Jedro

Že iz tožničinih navedb v tožbi in pripravljalni vlogi izhaja, da je vložila zahtevo za verifikacijo tiste devizne vloge, ki jo je podedovala po svojem pokojnem očetu in o kateri je tožena stranka že pravnomočno odločila. Tožnica je torej uveljavljala isti zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem (že pravnomočno zaključenem) postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

1. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrgel zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je bilo glede iste devizne vloge št. 543675, katere verifikacijo je zahtevala tožnica, v celoti pravnomočno odločeno (informativni izračun št. 0042-1465/2017/2 dne z 6. 3. 2017), devizna vloga pa že izplačana. Tožena stranka je zato, v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo, nato pa jo, če je bilo o isti upravni zadevi že odločeno, stranka pa je z odločbo pridobila pravice, zahtevo s sklepom zavrglo. V postopku verifikacije se namreč v skladu s četrtim odstavkom 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), razen če ni v tem zakonu drugače določeno, uporabljajo določila ZUP.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje, da je bila prvotna imetnica devizne knjižice št. ... (oziroma št. ...), odprte pri Glavni podružnici LB Sarajevo, njena pokojna mati A.A., nato jo je podedoval pokojni oče B.B., ki je preko svojega pooblaščenca C.C. dne 21. 12. 2015 pri toženi stranki vložil zahtevo za njeno verifikacijo, o kateri je bilo pravnomočno odločeno z informativnim izračunom št. 0042-1465/2016/2 z dne 6. 3. 2017, devizna vloga pa nato dne 19. 5. 2017 izplačana pooblaščencu C.C., čeprav iz priloženega pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 10. 2. 2017 izhaja, da je tožnica edina zakonita dedinja po svojem pokojnem očetu B.B. in bi zato devizna vloga morala biti izplačana njej. Namesto tega ji je bil dne 29. 6. 2017 vročen sklep o zavrženju zahteve za verifikacijo (te) devizne vloge iz razloga, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, stranka pa naj bi z odločbo pridobila pravice (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Tožnica nato obširno navaja, da ne drži, da je z izdano odločbo oziroma informativnim izračunom pridobila pravice, saj za ta upravni postopek sploh ni vedela niti ni v njem sodelovala. Poudarja, da se informativni izračun ne glasi na njeno ime, denar iz te devizne vloge pa je bil izplačan neupravičeni osebi – očetovemu pooblaščencu, ki tožene stranke pred tem sploh ni obvestil, da je njegov pooblastitelj še pred izdajo informativnega izračuna preminil. Tožnica v tožbi toženi stranki očita še absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj ji ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe; sklep o zavrženju je bil izdan brez upoštevanja načela materialne resnice, načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi, načela zaslišanja stranke (tožena stranka tožnice sploh ni zaslišala o tem, ali je vedela za postopek, ki se je vodil po zahtevi njenega pokojnega očeta) in načela ekonomičnosti postopka. Tožnica nadalje navaja, da se odločbe na več mestih ne da preizkusiti (tožena stranka se namreč nikjer ne opredeli, zakaj ni začela postopka obnove in ne pove, kakšne pravice je tožena stranka pridobila), zato odločba ne ustreza standardom potrebne obrazložitve po 5. točki prvega odstavka 214. člena ZUP, tožnici pa je s tem kršena pravica do pravnega sredstva. Tožeča stranka zatrjuje tudi relativno bistveno kršitev postopka, saj tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka – ni uporabljala določb o združitvi postopka iz 130. člena ZUP – to pa je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve; tožena stranka bi morala pravnomočno zaključen postopek obnoviti in postopka združiti ter nato voditi en sam postopek, saj je šlo v obeh upravnih postopkih za postopek v zvezi z isto devizno knjižico.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma povzema dejansko stanje, ugotovljeno z izpodbijanim sklepom in poudarja, da je bila tožničina zahteva za verifikacijo zavržena na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj je šlo v konkretni zadevi za isto upravno stvar, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Tožena stranka je štela, da gre za isto upravno stvar, ker se nova zahteva v dejanskem smislu v ničemer ni razlikovala od predhodne – zahteva je bila vložena za devizno vlogo, o kateri je že bilo odločeno, vložila pa jo je pravna naslednica imetnika devizne vloge, kateremu je bil izdan informativni izračun. Tožena stranka navaja, da tožeča stranka kot pravna naslednica ne more zatrjevati, da ne ve, kakšne pravice naj bi pridobila ter da ni dobila nikakršnih pravic, saj je formalno in materialno upravičenost vložitve zahtevka (stvarno legitimacijo) dobila po umrlem upravičencu, tj. predhodnem imetniku hranilne knjižice. Pravica tožeče stranke torej izvira iz pravice njenega pravnega prednika. Nadalje tožena stranka navaja, da sicer drži, da o smrti prvotnega upravičenca ni bila obveščena, ter da se je bil informativni izračun res glasil na mrtvo osebo, vendar izpostavlja in pomen daje razmerju pooblaščenec – pooblastitelj. Po določbi drugega odstavka 57. člena ZUP namreč pooblastilo ne preneha, če stranka umre, izgubi procesno sposobnost ali če se zamenja njen zakonski zastopnik. V skladu s to določbo je pooblastilo veljavno do preklica ali odpovedi, zato smrt stranke pred izdajo informativnega izračuna na veljavnost pooblastila ni vplivala. Le-ta je bil izdan, sredstva pa so bila izplačana na podlagi veljavnega pooblastilnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem, po smrti prvotnega pooblastitelja je bila do preklica z njene strani to še vedno tožnica kot dedinja po prvotnem pooblastitelju. Tožena stranka oporeka navedbam tožnice, da pooblaščenec ni imel pravne podlage za izplačilo sredstev. Opozarja, da nestrinjanje z odločitvijo izhaja izključno iz razmerja pooblaščenec – pooblastitelj, to pa ne more biti predmet tožbenih ugovorov v upravnem sporu, v katerem se izpodbija sklep o zavrženju zahteve. Poleg tega tožena stranka navaja, da do bistvenih kršitev postopka in kršitve načela zaslišanja stranke ni prišlo, saj zahteva tožnice ni zadostila zahtevam predhodnega preizkusa in do njenega vsebinskega obravnavanja sploh ni prišlo. Tožena stranka priznava, da je resda prišlo do napačne navedbe datuma o datumu vložitve zahteve (pravilni datum je 19. 6. 2017, ne pa 2. 12. 2015), vendar to na samo kakovost obrazložitve ne vpliva. Kot nebistvene označuje tožbene ugovore o združevanju postopkov in obnovi postopka; obnova postopka je v skladu z zakonom mišljena le v stvareh, ki so končane z dokončno upravno odločbo, ne pa s sklepom, kot je to v konkretnem primeru, ko je bil postopek zaključen s sklepom o zavrženju zahteve za verifikacijo. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da v tej zadevi ne gre za isto upravno stvar kot je bila v zadevi, zaključeni z informativni izračunom št. 0042-1465/2016/2 z dne 6. 3. 2017. Spremenila sta se tako dejansko stanje (B.B. ni več, namesto njega je tožnica) kot pravna podlaga, zato sklicevanje tožene stranke na res iudicata in ne bis in idem ne more priti v poštev.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V predmetni zadevi tožnica izpodbija sklep, s katerim je bila njena zahteva za verifikacijo devizne vloge zavržena. Kot bistveno ugovarja, da upravni postopek verifikacije po njenem pravnem predniku ni bil prekinjen, in da denarnih sredstev iz naslova verificirane devizne vloge tožničinega pravnega prednika ni prejela tožnica, temveč neupravičeno njegov pooblaščenec.

7. Določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravi, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. To pomeni, da je mogoče novo zahtevo zavreči tako v primeru, kadar o isti zadevi že teče postopek, kot tudi v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, če se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenili. Pomembno je to, da gre za isto upravno zadevo – zadevo, ki se opira na isto pravno in dejansko podlago (tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 82/2017). Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno zavrgla tožničino zahtevo za verifikacijo, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

8. Že iz tožničinih navedb v tožbi in pripravljalni vlogi izhaja, da je vložila zahtevo za verifikacijo tiste devizne vloge, ki jo je podedovala po svojem pokojnem očetu in o kateri je tožena stranka že pravnomočno odločila na podlagi zahtevka – vloge tožničinega pokojnega očeta z dne 21. 12. 2015. Tožnica je torej uveljavljala isti zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem (že pravnomočno zaključenem) postopku. Iz razloga različnih vlagateljev, prvega zahtevka in sedaj tožnice, tožnica ne more utemeljevati, da se njen zahtevek ne opira na isto dejansko stanje. Spremenjena pa ni tudi pravna podlaga, po kateri tožena stranka odloča v primeru verifikacije deviznih vlog.

9. V zvezi z ugovorom, da tožnica ni pridobila v zaključenem postopku nobene pravice (četrti odstavek 129. člena ZUP), je pojasniti, da je tožnica pravna naslednica po vlagatelju – pokojnem očetu (sklep o dedovanju z dne 10. 2. 2017) in je zato vstopila v postopek v stanju kot je le-ta bil ob njenem vstopu oziroma ob smrti njenega pravnega prednika. Njen pravni prednik je umrl 6. 11. 2016 in takrat je postala tožnica aktivno legitimirana za razpolaganje v zvezi z vloženim zahtevkom za verifikacijo devizne vloge, enako pa za obstoj pooblastilnega razmerja.

