Jedro

Na ravni opisa kaznivega dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka zmožnosti plačevanja preživnine ni potrebno, da bi ta vseboval natančen obseg virov sredstev storilca, temveč za popoln opis zadostuje že navedba virov finančnih sredstev oziroma že pridobljenih finančnih sredstev, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal (na primer, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s prihranki in podobno). Glede na navedeno izhodišče je problematiziran zakonski znak v obravnavanem primeru v opisu dejanja z navedbo "da je obsojenec imel prihodke in bil delovno zmožen" še v zadostni meri konkretiziran.

Sodišči sta izhajali iz pravilnega materialnopravnega izhodišča in ustrezno uporabili določbo četrtega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Glede na ugotovljeno dejstvo, da je obsojenec v času teka zastaralnega roka izvršil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen do treh let zapora, je pravilen zaključek sodišč, da je obsojenec s tem v relevantnem obdobju izvršil hujše kaznivo dejanje. Ključen za presojo izvršitve "enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja" (tj. teže kaznivega dejanja) je objektivni kriterij predpisane kazni.

Zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je tudi izvršljivost naslova, kar pomeni dvoje: prvič, da je storilec sam dolžan ravnati v skladu s sodno odločbo oziroma izvršilnim naslovom, in drugič, da so izpolnjeni pogoji za prisilno poplačilo oziroma izpolnitev preživninske obveznosti. Obravnavano kaznivo dejanje je torej pojmovno mogoče izvršiti šele od trenutka izvršljivosti izvršilnega naslova dalje.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o krivdi spremeni tako, da se:

-v opisu kaznivega dejanja v prvi vrstici prve in druge alineje datum 1. 3. 2010 nadomesti z 31. 8. 2010,

-skupni znesek neplačanih preživninskih obrokov za B. B. zniža na 10.184,45 EUR in za C. C. na 12.631,81 EUR.

II.V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi izpodbijana pravnomočna sodba.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo I K 13104/2021 z dne 25. 8. 2023 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi določb 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako izmed izvršenih dejanj določilo kazen tri mesece zapora, nato pa ob uporabi določil 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 13104/2021 z dne 4. 1. 2024 pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je v opisu dejanja pod prvo alinejo časovni okvir skrajšalo, znesek neplačanih preživninskih obrokov pa znižalo. V preostalem je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki iz razlogov po 1. in 2. točki 420. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe in odloči, "da vse stroške kazenskega postopka krije proračun".

3.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala, da se jo zavrne kot neutemeljeno. Izpostavlja, da so v opisu dovolj določno označeni vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, prav tako pa ni mogoče prepoznati niti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovim zagovornikom. Slednji so se o njem izjavili in navedli, da vztrajajo pri vseh navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

Glede kršitev kazenskega zakona

Glede konkretizacije zmožnosti plačevanja preživnine

5.Prvi očitek vložnikov se nanaša na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Menijo, da zakonski znak zmožnosti plačevanja preživnine, ki je v tekstu zakona določen z besedno zvezo "čeprav bi to (dati preživnino) zmogel", v opisu kaznivega dejanja ni zadosti konkretiziran. Po njihovi oceni je namreč izostala navedba točnega obsega in vira finančnih sredstev obsojenca.

6.Iz inkriminacije kaznivega dejanja po prvem odstavku 194. člena KZ-1 izhaja, da slednjega lahko izvrši le oseba, ki ne daje preživnine, čeprav bi to zmogla. Kaznivo dejanje tako ni podano, če oseba objektivno ne more plačevati preživnine (če je na primer nezaposlena ali postane nezmožna za delo). Sodišče mora zato v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je storilec objektivno zmožen dajati preživnino, določeno v izvršljivem naslovu. Presoditi mora o njegovi materialni in pridobitni zmožnosti; zgolj pavšalna ugotovitev, da je preživninski zavezanec zdrav in pridobitno sposoben, ne zadošča za sklepanje, da je zmožen plačila preživnine. Pri ugotavljanju storilčeve objektivne zmožnosti plačila preživnine se ne upošteva zgolj njegova plača, temveč tudi vsi preostali dejanski prejemki. Na ravni opisa kaznivega dejanja za konkretizacijo tega zakonskega znaka ni potrebno, da bi ta vseboval natančen obseg virov sredstev storilca, temveč za popoln opis zadostuje že navedba virov finančnih sredstev oziroma že pridobljenih finančnih sredstev, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal (na primer, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s prihranki in podobno).

