Jedro

Ker prva dolžnica ni uspela izpodbiti pravne domneve, da je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje, v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe pa je imela položaj njenega družbenika, velja za aktivno družbenico in odgovarja upniku za izterjevano obveznost po kreditni pogodbi, ki je nastala do takrat, ko ji je prenehal položaj družbenika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Prva dolžnica in upnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prve dolžnice zoper sklep VL 56373/2009 z dne 27. 9. 2010 (1. točka izreka) ter sklenilo, da mora prva dolžnica upniku v roku 8 dni povrniti 259,32 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), svoje stroške ugovornega postopka ter stroške v zvezi z ugovorom zoper plačilni nalog z dne 6. 10. 2010 pa prva dolžnica krije sama (3. točka izreka).

Odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija prva dolžnica in v njej uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ji ni vročilo odgovora na ugovor storilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, da bi se izjavila o navedbah upnika ter o listinah, ki jih je v dokazne namene upnik priložil k odgovoru na ugovor. Nadalje navaja, da iz konto kartice ne izhaja, da bi bile obveznosti poravnane le do maja 2008, pač pa so bili vsi zapadli obroki iz kredita, ki ga je družbi odobril upnik plačani v času, ko je bila dolžnica družbenica, tj. do njenega izstopa dne 19. 8. 2008, zaradi česar sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se odgovornost družbenika veže na trenutek nastanka obveznosti in ne na trenutek izpolnitve obveznosti, saj je takšen zaključek v nasprotju s pogodbeno voljo strank. Pogodbenika sta sklenila natančen dogovor o obročnem odplačilu kredita in posledicah morebitnega neplačila obrokov. Iz 6. člena splošnih pogojev, ki jih je upnik priložil v spis, izhaja, v katerih primerih je upravičen predčasno razdreti pogodbo oz. od kreditojemalca terjati predčasno plačilo kredita. Na dan, ko je dolžnica kot družbenica izstopila iz kasneje izbrisane družbe, pa se ni iztekel noben izmed pogojev določenih v 6. členu splošnih pogojev, kar pomeni, da dolžnica ni bila dolžna plačati vseh še nezapadlih obrokov kredita. Zato ni odgovorna za neplačilo obrokov po sklenjeni kreditni pogodbi, ki so zapadli po njenem izstopu iz družbe, saj po izstopu ni imela več nobenega vpliva na poravnavanje obrokov. Stališče sodišča prve stopnje o tem, kaj vse bi morala ukreniti za poplačilo upnikove terjatve po njenem izstopu iz družbe, je pavšalno in materialnopravno zmotno, saj po izstopu iz družbe ni imela več nobene zakonske podlage za nadziranje upravljanja in za dajanje navodil za njeno poslovanje. Uveljavlja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo ter izpostavila določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede posojilne pogodbe, ob sklenitvi katere zakon določa nastanek dveh obveznosti in sicer obveznost posojilodajalca, da bo določen denarni znesek posodil ter obveznost posojilojemalca, da bo po določenem času enak ali za obresti povečan denarni znesek vrnil. Na dan sklenitve kreditne pogodbe je nastala zgolj zaveza upnika, da bo dogovorjeni znesek posodil, medtem ko je obveznost kreditojemalca posojeni znesek vrniti nastajala skladno amortizacijskemu načrtu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovoru ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je upnik nasprotoval pritožbenim navedbam prve dolžnice, predlagal zavrnitev pritožbe ter priglasil pritožbene stroške, vendar ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj se v postopku s pritožbo zoper sklep (razen v primerih, določenih v drugem odstavku 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre) ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 56.a člena ZIZ, ki v obravnavanem primeru predstavlja materialnopravno podlago izpodbijane odločitve, lahko novi dolžnik (tj. dolžnik, ki vstopi v izvršbo na podlagi četrtega odstavka 24. člena ZIZ) izpodbija sklep o izvršbi z ugovorom iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, to je, da obveznost po sklepu o izvršbi ni prešla nanj.

