Jedro

Tudi pri denacionalizaciji gozdov je potrebno uporabiti 25. člen ZDen in ugotoviti, ali se je zaradi izgradnje gozdnih cest povečala vrednost gozdnih parcel, ki so predmet vračanja. Gozdne ceste niso javno dobro. Pri vrednosti ne gre za vrednost cest, ampak za vrednost gozdov. Zato amortizacija cest ni pomembna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 41/99-11 z dne 11.7.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.10.1998 in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi J.A. (dedinji upravičenca), zoper delno odločbo Upravne enote M. z dne 13.7.1998 in zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Z navedeno delno odločbo je bilo pokojnemu pravičencu A.Ž. vrnjeno v last 11 parcel v k.o. P., k.o. P. in k.o. P., na 24 gozdnih parcelah v k.o. K.v., k.o. P., k.o. P. in k.o. P. pa je bil vzpostavljen solastninski delež za upravičenca do 279/1000 ter za tožečo stranko do 721/1000. V obrazložitvi sodišče med drugim navaja, da je tožena stranka pritožbi pravne naslednice razlastitvenega upravičenca ugodila glede pritožbenega ugovora, da je prvostopenjski organ nepravilno upošteval vlaganja tožeče stranke v gozdove, ker takšno bistveno povečanje vrednosti ni izkazano. Ni pravilno pravno stališče tožene stranke, da povečana vrednost izhaja iz dejstva, da so se vlaganja v gozdove, vključno z gradnjo gozdnih cest, izvajala v skladu z gozdnogospodarskimi načrti, večina sredstev pa zagotavljala iz sredstev za biološko reprodukcijo gozdov, le-ta pa so se oblikovala iz cene posameznih gozdnih lesnih asortimentov, torej tudi iz dreves v posekanih gozdovih, ki so predmet vračanja. Tožena stranka za takšno obrazložitev ni navedla nobene pravne podlage. Zakon o gozdovih (Uradni list SRS, št. 16/74) je v 2. odstavku 13. člena določal, da se prispevek za biološka vlaganja obračuna in plača od izkazanega in posekanega drevja. Bil je obvezen, tako za gozdove v družbeni lastnini, kot za gozdove v zasebni lasti. Odlok o merilih za najnižji obseg prispevka za biološka vlaganja, o načinu obračunavanja, vplačevanj in podrobnejšem namenu uporabe sredstev tega prispevka je v 8. poglavju, v 8. točki navajal, za katere namene je dovoljeno uporabiti prispevke za biološka vlaganja. Med njimi ni izgradnje gozdnih cest. Bila je posebej opredeljena v posebnem poglavju (graditev in vzdrževanje gozdnoprometnih zvez): 1. odstavek 55. člena je navajal, da se ceste, ki jih zgradijo organizacije združenega dela, ki gospodarijo z gozdovi in so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdovi, štejejo za gozdne ceste in so osnovna sredstva teh organizacij. Zakon o gozdovih z leta 1985, enako kot zakon iz leta 1974, opredeljuje gozdne ceste, kot osnovna sredstva gozdnogospodarskih organizacij (68. člen). V takratnih organizacijah združenega dela, ki so gospodarile z gozdovi in s tem opravljale dejavnost posebnega družbenega pomena, so se oblikovala posebna sredstva za biološko reprodukcijo gozdov. Iz njih se po nobeni zakonski določbi niso mogle graditi gozdne ceste. Tudi tožbeni ugovor, da se izgradnja gozdnih cest ni izvajala kot obveznost, določena v gozdnogospodarskih načrtih, je utemeljen. Oba zgoraj navedena zakona o gozdovih sta opredeljevala gozdnogospodarski načrt samo kot podlago za določanje stanja gozdov in obveznosti gozdnogospodarske organizacije v nadaljnjem razvoju gozdov (10. člen Zakona o gozdovih iz leta 1974 in 27. člen tega zakona iz leta 1985). Niti iz zakonske opredelitve pojma gozdnogospodarskega načrta, niti iz Pravilnika o vsebini in načinu izdelave gozdnospodarskih načrtov in evidence njihovega izvrševanja (Uradni list SRS, št. 33/87), ni mogoče zaključiti obveznosti izgradnje cest, niti iz katerih sredstev se mora financirati. Četudi bi bila pravilna razlaga tožene stranke, pa se le-ta ne bi mogla upoštevati, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-72/92-23, s katero je bil razveljavljen 9. člen, na osnovi ZDen izdanega Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, premičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92). Določal je, da se povečanje oziroma zmanjšanje vrednosti podržavljenih gozdov ne ugotavlja, če je bilo z gozdovi od podržavljenja dalje gospodarjenje v skladu z gozdnogospodarskimi načrti. Upravni organ mora v vsaki obravnavani zadevi ugotavljati povečano vrednost podržavljenega premoženja na podlagi vlaganj. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala dokazno oceniti cenilni zapisnik sodnega cenilca za gozdarstvo z dne 20.2.1995 in presoditi, če je lahko takšna cenitev, brez po geodetskih organih uradno ugotovljenih spremembah katastrske kulture zaradi novo zgrajenih cest, podlaga za ugotovitev bistvenega povečanja vrednosti podržavljenega premoženja in ponovno odločiti o pritožbi zavezanca denacionalizacije.