10. Tožnica navaja, da je njen pravni prednik umrl 6. 11. 2016, torej po tem, ko je njegov pooblaščenec vložil zahtevo za verifikacijo devizne vloge (21. 12. 2015) in pred izdajo informativnega izračuna (6. 3. 2017) oziroma izplačilom (19. 5. 2017).

11. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je pravnega prednika tožnice ves čas upravnega postopka od vložitve zahteve za verifikacijo dalje zastopal pooblaščenec. V skladu z določbo drugega odstavka 57. člena ZUP pooblastilo ne preneha, če stranka umre, lahko pa njen pravni naslednik prekliče prejšnje pooblastilo. Prvostopenjski organ je, ker pooblastilo ni bilo preklicano, lahko nadaljeval s postopkom in mu ga ni bilo treba prekiniti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 153. člena ZUP, saj je bilo pooblastilo „veljavno“. Pooblastilo je obstajalo v času izdaje informativnega izračuna kot tudi izplačila sredstev, saj ga v tem času noben od pravnih naslednikov vlagatelja ni preklical. Obstoj pooblastila pa ne pomeni, da tožnica v prvem postopku ni bila aktivna stranka, zato je njen ugovor, da v zaključenem postopku ni pridobila nobene pravice, neutemeljen.

12. Iz navedenih razlogov (obstoja pooblastilnega razmerja) smrt stranke ni imela vpliva na potek postopka – in bi je tudi ne imela, četudi bi prvostopenjski organ bil obveščen o smrti vložnika. Posledično je zato, ker je bila aktivna stranka ves čas postopka zastopana po pooblaščencu, upravni organ lahko odločil o zahtevi in informativni izračun vročil pooblaščencu ter mu v skladu s pooblastilom denarna sredstva po verificirani devizni vlogi tudi izplačal. 13. V zvezi z ostalimi tožbenimi navedbami sodišče še dodaja, da tožnici pred izdajo izpodbijanega sklepa o zavrženju res ni bila dana možnost zaslišanja, vendar je tožena stranka ravnala pravilno, saj je že po opravljenem predhodnem preizkusu vloge ugotovila, da ta vloga v formalnem smislu ni „sposobna“ za nadaljnje vsebinsko odločanje. Tako tožena stranka s svojim ravnanjem ni kršila temeljnih načel upravnega postopka (načela materialne resnice, načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi, načela ekonomičnosti postopka), saj je že v začetku postopka ugotovila procesno pomanjkljivost za vsebinsko obravnavanje tožničine zahteve.

14. Navedba tožnice, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker iz nje ne izhaja, zakaj tožena stranka ni začela obnove, po mnenju sodišča ni na mestu, saj za začetek postopka obnove po uradni dolžnosti ne obstajajo razlogi. V zvezi s tem so odveč navedbe tožnice, da izpodbijana odločba ne ustreza standardom potrebne obrazložitve in da ji je s tem kršena pravica do pravnega sredstva. Kot že povedano, tožena stranka je tožničino zahtevo zavrgla s sklepom, ker niso bili izpolnjeni formalni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje in zoper ta sklep je tožnica imela možnost pravnega sredstva.

15. Relativna bistvena kršitev določb postopka – neuporaba določb o združitvi zadev, kot jo določa 130. člena ZUP in s tem povezan vpliv na zakonitosti in pravilnost odločitve – ni podana. Tožena stranka nikakor ne bi mogla voditi dveh ločenih postopkov v zvezi z isto devizno knjižico. Četudi bi tako tožnica kot njen pravni prednik vložila svojo zahtevo za verifikacijo (v tem vrstnem redu kot do sedaj, torej najprej pravni prednik in nato tožnica), bi tožena stranka slednjo zahtevo zavrgla s sklepom iz razloga po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP.

16. Sodišče se do navedb o domnevno storjenih kaznivih dejanjih ne bo opredelilo, saj niso pomembne za odločanje v tem upravnem sporu. Prav tako se ne bo opredelilo do navedb glede vloženih predlogov za pričetek obnove pravnomočno zaključenega postopka, saj se ta postopek pred naslovnim obravnava ločeno (upravni spor I U 2262/2017).

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je podlaga za navedeno odločitev, med strankama ni sporno, temveč so sporna le pravna vprašanja (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1)).

18. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

19. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.