Jedro

Pravni interes za varstvo ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja mora tožnik imeti ves čas upravnega spora, začetega s tožbo po 3. odst. 1. člena ZUS. Ko sodišče, zoper katerega uveljavlja tožnik sodno varstvo, o tožbi odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu očitno ni več.

Izrek

Ob reševanju pritožb se izpodbijana sodba razveljavi in tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče, po dne 7.3.2000 opravljeni glavni obravnavi, delno ugodilo tožnikovi tožbi, vloženi zaradi varstva ustavne pravice do sodnega varstva (15. člen Ustave RS) in ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS) in ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito posegla v njegovo ustavno pravico iz 23. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s tem da v 23 mesecih ni odločila o zadevi opr. št. II Pd 782/96, v kateri je tožnik uveljavljal sodno varstvo zaradi prenehanja delovnega razmerja.

Proti tej sodbi sta se pritožila tožnik in tožena stranka.

Tožnik v pritožbi navaja, da ustavna pravica do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave RS) avtomatično vključuje tudi poseg v ustavno pravico do sodnega varstva (15. člen Ustave RS). Predlaga, da se sodba prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je tožena stranka nezakonito posegla tudi v njegovo ustavno pravico iz 15. člena Ustave RS.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da v konkretnem primeru ne gre ne za upravni akt, ne za posamični akt in ne za dejanje, ki bi poseglo v tožnikovo ustavno pravico. Spor je bil obravnavan prednostno. Toda tudi med prednostnimi zadevami veljajo določbe 159. člena Sodnega reda o vrstnem redu. Znano je, s kakšnimi težavami se v zvezi z zaostanki otepa slovensko sodstvo. Povsem nerazumljiva je izpodbijana odločitev, ki ugotavlja, da pomeni 23 mesecev od vložitve tožbe do izdaje sodbe poseg v ustavno pravico, in to ob dejstvu, da je tudi upravno sodišče porabilo 22 mesecev za izdajo sodbe. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje.

Na pritožbo tožene stranke je odgovoril tožnik, delno v svoji pritožbi in še s posebno vlogo, na tožnikovo pritožbo pa tožena stranka ni odgovorila.

Ob reševanju obeh pritožb je vrhovno sodišče ugotovilo, da obstaja razlog iz 4. točke 34. člena ZUS, zaradi katerega bi moralo že sodišče prve stopnje tožbo zavreči. S tožbo, vloženo 27.5.1998 po 3. odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), je tožnik uveljavljal sodno varstvo ustavnih pravic iz 15. in 23. člena Ustave RS; v navedeni pravici naj bi bilo poseženo z ravnanjem (dejanjem) tožene stranke, ki ni odločila o njegovi tožbi, vloženi 23.12.1996, evidentirani pod št. II Pd 782/96. V razmerju do zatrjevanega nezakonitega dejanja tožene stranke gre torej za varstvo ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izhajajoč iz narave te ustavne pravice se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. To pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožnik ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi ne odloči. Ko odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more več biti, saj dejanja ni več in ni več kaj preprečevati. Zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katere obstaja drugo sodno varstvo, pa upravno sodišče niti ni pristojno ugotavljati.

Iz predloženih spisov izhaja, da je bila v tem primeru tožba v upravnem sporu vložena 27.5.1998, ko tožena stranka v zadevi II Pd 782/96 še ni odločila. Že v odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je v zadevi odločila 25.11.1998. To dejstvo na glavni obravnavi ni bilo sporno in ga kot takega ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Dejanje, ki ga več ni, pa očitno niti ne more posegati v ustavni pravici, katerih varstvo je uveljavljal tožnik v upravnem sporu proti toženi stranki.

Glede na obrazloženo je moralo vrhovno sodišče ravnati po 1. odstavku 75. člena ZUS in zaradi ugotovljenega razloga iz 4. točke 34. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljaviti in tožnikovo tožbo zavreči.