7.Glede na navedeno izhodišče je problematiziran zakonski znak v obravnavanem primeru v opisu dejanja z navedbo "da je obsojenec imel prihodke in bil delovno zmožen", sicer skopo, vendar še vedno dovolj določno konkretiziran. Razpolaganje z določenimi finančnimi sredstvi v inkriminiranem obdobju - kar je za konkretizacijo bistveno - je v opisu označeno s tem, da je obsojenec ob siceršnji delovni zmožnosti imel določene prihodke; navedba natančnega obsega slednjih se ne zahteva. Takšen očitek je tudi zadoščal, da se je obsojenec zoper njega lahko učinkovito branil. Sodišče prve stopnje je prihodke obsojenca nato obširno specificiralo in razdelalo v obrazložitvi sodbe; med drugim je navedlo, da je bil obsojenec v petletnem obdobju lastnik kar enajstih motornih vozil, ki jih je redno menjaval in da se je ukvarjal s priložnostnimi deli, zlasti s keramičarstvom, ki so mu prihodke zagotavljala (točka 6 prvostopenjske sodbe). Temu je z zadostnimi razlogi pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (točka 10 drugostopenjske sodbe).

8.Vložniki nadalje zatrjujejo kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V prid svojim navedbam navajajo, da je sodišče odločilo v nasprotju z dvema izpostavljenima odločbama, ki obravnavata bistveno podoben primer, kot je konkretni. Tako se sklicujejo na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 5447/2013 z dne 11. 12. 2019 in VII Kp 38849/2016 z dne 7. 6. 2017. Navedeni odločbi se od konkretnega primera bistveno razlikujeta, saj vložniki spregledajo, da je v opisu dejanj v navedenih primerih bilo navedeno zgolj, da je obdolženec "za delo sposoben in bi preživnino zmogel plačevati" oziroma, da je obdolženec "zdrav in pridobitno sposoben", kar za napolnitev obravnavanega zakonskega znaka - za razliko od konkretne zadeve, ko je v opisu navedeno tudi "da je imel prihodke" - ne zadostuje.

Glede zastaranja kazenskega pregona

9.Vložniki glede kaznivega dejanja izvršenega zoper oškodovanca B. B. (obsojenčevega sina) zatrjujejo tudi zastaranje kazenskega pregona. Ta očitek utemeljujejo z navedbami, da obsojenec v času teka zastaralnega roka ni izvršil enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja. Navajajo, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 323. člena KZ-1, ki ga je obsojenec sicer res storil, malomarnostno kaznivo dejanje in zato lažje kot obravnavano kaznivo dejanje neplačevanja preživnine, zato do pretrganja zastaranja ni prišlo.

10.Navedenemu očitku ni mogoče slediti. Sodišči sta izhajali iz pravilnega materialnopravnega izhodišča in ustrezno uporabili določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1. Ta določa, da se zastaranje in rok za novo sojenje pretrgata, če storilec v času, ko teče zastaralni rok ali rok za novo sojenje, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje ali rok za novo sojenje znova teči. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je obsojenec v času teka zastaralnega roka dne 22. 8. 2018 izvršil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1,

za katero je predpisana denarna kazen ali kazen do treh let zapora, je pravilen zaključek sodišč, da je obsojenec s tem v relevantnem obdobju izvršil hujše kaznivo dejanje. Ključen za presojo izvršitve "enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja" (tj. teže kaznivega dejanja) je objektivni kriterij predpisane kazni, pri čemer ni pomembno, da je posamezna kazniva dejanja mogoče izvršiti le iz malomarnosti.

Ravnanje obsojenca je torej zastaranje pretrgalo, zastaralni rok (v tem primeru šestletni) pa je pričel teči znova, zato zastaranje v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (dne 25. 8. 2023) še ni nastopilo.

Glede izvršljivosti naslova kot zakonskega znaka in o času izvršitve kaznivega dejanja

11.Kaznivo dejanje po prvem odstavku 194. člena KZ-1 izvrši, kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo po zakonu mora preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel. Izvršitveno ravnanje "ne daje preživnine" se praviloma kaže v neplačevanju mesečnih obrokov preživnine oziroma neizpolnjevanju dolžnosti preživninskega zavezanca, kot je to določeno z izvršilnim naslovom. Skladno s 17. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) so izvršilni naslovi: (i) izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava; (ii) izvršljiv notarski zapis; (iii) druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. Zakonski znak dejanja po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je tako tudi izvršljivost naslova, kar pomeni dvoje: prvič, da je storilec sam dolžan ravnati v skladu s sodno odločbo oziroma izvršilnim naslovom, in drugič, da so izpolnjeni pogoji za prisilno poplačilo oziroma izpolnitev preživninske obveznosti.

Obravnavano kaznivo dejanje je torej pojmovno mogoče izvršiti šele od trenutka izvršljivosti izvršilnega naslova dalje; to je tudi prva relevantna začetna časovna točka inkriminiranega obdobja, določenega v opisu kaznivega dejanja.

