovednega roka (plačilo stroškov, povzročenih s predčasno odpovedjo, in povračilo izpada dohodka najmanj v višini povprečnega mesečnega prometa, doseženega med strankama, in vrednosti investicije nabave potrebnega perila). Za te posledice sta pogodbeni stranki uporabili izraz pogodbena kazen. Stranki sta v 18. členu dogovorili primere, v katerih je mogoče Pogodbo odpovedati brez odpovednega roka, med ostalim tudi "v primeru uvedbe stečajnega postopka ali prisilne poravnave tako za izvajalca kot za naročnika".

6. Iz nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil 9.5.2013 nad tožečo stranko začet postopek prisilne poravnave, prisilna poravnava je bila potrjena s sklepom z dne 19.11.2013 in pravnomočno zaključena 5.12.2013. Tožeča stranka je toženo obvestila o začetku postopka prisilne poravnave (dopis z dne 28.5.2015). Nadzorni svet tožene stranke je dne 31.5.2013 sprejel sklep, da se upravi poda soglasje za prekinitev Pogodbe in za pridobitev novega izvajalca. O tem sklepu in o nadaljnjih aktivnostih tožene stranke tožeča stranka ni bila obveščena. Tožena stranka se je nato pogajala s potencialnimi novimi izvajalci in šele decembra 2013 sklenila pogodbo z novim izvajalcem. Ta naj bi potrditvah tožene stranke potreboval tri mesece za uvedbo v delo in nabavo perila. Med tem časom se je izvajanje Pogodbe nadaljevalo in je pralniške storitve in najem perila zagotavljala tožeča stranka. Tožena stranka je Pogodbo odpovedala brez odpovednega roka 28.2.2014. V odpovedi se je sklicevala na 18. člen Pogodbe in postopek prisilne poravnave nad tožečo stranko.

7. Da je bil namen 18. člena Pogodbe omejiti tveganja, ki jih prinaša poslovanje z insolventnim sopogodbenikom, niti ni dvoma. Sodišče prve stopnje je čas, v katerem je tožena stranka odstopila od Pogodbe (to je skoraj 10 mesecev po začetku postopka prisilne poravnave) označilo kot primernega in razumnega, in sicer je ocenjevalo le aktivnosti tožene stranke pri iskanju novega izvajalca, ni pa se ukvarjalo s položajem tožeče stranke. Tako je spregledalo namen vodenja postopka prisilne poravnave, ki je omogočil insolventnemu dolžniku, da izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, s katerimi odpravi vzroke svoje insolventnosti in znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Prav zato je v petem odstavku 14. člena ZFPPIPP določeno, da velja, če se ne dokaže drugače, da je s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave prenehal položaj insolventnosti dolžnika. Da bi bil dolžnik že 28.2.2014 (ponovno) insolventen, tožena stranka ni izkazala. Dejstvo, da je kasneje prišlo do stečaja tožeče stranke, tega ne dokazuje, posebej še, ker je do stečaja prišlo po odstopu od Pogodbe in torej po tem, ko je tožeča stranka izgubila pomembno stranko. V času odstopa od Pogodbe torej ni bilo več položaja insolventnosti in ne insolvenčnega postopka, s tem pa tudi ne pogojev za odstop brez odpovednega roka. Zato niti ni odločilno, ali je tožena stranka odstopila v razumnem roku (oziroma, ali je v razumnem roku našla novega izvajalca).

8. Do enakega zaključka pridemo tudi, če presojamo ravnanje tožene stranke v zvezi z odpovedjo. Kljub temu, da je že 31.5.2013 vedela, da bo od Pogodbe odstopila, tega ni sporočila tožeči stranki, da bi se tudi ona lahko na odstop pripravila, temveč je, nasprotno, s svojim ravnanjem zbujala vtis, da namerava s poslovnim sodelovanjem nadaljevati. Pranje in najem perila sta ves čas potekala nemoteno. S takim ravnanjem je postavila tožečo stranko v neenakopraven položaj, saj ta na možnost odpovedi Pogodbe ni mogla pravočasno odreagirati. Po mnenju pritožbenega sodišča je ravnanje tožene stranke v nasprotju najmanj z dobrimi poslovnimi običaji (stranki sta že tudi pred podpisom Pogodbe poslovno sodelovali), pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, zato mu ni mogoče nuditi pravnega varstva.

9. Tožena stranka na podlagi vsega povedanega v prejšnjih dveh točkah te obrazložitve ni pravilno odstopila od Pogodbe, zato je tožeča stranka na podlagi 16. člena Pogodbe upravičena do pogodbene kazni. Glede na zahtevek to pomeni "povračilo izpada dohodka najmanj v višini povprečnega mesečnega prometa, doseženega med strankama Pogodbe in stroškov nabave perila". Kar se tiče povračila izpada dohodka, sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča (da je tožena stranka Pogodbo lahko odpovedala brez odpovednega roka), dejanskega stanja v zvezi s tem ni ugotavljalo (in tudi ne vsebine pogodbene določbe). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo glede zneska 845.356,57 EUR s pripadki razveljavilo, zadevo pa v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v katerem bo moralo sodišče odločati o zahtevku tudi po višini (zadnji stavek 355. člena ZPP).

10. Drugače pa je glede stroškov nabave perila. Zahtevek je sodišče prve stopnje v tem delu zavrnilo (tudi) iz razloga, ker tožeča stranka novih nabav perila ni izkazala. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi prič G. T. in P. pravilno ugotovilo, da se je pogodbena določba nanašala le na nove nabave. Navsezadnje ni sporno, da je bilo perilo nabavljeno pred podpisom Pogodbe in da je bilo nato zaradi postopka prisilne poravnave preneseno na K. d.o.o. (povezano družbo). Slednje izhaja iz večkrat ponovljenih trditev tožeče stranke (tudi v pritožbi), da je z namenom preprečiti nevarnost, da bi tožena stranka ostala brez perila, le-tega prenesla na K. d.o.o.. Ko je bila prisilna poravnava potrjena, pa so perilo prenesli nazaj na tožečo stranko (račune, na katere se sklicuje tožeča stranka, je izstavil K.). Ker ni šlo za nabavo novega perila, do prenosa na K. in nazaj pa je prišlo izključno iz razlogov na strani tožeče stranke, za stroške tega prenosa ni mogoče bremeniti tožene stranke. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi si izvajalec s takimi prenosi (med povezanimi družbami) lahko zagotovil pravico do plačila, čeprav novega perila ne bi nabavljal. Zato za ta postopek tudi ni relevantno, ali je bil tožeči stranki v zvezi s prenosom obračunan DDV ali ne. Ker tožeča stranka do povrnitve vtoževanih stroškov perila ni upravičena (v tem delu torej tožeča stranka zahtevka ni izkazala niti po višini), je sodišče prve stopnje ne glede na zgoraj povedano o temelju tožbenega zahtevka, zahtevek na plačilo 1.824.985,94 EUR pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.