Pritožbo vlaga tožena stranka. Novozgrajene gozdne ceste ne morejo vplivati na povečano vrednost gozdov. Gozdne ceste so po 1. odstavku 38. člena Zakona o gozdovih (ZG, Uradni list RS, št. 130/93) javnega značaja. Zato je napačna interpretacija, da bi se morale šteti investicije, ki so bile vložene v njihovo vzdrževanje, adaptacijo in izgradnjo, kot povečanje vrednosti gozdov zaradi novih investicij. Pri gozdni cesti gre dejansko za javno dobro. Tudi v Zakonu o cestah je postavljena razlika med zasebnimi cestami in gozdnimi cestami, kar kaže na poseben, javni status slednjih. Na takšen njihov status kaže tudi način financiranja. Sredstva za njihovo vzdrževanje zagotavljajo lokalne skupnosti iz lastnih sredstev in iz pristojbine za vzdrževanje cest. Z Zakonom o gozdovih je sicer določeno, da je gozdna infrastruktura, ki ni odmerjena v samostojno parcelo, sestavni del gozda. Takšna določba je sporna. Tiste gozdne poti, ki so odmerjene v samostojno parcelo, so javno dobro, vse ostale pa naj ne bi bile. Tako odmerjene kot neodmerjene gozdne ceste, so namreč javnega značaja. Pri njihovi uporabi ni nobenih razlik.

Nesprejemljivo je razlogovanje, da se upoštevajo pri določitvi višine povečane vrednosti nepremičnin (gozdov) tudi vlaganja v javno dobro - gozdne ceste. Potem bi morali tudi lastniki nepremičnin povrniti investitorjem cestne, železniške, komunalne, električne, telekomunikacijske in druge infrastrukture, zgrajene v bližini njihovih nepremičnin, znesek za kolikor se je zvišala vrednost njihovih nepremičnin. Prihodek gozdnih gospodarstev je skoraj v celoti izviral iz prodaje lesa. Gozdne ceste so se deloma gradile iz materialnih sredstev, deloma iz denarja za investicije, deloma iz denarja, ki se je zbral od prodanega lesa na republiški ravni za izenačitev pogojev gospodarjenja, za manjši del pa so bili najeti krediti. Delež sredstev iz teh virov je bil od primera do primera različen. Od gozdnih cest, ki so se gradile kot investicije in so bile osnovno sredstvo gozdnih gospodarstev, se je obračunavala amortizacija, amortizacijska doba je bila 25 let. Zato so gozdne ceste, ki so se najbolj intenzivno gradile v sedemdesetih letih in v začetku osemdesetih let, v pretežni meri amortizirane. Vloženi kapital se je investitorjem že povrnil, saj so bili zaradi gradenj stroški pridobivanja lesa bistveno znižani. Ker odpravljena odločba ne temelji na nepopolnem dejanskem stanju in z njo ni bil kršen materialni predpis, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo tožeče stranke.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi pri denacionalizaciji gozdov je potrebno uporabiti 25. člen ZDen in ugotoviti, ali se je zaradi izgradnje gozdnih cest povečala vrednost gozdnih parcel, ki so predmet vračanja. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbene ugovore tožene stranke, ki uporabo navedene določbe ZDen že v naprej izključuje in to s pavšalnim opredeljevanjem vseh cest kot dejansko javno dobro, in tudi z zatrjevano amortizacijo cest. Glede na določbe ZDen ta stališča niso sprejemljiva. Gozdne ceste niso javno dobro, čeprav so pod določenimi pogoji "odprte" tudi za druge, ne le za lastnike. Pri vrednosti ne gre za vrednost cest, ampak za vrednost gozdov. Zato amortizacija cest ni pomembna. Organ prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajal iz določenih cenitev in v delni odločbi konkretno obrazložil ugotovitve glede vrednosti gozdov in na tej podlagi odločil glede vrnitve gozdov.

Iz odločbe tožene stranke, izpodbijane v upravnem sporu, ne izhaja, da bi ta presodila pritožbene ugovore v postopku denacionalizacije. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je odločbo tožene stranke odpravilo in dalo za svojo odločitev pravilne razloge in pravilne napotke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sodbo sodišča prve stopnje.