Neutemeljene so pritožbene navedbe dolžnice, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, da bi se izjavila o navedbah upnika ter o listinah, ki jih je upnik priložil k odgovoru na ugovor. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o zavrnitvi ugovora novega dolžnika zoper sklep o izvršbi. ZIZ (po spremembi v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-351/2004 z dne 20. 10. 2005) predvideva, da sodišče novemu dolžniku skupaj s sklepom o nadaljevanju izvršbe zoper njega vroči tudi sklep o izvršbi, s tem pa mu omogoči, da vloži ugovor v skladu s 56.a členom ZIZ. S tem je torej dolžniku zagotovljena možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ ni podana. ZIZ pa nikjer ne določa, da bi obstajala dolžnost sodišča novemu dolžniku vročiti odgovor na ugovor, ki ga je vložil upnik v skladu s 57. členom ZIZ, še pred odločitvijo o ugovoru. Tudi sicer pa je prva dolžnica v svojem ugovoru navajala razloge, s katerimi je utemeljevala, da izterjevana obveznost ni prešla nanjo, torej je uveljavljala vsebinske razloge za ugovor novega dolžnika po 56.a členu ZIZ. Možnost izpodbijanja zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napravilo na podlagi navedb in listin v odgovoru na ugovor, pa ima prva dolžnica v tem pritožbenem postopku.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da dolžnica v ugovoru ni izkazala, da obveznost po sklepu o izvršbi ni prešla nanjo. Obrazložilo je, da je obveznost vračila kredita po kreditni pogodbi z dne 6. 2. 2008 nastala v času, ko je bila edina družbenica prva dolžnica in sicer s sklenitvijo navedene kreditne pogodbe, tj. še pred njenim izstopom iz družbe, prva dolžnica pa je imela položaj aktivne družbenice v izbrisani pravni osebi.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. V šestem odstavku 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) je določeno, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev neplačanih obveznosti, ki jih je pravna oseba imela ob njenem prenehanju po 441. členu ZFPPIPP (izbris iz sodnega registra). Če je aktivnemu družbeniku prenehal položaj družbenika pred prenehanjem pravne osebe, odgovarja za tiste obveznosti iz prvega stavka tega odstavka, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika, ob čemer je aktivni družbenik oseba, ki je imela v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje, kot je to določeno v sedmem odstavku 442. člena ZFPPIPP. Velja, če družbenik ne dokaže drugače, da je imel v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 odstotkov vseh glasovalnih pravic (osmi odstavek 442. člena ZFPPIPP).

Ob zgoraj navedeni pravni podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima prva dolžnica status aktivne družbenice v skladu s sedmim v zvezi z osmim odstavkom 442. člena ZFPPIPP, saj je bila v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe njena družbenica, zaradi 100 % deleža, ki ga je imela v izbrisani pravni osebi, pa je podana domneva, da je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje, ker le-te prva dolžnica ni uspela izpodbiti. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče ob tem sklicuje na argumentirane razloge sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Pritožbene navedbe, da prva dolžnica ni odgovorna za neplačilo obrokov po sklenjeni kreditni pogodbi, ki so zapadli v plačilo po njenem izstopu iz družbe, saj po izstopu ni imela več nobenega vpliva na poravnavanje obrokov, ter sklicevanje na določbe OZ o posojilni pogodbi, niso utemeljene. Odločilnega pomena v zvezi s tem je dejstvo, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tj. da je obveznost vračila po kreditni pogodbi nastala s sklenitvijo te pogodbe (prim. komentar k 1. oddelku II. poglavja Obligacijskega zakonika o nastanku obveznosti na podlagi pogodbe) in ne šele ob zapadlosti vsakega posameznega obroka, kot to napačno zatrjuje prva dolžnica. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi pravilno pojasnilo, da je bistven nastanek in ne izpolnitev obveznosti, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker ZFPPIPP v šestem odstavku 442. člena določa, da aktivni družbenik odgovarja za tiste obveznosti izbrisane pravne osebe, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika, ob čemer ni sporno, da je bila kreditna pogodba sklenjena v času, ko je bila prva dolžnica aktivna družbenica izbrisane pravne osebe in sicer v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe, je zaključek sodišča prve stopnje, da prva dolžnica upniku odgovarja za izpolnitev celotne izterjevane obveznosti v tem izvršilnem postopku, pravilen.

Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ, ki naj bi bila podana, ker iz konto kartice (priloga ... spisa) ne izhaja, da bi bile obveznosti po kreditni pogodbi poravnane le do maja 2008, ampak so bili vsi zapadli obroki iz kredita, ki ga je družbi odobril upnik, plačani v času, ko je bila dolžnica družbenica, tj. do njenega izstopa dne 19. 8. 2008, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da so bili do maja 2008 poravnani zapadli kreditni obroki do višine obveznosti (ki znaša 399,54 EUR - op. pritožbenega sodišča), potem pa so neplačane zapadle obveznosti pričele rasti, kar pa ni v nasprotju z vsebino konto kartice, niti ne gre za nejasne razloge sodišča prve stopnje.

Pritožbene navedbe o splošnih pogojih, ki jih je upnik priložil k odgovoru na ugovor, v obravnavanem primeru niso pravno pomembne, ker ti ne predstavljajo odločilnega dejstva za izpodbijano odločitev, sodišče prve stopnje pa se nanje tudi ni oprlo, zato s takšnimi pritožbenimi navedbami prva dolžnica ne more izpodbiti pravilnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je stališče sodišča prve stopnje o tem, kaj vse bi prva dolžnica morala ukreniti za poplačilo upnikove terjatve po njenem izstopu iz družbe, pavšalno in materialnopravno zmotno. Razlogi sodišča prve stopnje niso pavšalni, nanašajo pa se na čas pred izstopom prve dolžnice iz družbe. Sicer pa, kar je bistveno, prva dolžnica, na kateri je bilo breme dokazati drugače, ni izpodbila pravne domneve iz osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP.

Pritožba prve dolžnice zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa, tj. zoper odločitev o stroških, je neobrazložena, ob uradnem preizkusu te odločitve pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Pritožba ob obrazloženem ni utemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo prve dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Prva dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ne gre za stroške, ki bi ji jih neutemeljeno povzročil upnik (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik prav tako sam krije stroške, ki jih je priglasil v odgovoru na pritožbo, ker ti v obravnavanem primeru za izvršbo niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ).