Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dogovor med pravdnima strankama ne veže novih lastnikov nepremičnine, ki sta singularna pravna naslednika toženca, toženec pa ni izkazal, da naj bi v danem primeru šlo za prenos pogodbe ali prevzem dolga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in s sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 1.521,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2011 dalje do plačila (1. točka izreka). Obenem je tožencu v 2. točki izreka naložilo tudi plačilo 846,98 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz 338. člena ZPP. Poudarja, da so neresnične navedbe tožnika o tem, da naložba toženca ni bila izvedena skladno s pogoji, določenimi v javnem pozivu in v odločbi o dodelitvi finančne spodbude ter v pogodbi o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude. Naložba je bila v celoti izvedena v skladu z odločbo o dodelitvi pravice do dodelitve nepovratnih sredstev št. 35431-1861/20135431-1861/2011 z dne 29. 6. 2011, kakor tudi v skladu s podpisano pogodbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude za nove naložbe št. 35431-1861/2011 P1 z dne 29. 6. 2011. V vseh ozirih se je držal členov dvostranske pogodbe, zato mu kršitve pogodbenih določil ni mogoče očitati. V pravdnem postopku se ni ugotavljalo, kdo je iz objekta odstranil vgrajeno stavbno pohištvo, ampak se je domnevalo, da je to storil on. Neresnična so zatrjevanja sodišča, da iz predloženih dokazov ne izhaja seznanjenost kupcev nepremičnine z dejstvom, da je toženec za vgradnjo stavbnega pohištva prejel finančno spodbudo in da se skladno s tretjim odstavkom 4. točke javnega poziva 6SUB-OB11 opreme ne sme odtujiti najmanj pet let. Iz zapisnika o primopredaji stanovanjske hiše jasno izhaja, da je kupec od toženca prejel vso projektno dokumentacijo za hišo, vključno z vsemi dokumenti, vezanimi na prejem tožnikove finančne spodbude. Odtujitev opreme si sodišče tudi preširoko razlaga. Sodišče je ravnalo pristransko, saj pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh dejstev in dokazov, ki jih je predložil toženec. Prav tako ni upoštevalo, da je osnovno poslanstvo tožnika spodbujanje naložb za večjo energetsko učinkovitost zgradb, kar je v tem primeru tudi v celoti izpolnjeno, saj je odstranjeno stavbno pohištvo vgrajeno v bližnji objekt na naslovu v Ljubljani. Sofinancirano stavbno pohištvo je vgrajeno in v popolnosti služi svojemu namenu.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka s tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Sodbo v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožba se v bistvenem osredinja na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je – kot je bilo že prej pojasnjeno – nedopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. Zato se pritožbeno sodišče do tega niti ne bo opredeljevalo.

7. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost uporabe materialnega prava, ki ga je pri svoji odločitvi uporabilo prvo sodišče. Tožencu je bila dodeljena pravica do nepovratnih sredstev, vendar s pogojem, da stavbnega pohištva, za katerega mu je bila izplačana nepovratna finančna spodbuda, ne sme odtujiti oziroma odstraniti prej kot v petih letih po izplačilu teh sredstev. Toženec je nepremičnino še pred potekom roka prodal, in tudi stavbno pohištvo je bilo pred potekom roka odstranjeno iz nepremičnine. Čeprav naj bi po zatrjevanjih toženca odstranitev stavbnega pohištva izvedla kupca, ki jima je nepremičnino prodal, to toženca ne razbremenjuje odgovornosti. Toženec je s tožnikom sklenil pogodbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude in se zavezal, da stavbno pohištvo ne bo odtujeno oziroma odstranjeno prej kot v petih letih po izplačilu. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da dogovor med pravdnima strankama ne veže novih lastnikov nepremičnine, ki sta singularna pravna naslednika toženca, toženec pa ni izkazal, da naj bi v danem primeru šlo za prenos pogodbe ali prevzem dolga, kot pravilno opozarja prvo sodišče. Toženec zmotno meni, da so s spremembo lastništva na kupca prešle tudi vse pravice in obveznosti, izhajajoče iz pogodbe, ki jo je toženec sklenil s tožnikom. Ker prehoda takšne obveznosti ni izkazal, je pravilna odločitev prvega sodišča, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencu naložilo povračilo vrnjenih sredstev.

8. Glede na obrazloženo je bilo treba pritožbo zavrniti, saj v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Navedbe tožnika iz odgovora na pritožbo niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebnih v smislu 155. člena ZPP, tožnik pa jih mora nositi sam.