19.Tudi nadaljnji kritiki o pomanjkljivih in nejasnih razlogih glede direktnega naklepa ni mogoče slediti. Sodišči sta o tem jasno in zanesljivo sklepali na podlagi okoliščin, (i) da je bila preživninska obveznost obsojenca jasno določena z izvršljivo sodno odločbo, s katero je bil obsojenec seznanjen, (ii) da kljub vsem ugotovljenim prihodkom nobenega zneska preživnine na način, določen v izvršilnem naslovu, v relevantnem obdobju ni poravnal, (iii) in da je obsojenec za izvršitev kaznivega dejanja imel motiv, saj preživnine na roko D. D. - kot je bilo določeno v izvršilnem naslovu - ni plačeval zaradi zamere do nje (točka 8 prvostopenjske in točka 8 drugostopenjske sodbe).

Glede kršitve 395. člena ZKP

20.Vložniki navajajo, da se sodišče druge stopnje do navedb o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v delu ni opredelilo. V pritožbi so namreč zatrjevali enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v obdobju med 11. 7. 2015 do 31. 12. 2016 oškodovanki - hčerki C. C. oziroma njeni materi ni nastajala nobena škoda ali pomanjkanje. Trdijo, da za to obdobje tudi obsojenec ni zahteval plačila preživnine za sina B. B., ki je ta čas živel pri obsojencu in ga preživljal. Vložniki smiselno navajajo, da sta se terjatvi iz naslova preživnine pobotali in zatrjujejo, da kaznivo dejanje za to obdobje zoper oškodovanko C. C. ni podano.

21.Kritika, da se sodišče druge stopnje do tovrstnih navedb ni neposredno opredelilo, sicer drži, vendar slednje ni vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 194. člena KZ-1 so v obravnavanem primeru izpolnjeni, smiselno zatrjevano pobotanje terjatev pa na obstoj kaznivega dejanja v tem primeru ne more vplivati.

22.Sodišče druge stopnje se je tudi o konkretizaciji zakonskega znaka zmožnosti plačevanja preživnine zadosti opredelilo. Res je sicer v točki 10 zgolj pritrdilo sicer celovitim razlogom sodišča prve stopnje, vendar slednje standardom, vzpostavljenim v (ustavno)sodni praksi, zadosti.

Glede kršitve 383. člena ZKP

23.Zadnji je očitek vložnikov, da sodišče druge stopnje ni opravilo preizkusa po uradni dolžnosti in da je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka po 383. členu ZKP. Drži, da je sodišče druge stopnje vselej dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano sodbo glede kršitev, navedenih v 383. členu ZKP. Pritožbeno sodišče je zahtevani preizkus izrecno opravilo v točki 16 drugostopenjske sodbe in na podlagi svojih ugotovitev tudi delno ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v odločbi o krivdi. Vendar vložniki napačno menijo, da je mogoče na podlagi zatrjevanj o kršitvi 383. člena ZKP doseči drugačno presojo glede kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v okviru tega člena paziti po uradni dolžnosti. Nestrinjanje z njegovimi zaključki ne pomeni vzpostavitev pravice izpodbijanja pravnomočne sodbe zaradi teh kršitev, temveč mora obramba slednje uveljavljati posebej, in sicer najprej že v pritožbi (peti odstavek 420. člena ZKP), nato pa konkretizirano tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vse navedbe v tej smeri se zato izkažejo za neutemeljene.

C.

24.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenca in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo v odločbi o krivdi na način, kot izhaja iz izreka te sodbe.

25.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenca uveljavljane kršitve niso podane oziroma je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

26.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1K. Filipčič in B. Novak, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, 2. knjiga, str. 363; primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 34339/2011-125 z dne 3. 3. 2016 (tč. 14).

2Zadeva je postala pravnomočna dne 23. 1. 2019.

3Primerjaj z M. Šorli, v: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1065 (tč. 15).

4K. Filipčič in B. Novak, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, 2. knjiga, str. 363-364; glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 340/2007 z dne 8. 11. 2007.

5Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 25008/2017 z dne 19. 12. 2019 (tč. 8).

6Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Ips 40126/2016 z dne 12. 12. 2024 (tč. 41); glej tudi P. Gorkič, K. Šugman Stubbs, Z. Fišer, v: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 497 in Z. Dežman v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 748-749; primeroma glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-49/97 z dne 29. 11. 2001.

7Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 69454/2010-112 z dne 16. 10. 2014.

8Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 733 (tč. 6).

9K. Filipčič in B. Novak, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, 2. knjiga, str. 364 (op. 26).

10Primeroma glej odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 53457/2011-72 z dne 8. 1. 2015, I Ips 2008/2011-95 z dne 13. 11. 2014, I Ips 345/2008 z dne 23. 10. 2008; glej tudi odločbe Ustavnega sodišča Up-191/16-21 z dne 9. 12. 2019 in Up-590/05 z dne 17. 4. 2008.

11Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča I Ips 39858/2013 z dne 19. 4. 2018.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 354, 383, 395

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 91, 91/4, 194, 194/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.