Jedro

Prvostopenjski organ je z izdajo sklepa priglašene in priznane stroške zavezanca – stranke z interesom naložil v plačilo tožnici kot vlagateljici denacionalizacijske zahteve, sledil napotilom Upravnega sodišča. Z v obravnavanem primeru izpodbijanim sklepom pa je organ zato tudi iz enakih razlogov pravilno naložil v plačilo tožnici še znesek 22,89 EUR, ki predstavlja 20 % DDV od že priznanih materialnih stroškov pooblaščenca (ki je odvetnik in zavezanec za DDV) stranke z interesom s sklepom prvostopenjskega organa z dne 26. 11. 2012.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek stranke z interesom B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se materialni stroški odvetnika A.A. določijo v znesku 22,89 EUR (1. točka izreka), da je stroške, navedene v 1. točki, dolžna povrniti vlagateljica denacionalizacijske zahteve - tožnica z nakazilom na fiduciarni račun pooblaščenega odvetnika A.A., da jih je tožnica dolžna povrniti v 30 dneh po dokončnosti tega sklepa, v primeru zamude pa pripadajo nasprotni stranki B.B. zakonske zamudne obresti (2. točka izreka), in da stroški postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je v zadevi že odločil o stroških denacionalizacijskega postopka po pok. upravičencih C.C. in D.D., s sklepom, št. 330-39/2005-250 z dne 26. 11. 2012, in tožnici naložil plačilo stroškov nasprotne stranke B.B. v višini 7.192,20 EUR, ki ga je drugostopni organ v zvezi s pritožbo tožnice potrdil. B.B. je nato podal predlog za izdajo dopolnilnega oziroma popravnega sklepa, o katerem je prvostopni organ odločil s sklepom z dne 16. 1. 2013. Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, ki ji je drugostopni organ v večjem delu ugodil in vrnil zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje z navodili. Tožnica je v zvezi z vloženim predlogom navedla, da se z njim ne strinja in se sklicevala na svoje prejšnje vloge oziroma vložena pravna sredstva v upravnem postopku in v upravnem sporu, I U 1721/2011. Prvostopni organ je pri ponovnem odločanju ugotovil, da je predlog B.B. za izdajo dopolnilnega sklepa utemeljen. Materialni stroški odvetnika A.A. so bili upoštevani v sklepu o stroških postopka z dne 26. 11. 2012 in določeni v znesku 114,43 EUR, pri čemer pa ni bil upoštevan 20 % DDV, ne glede na to, da je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. V skladu s sodbo Upravnega sodišča RS, I U 1721/2011 z dne 29. 5. 2012, po kateri je treba uporabiti drugi odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), je tako organ odločil, da je materialne stroške pooblaščenega odvetnika (vključno z 20 % DDV) dolžna povrniti tožnica kot vlagateljica denacionalizacijske zahteve na način in v roku, kot izhaja iz izreka sklepa.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in potrdil izpodbijani akt prvostopnega organa.

