Jedro

Sodišče zviša preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da mora plačevati toženec za mld. hči S. D. namesto dosedanje preživnine, ki je bila določena s sodbo Temeljnega sodišća v K., enote v K. z dne v znesku 0,10 SIT mesečno, valorizirana z obvestili o povišanju preživnine Centra za socialno delo občine L. od 1.10.1992 na 4.717,30 SIT mesečno od 1.3.1993 na 5.259,80 SIT mesečno, od 1.7.1993 dalje na 5.733,20 SIT mesečno, še dodatno preživnino in sicer za obdobje od 1.2.1993 še 5.282,70 SIT, za obdobje od 1.3.1993 dalje še 5.890,20 SIT mesečno, za obdobje od 1.7.1993 dalje še 6.420,30 SIT mesečno, skupaj od 1.7.1993 dalje mesečno preživnino v znesku 12.153,50 SIT na roke zakonite zastopnice matere B. B. in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa najkasneje do vsakega 20. dne v mesecu v naprej, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo ter hkrati odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 5.325,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in izpodbija sodbo v njenem obsodilnem delu ter predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek na dodatno zvišanje preživnine za nazaj, to je od 1.2.1993 dalje, zahtevek na zvišanje preživnine od 1.7.1993 dalje pa naj po lastni presoji zniža, ali pa naj podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče ni dalo tožencu možnosti, da bi se izjavil o trditvah tožeče stranke. Poleg tega, da je pomagal zakoniti zastopnici mld. tožnice pri gradnji hiše, kar je znašalo 820 delovnih ur, je dal tudi denar za opremo kopalnice v celoti ter tapison za dnevno sobo in spalnico. Za denar ga je prosila zakonita zastopnica mld. tožnice in navedla, da se bo to poračunalo pri preživnini, kar je znažalo za 2 leti v naprej. Po poteku dveh let pa je toženec sam od sebe pričel v skladu s tem dogovorom spet plačevati preživnino, ki jo redno plačuje še sedaj.

Sodišče je vse navedbe toženca uporabilo njemu v škodo. Upoštevati bi moralo, da živi toženec sam in da ni vešč pripravljanja hrane ter da je prisiljen rabiti svoje vozilo za prevoz na delovno mesto, kar je povezano s stroški, saj samo za gorivo plača mesečno 12.000,00 SIT.

Poleg kurjave znašajo njegovi stroški za elektriko, televizijo in telefon 4.000,00 SIT mesečno, stroški pa mu nastajajo tudi v zvezi s pranjem perila in nakupom obleke ter obutve. Dalje toženec poudarja, da se trudi, da bi svoji hčerki - tožnici prispeval čim več, zato ji je kupil obleko, čevlje in jo peljal na morje, pri njem pa je bila tudi na počitnicah. Kupil ji je tudi kolo, včasih pa ji je dajal žepnino. Vse to si je pritrgal od svojega skromnega dohodka, letos pa tega ni zmogel več. Da toženec skrbi za svoje zdravje, je pohvalno, saj le tako lahko redno plačuje preživnino. Res pa toženec gradi hišo, vendar s svojimi rokami in nima dodatnega zaslužka, da bi lahko plačeval delavce. V stanovanjski hiši zakonite zastopnice mld.

tožnice pa stanuje tudi njen sin, ki je zaposlen in gotovo prispeva določen delež k skupnim stroškom. Isto velja za moža pokojne sestre zakonite zastopnice, ki je prav tako dolžan prispevati k stroškom bivanja. Zato je po mnenju toženca odmerjena preživnina občutno previsoka, neutemeljeno pa je tudi zvišanje preživnine za nazaj.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je toženec delal pri gradnji hiše največ 350 ur, za kar pa si je samovoljno vzel pravico in ni plačeval oskrbnine kar 2 leti. Zakoniti zastopnici mld.

tožnice se je upiralo vlaganje tožbe. Toženec tudi zna sam kuhati, velja pa tudi za odličnega gradbenega delovodjo in je izučen tesar ter zanj postranski zaslužek ni noben problem. Sin zakonite zastopnice mld. tožnice kot svoboden umetnik - slikar vzdržuje komaj sebe, svak pa prebiva v hiši le občasno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Iz vrnjene podpisane povratnice izhaja, da je toženec prejel drugopis tožbe dne 16.9.1993 in se je tudi udeležil glavne obravnave dne 29.9.1993, kjer je odgovoril na tožbo, sodišče prve stopnje pa ga je poleg zakonite zastopnice mld.

tožnice tudi zaslišalo kot stranko (list. št. 15 do 17). Zatrjevana bistvena kršitev po 7. točki 2. odst. 354. člena ZPP torej ni podana.

Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je dovolj prepričljivo obrazložilo, in sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Po določilu 5. odst. 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l.SRS št. 15/76 in 1/89) sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti z dogovorom iz 130. člena tega zakona ali s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo vse ugotovljene spremenjene razmere na strani obeh pravdnih strank, ki jih je v izpodbijani sodbi podrobno navedlo. Mati mld. tožnice je zaslišana na glavni obravnavi prepričljivo izpovedala o vseh izdatkih, ki jih ima v zvezi z oskrbo in šolanjem mld. tožnice ter tudi sodišče druge stopnje ni našlo nobenega razloga, da ji sodišče ne bi moglo verjeti. Predvsem ne gre prezreti, da je bila toženčeva preživninska obveznost določena s sodbo Temeljnega sodišča v K., enote v K. leta 1979. Ko je od razveze zakonske zveze pravdnih strank preteklo več kot 13 let ni nobenega dvoma, da so se v tem času bistveno spremenile okoliščine na strani preživninskega upravičenca in matere mld. tožnice. Na strani toženca je odpadla preživninske obveznost do svojih hčera iz prvega zakona, ki sta polnoletni. Ob nasprotjih, o katerih sta izpovedala oba starša mld. tožnice, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je prepričljivejša izpoved zakonite zastopnice mld. tožnice, zlasti ko toženec k svojim trditvam ni predlagal nobenih konkretnih dokazov. Mld. tožnica, ki je bila ob razvezi zakonske zveze v tretjem letu starosti, obiskuje ob vložitvi tožbe drugi letnik Srednje usnjarsko-krznarske šole, kar vse je povezano s stroški, o katerih je podrobno izpovedala zakonita zastopnica mld. tožnice, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi. Ne gre tudi prezreti, da je zakonita zastopnica v bolniškem staležu ter slabega zdravstvenega stanja in že tri leta ne poučuje ter iz zbrane dokumentacije izhaja, da je podan predlog za njeno predčasno upokojitev invalidski komisiji. Okoliščine v tej smeri so v izpodbijani sodbi prepričljive in se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje tudi kritično ocenilo toženčeve trditve o svojih izdatkih v zvezi s preživljanjem ter pravilno poudarilo, da toženec ne bi mogel graditi hiše, ki je sedaj po njegovi izpovedi v peti gradbeni fazi, če bi bil v tako slabem premoženjskem stanju, kot sicer zatrjuje in kar ponavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je glede na premoženjske razmere obeh staršev in glede na potrebe mld. tožnice pravilno ocenilo, da je primeren toženčev prispevek za njeno preživljanje v znesku, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Sodišče druge stopnje nima nobenega pomisleka, da take preživnine, kot mu je bila naložena, toženec ne bi zmogel plačevati brez nevarnosti za lastno preživljanje. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka, saj okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje toženec v pritožbi, ne morejo ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Glede na toženčeva pritožbena izvajanja pa sodišče druge stopnje še pripominja, da morajo storiti starši vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo potrebna sredstva za preživljanje svojih otrok. Izhajajoč iz načel družinskega prava, po katerem so za preživnino odločilne tudi potrebe mld. otroka, se obseg preživninske obveznosti ne more omejiti na zagotovitev najnujnejših življenjskih potreb, temveč je šteti, da je roditelj izpolnil svojo obveznost le, če je otroku zagotovil takšno življenjsko eksistenco, ki ustreza njegovim materialnim možnostim. Navedena načela pa je v celoti upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je odločalo o tožbenem zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določilom 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih stranki v pritožbi ter v odgovoru na pritožbo nista zaznamovali.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91-I).