3. Tožnica je tožbo vložila iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi je uvodoma obširno povzela potek dosedanjega postopka, vsebino izdanih aktov in vsebino svojih vlog oziroma vloženih pravnih sredstev. Navedla je, da v zadevi nista bili udeleženi stranki z nasprotujočimi interesi, kot nepravilno navaja Upravno sodišče v sodbi, I U 1721/2011 z dne 29. 5. 2012, ampak sta v njem nastopala upravičenka kot aktivna stranka in B.B. kot pasivna stranka, zato zastopanje stranke po odvetniku ni bilo potrebno, kar pa tudi pomeni, da vsaka stranka nosi svoje stroške. V upravnem sporu, I U 1721/2011, je bila tožnici kršena tudi pravica do poštenega kontradiktornega postopka in pravica do izjave v postopku, kar je v nasprotju z Ustavo RS. Gre za samovoljen odstop od sodne prakse. Organa sta sedaj odločila o stroških postopka po sodbi, I U 1721/2011 z dne 29. 5. 2012, kar je napačno in v nasprotju z judikatoma Vrhovnega sodišča RS, I Up 190/2011 z dne 21. 3. 2002, ter, I Up 566/2002 z dne 28. 5. 2003. Za izpodbijani sklep organ tako ni imel podlage ne v ZDen, ne v ZUP, saj zastopanje ni bilo potrebno in upravičeno (tretji odstavek 114. člena ZUP/86). V obravnavanem primeru je organ vse vloge tožnice kot upravičenke pošiljal zavezančevemu odvetniku, s katerimi ni imel ta nobenega dela, ki bi terjalo znanje pravno izobraženega človeka, razen, da je sedaj za vsako prejeto vlogo zaračunal stroške. Pojasnila je sporna vsebinska vprašanja v postopku denacionalizacije, njene aktivnosti, kakor tudi postopanje organa. V zvezi s sodbo, I U 1721/2011 z dne 29. 5. 2012, je ponovno poudarila, da ji je bila kršena pravica do izjave, kar pomeni, da je bil kršen 19. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodba pa je tudi nezakonita in je organa ne bi smela upoštevati. To postopanje pa predstavlja tudi kaznivo dejanje po 144. členu Kazenskega zakonika. V tem sporu tudi niso bile upoštevane okoliščine, predloženi dokazi in utemeljitve na zakonski podlagi. Tožnica vseskozi zatrjuje, da gre v postopku za vprašanje 89. člena ZDen, pri čemer je premoženje, ki je bilo v lasti E.E., prešlo v družbeno lastnino enostavno tako, da je bil v zemljiški knjigi izbrisan kot lastnik, česar nihče noče oziroma ne zna pojasniti. S tem je bilo tožnici onemogočeno dokazovati dejanski stan iz 89. člena ZDen. Tekom postopka ni bila obravnavana kot stranka, ker so ji prikrivali verodostojno dokumentarno gradivo in ji onemogočali izvajati dokazni postopek na različne načine, kar v nadaljevanju nato tudi opiše. Gradivo mora obstajati oziroma dejansko obstaja na Okrajnem sodišču v Kočevju. Za zavrnitev zahtevka ni ustrezna argumentacija, da organ gradiva, ki bi ga po zakonu moral imeti, nima. To tudi pomeni, da ga organ ni dolžan rekonstruirati in s tem omogočiti ugotovitev dejanskega stanja stvari. Sklicevala se je tudi na članek v Pravni praksi z dne 10. 1. 2013. Glede na potek časa je odločitev še toliko bolj pravno nevzdržna. B.B. ni upravičen do teh stroškov že iz zgoraj navedenih razlogov in, ker je v bistvu država zavezanka, ta mora zahtevek tožnice v skladu z zakonom tudi priznati. Tožnica je sodišču predlagala, da tožbi ugodi, ugotovi, da gre v zadevi poleg že navedenih tožbenih razlogov za kršitev tožničinih temeljnih človekovih pravic, sklep v 1. in 2. točki izreka odpravi ter samo odloči tako, da B.B. in odvetnik A.A. nista upravičena do povračila zahtevanih stroškov v postopku denacionalizacije. Predlagala je tudi združitev zadeve z zadevo I U 258/2013. Prosila je še za oprostitev stroškov postopka.

4. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Stranke z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo navedel, da sta tožnica in stranka z interesom nedvomno stranki z nasprotujočimi interesi, ker je tožnica zahtevala vrnitev hiše v naravi, kjer živi stranka z interesom. Kot laik in ker se je bal, da bo ostal brez strehe nad glavo, je poiskal pravno pomoč, ki je bila potrebna. Predlagal je zavrnitev tožbe in naložitev tožnici povrnitev njegovih stroškov postopka.

6. Tožnica je v vlogi z dne 3. 11. 2013 še dodala, da B.B. ni toženec, temveč je toženka država. Sklicevanje na zavezančevo eksistenčno vprašanje je neargumentirano, opisane okoliščine pa so neresnične, ker je B.B. po svoji materi podedoval premoženje, ki ga tudi našteje. Vztrajala je kot doslej.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da obravnavane zadeve ni združilo z zadevo, I U 258/2013, kot je predlagala tožnica v tožbi, saj je bilo o tej zadevi že odločeno s sodbo, I U 258/2013 z dne 15. 10. 2013. 8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

10. V obravnavani zadevi je sporna povrnitev stroškov, ki so B.B. kot zavezancu nastali v postopku denacionalizacije nepremičnin s parc. št. 122, 123, 2309 in 2310, vse k.o. ..., ki ga je sprožila tožnica kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo navedenih nepremičnin. Med strankami ni sporno, da je bila tožničina zahteva za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin v naravi pravnomočno zavrnjena, saj je bila 1. točka izreka delne odločbe Upravne enote Ribnica, št. 330-39/2005-221 z dne 22. 7. 2010, s katero je bilo o tej zahtevi odločeno, potrjena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 30. 8. 2011, odločitvi pa je pritrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo, I U 1706/2011 z dne 22. 5. 2012, ki je zavrnilo tožbo tožnice zoper citirano prvostopno delno odločbo.

11. Iz podatkov spisa in izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil izdan na podlagi predloga stranke z interesom B.B. (zavezanca v denacionalizacijskem postopku) za izdajo dopolnilnega oziroma popravnega sklepa v zvezi s sklepom prvostopnega organa o stroških postopka, št. 330-39/2005-250 z dne 26. 11. 2012. Zadnje navedeni sklep je bil izdan v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča, I U 1721/2011 z dne 29. 5. 2012, s katero je sodišče ugodilo tožbi B.B., odpravilo 2. točko izreka delne odločbe Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005-221 z dne 22. 7. 2010, s katero je upravni organ odločil, da vsaka stranka trpi sama svoje stroške postopka ter zadevo v tem delu vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi citirane sodbe je sodišče navedlo, da je, glede na to, da je v predmetnem denacionalizacijskem postopku B.B. nastopal kot zavezanec (pasivna stranka), vlagatelji zahteve za denacionalizacijo pa kot upravičenci (aktivna stranka), kar pomeni, da gre za nasprotujoče si interese denacionalizacijskih upravičencev in zavezancev, treba v zvezi z vprašanjem povrnitve stroškov postopka uporabiti določbi drugega in tretjega odstavka 114. člena ZUP/86. Prvostopni organ je z izdajo sklepa z dne 26. 11. 2012, ko je priglašene in priznane stroške zavezanca – stranke z interesom B.B. naložil v plačilo tožnici kot vlagateljici denacionalizacijske zahteve, sledil napotilom Upravnega sodišča, kar je sodišče tudi že potrdilo s sodbo, I U 258/2013 z dne 15. 10. 2013, s katero je tožbo tožnice zavrnilo. Z v obravnavanem primeru izpodbijanim sklepom pa je prvostopni organ zato tudi iz enakih razlogov pravilno naložil v plačilo tožnici še znesek 22,89 EUR, ki predstavlja 20 % DDV od že priznanih materialnih stroškov pooblaščenca (ki je odvetnik in zavezanec za DDV) stranke z interesom B.B. s sklepom prvostopnega organa z dne 26. 11. 2012. 12. Kot je sodišče navedlo že v sodbi, I U 258/2013 z dne 15. 10. 2013, se sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 190/2001, na katero se tožnica sklicuje, ne nanaša na primerljivo dejansko stanje, kot v obravnavani zadevi. V tej sodbi Vrhovnega sodišča RS kot zavezanec za odškodnino v denacionalizaciji namreč nastopa F. d.d., medtem ko je v obravnavani zadevi zavezanec za vračilo spornih parcel v naravi fizična oseba – B.B. Glede sklicevanja tožnice na obrazložitev te sodbe Vrhovnega sodišča RS v delu, v katerem je navedeno, da glede na splošni ugovor, da je tožnica prava neuka stranka in položaj strank v postopku denacionalizacije ter na obveznost upravnega organa, ki vodi tak postopek, pravno zastopanje ni potrebno in opravičeno ter glede sklicevanja na 14. člen ZUP/86 (pomoč neuki stranki), sodišče odgovarja, da je v predmetnem denacionalizacijskem postopku tožnica nesporno imela pooblaščenko - odvetnico, da so vlagatelji v tem denacionalizacijskem postopku zahtevali vrnitev stanovanjske hiše B.B., v kateri ta po njegovih navedbah živi skoraj vse življenje, ob tem da ta nepremičnina predstavlja njegovo edino premoženje. Glede na takšne dejanske okoliščine obravnavane denacionalizacijske zadeve je prvostopni organ tudi po presoji sodišča pravilno ocenil, da je bilo v konkretnem primeru pravno zastopanje zavezanca za vrnitev – B.B. potrebno in opravičeno. V zvezi s sklicevanjem tožnice na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 566/2002, pa sodišče prav tako ugotavlja, da se le-ta ne nanaša na v bistvenem podobno dejansko stanje kot obravnavana zadeva, saj v postopku ni bilo udeleženih strank z nasprotujočimi interesi. V obravnavanem primeru pa - kot že navedeno - nastopata stranki z nasprotujočimi si interesi in sicer ima vlagateljica zahteve za denacionalizacijo (tožnica) interes za vrnitev spornega premoženja, medtem ko zavezanec (B.B.) temu nasprotuje. Glede na povedano po mnenju sodišča stališče v izpodbijanem sklepu ni v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

13. V zvezi z očitano kršitvijo 19. člena ZUS-1 v sodbi Upravnega sodišča, I U 1721/2011 z dne 29. 5. 2012, pa sodišče še pripominja (in kot je tožnici bilo tudi že pojasnjeno v sodbi, I U 258/2013 z dne 15. 10. 2013), da odprava delne odločbe prvostopnega organa z dne 22. 7. 2010 v delu, s katerim je organ odločil, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, in vrnitev zadeve v ponovni postopek, po presoji sodišča tožnici sama po sebi ni (bila) v neposredno škodo, saj je v ponovljenem postopku pred upravnim organom tožnica sodelovala kot stranka. Zoper omenjeno sodbo Upravnega sodišča pa je tožnica tudi imela možnost vložiti predlog za obnovo postopka, če je menila, da ji kot prizadeti osebi ni bila dana možnost udeležbe v postopku, česar pa glede na podatke vpisnika sodišča ni storila. Glede na povedano pa zato z izdajo izpodbijanega sklepa tudi niso bile kršene tožničine ustavne pravice.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče ni posebej odločalo o prošnji tožnice za oprostitev plačila stroškov postopka, saj stranke v postopku denacionalizacije po določbi prvega odstavka 71. člena ZDen ne plačujejo taks, drugi stroški upravnega spora pa niso nastali. Stranka z interesom B.B. pa je povrnitev stroškov sicer priglasil, vendar pa jih ni specificiral, zaradi česar je sodišče odločilo smiselno po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.