Jedro

Pri razumevanju, katere površine investitorjevega zemljišča vplivajo na višino komunalnega prispevka, je treba upoštevati naravo tega prispevka. Gre za odmero občini za stroške, ki jih ima z gradnjo komunalne opreme, zavezanec pa je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. Ker zaradi zelenih površin na zemljišču gradnje komunalna oprema ne bo bolj ali manj obremenjena oziroma uporabljena, v tej zadevi pri odmeri ne bi smele biti upoštevane kot površine, ki služijo objektu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Ribnica št. 426-0041/2014-2 z dne 19. 8. 2014 se odpravi v 1. točki izreka in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku kot investitorju gradnje industrijske stavbe na zemljiščih parc. št. 347/5 in 348/3 k.o. ... odmerila komunalni prispevek v višini 29.679,64 EUR (1. točka izreka). Odločila je, da je upravičen do vračila že plačanega komunalnega prispevka v znesku 5.517,79 EUR (2. točka), kar bo na njegov račun vrnjeno v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe (3. točka). Stroškov postopka ni bilo (4. točka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bila izdana v ponovljenem postopku. Organ je na podlagi stališč iz sodbe tega sodišča I U 1710/2013 z dne 3. 7. 2014 in 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) komunalni prispevek odmeril na podlagi Pravilnika o podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (Uradni list RS, št. 95/07). Pri odmeri je upošteval površino zemljiških parcel št. 347/5 in 348/3 k.o. ... v izmeri 3.561 m2, na katerih se bo v skladu s projektno dokumentacijo (PGD) izvajala gradnja. To površino, ki je razvidna iz poglavja 0.8.1 PGD in njenega grafičnega dela, sestavljajo stavbišče (1306 m2), funkcionalne površine (1895 m2), namenjene dovozu, dvorišču in manipulativnim površinam, in travnate površine (360 m2). Po mnenju organa vse te površine predstavljajo gradbeno parcelo, ki jo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt, in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da so površine, ki služijo njegovemu objektu, vse površine na parceli. To, da je parcela objekta enaka zemljiški parceli, pa je le posledica tega, da namerava pritožnik do konca izkoristiti parcelo, kar je razvidno iz njegove projektne dokumentacije.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral organ pri izračunu komunalnega prispevka upoštevati parcelo, ki je določena na podlagi občinskega prostorskega načrta o določitvi parcel, če ta ne grafično ne opisno ne določa njene površine, pa stavbišče x 1,5, v konkretnem primeru torej skupaj 1959 m2. Sklicuje se na 53. člen Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ribnica (v nadaljevanju OPN) in v njem določen faktor pozidanosti parcel, ki lahko znaša največ 0,65. Upoštevaje ta faktor je parcela objekta mnogo manjša od površine zemljiške parcele. Vsekakor parcela objekta ne zajema zelenih površin in površin, kjer gradnja ni mogoča, torej tam, kjer potekajo komunalni vodi. Del parcele s komunalni vodi je za tožnika malo uporaben, saj mora toženki dopustiti dostop do njih, ker so v njeni lasti. Navaja še stališče toženke, ki ga je dala v zvezi z obračunom nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, in sicer da za zazidljivo zemljišče šteje stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5, ne pa tudi zelene površine, morebitna parkirišča, dovoz itn.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi v 1. točki izreka in odloči, da znaša komunalni prispevek 23.271,64 EUR, toženki pa naloži povračilo preveč plačanega zneska komunalnega prispevka v višini 11.925,79 EUR z zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2013 dalje v roku 15 dni. Podrejeno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da faktor pozidanosti v OPN nima nikakršne zveze z določitvijo parcele objekta. To določi projektant v skladu z določbami prostorskega akta, zato pri izračunu ni mogoče upoštevati le površine stavbišča, pomnožene s faktorjem 1,5. Ne strinja se, da zelene površine ne sodijo k parceli objekta, saj tožnik v nasprotnem primeru ne bi dobil gradbenega dovoljenja. Iz projekta pa je še razvidno, da ima tožnik na tem delu zemljišča (zelenici) predvideno ponikovalnico, cisterno za deževnico, gravitacijski lovilec olj ter bencina in zunaj vodomerni jašek, ki prav gotovo služijo objektu. Kar zadeva komunalne vode, to ne ovira gradnje. Soglasodajalci bi sicer verjetno zahtevali njihovo prestavitev, kar bi pomenilo dodatne stroške, vendar je to stvar ekonomike projekta. Tudi sicer je tožnik na zemljišču zgradil objekt maksimalnih dimenzij, ki ne bi mogel biti večji niti v primeru, če komunalnih vodov na zemljišču ne bi bilo. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 82. člena ZPNačrt se pri odmeri komunalnega prispevka upoštevajo površina in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo, neto tlorisna površina objekta in njegova namembnost. V zadevi je sporno, kaj se v obravnavanem primeru šteje v površino stavbnega zemljišča in katere so površine, ki služijo objektu.

Sodišče je že v sodbi I U 1710/2013 z dne 3. 7. 2014 (19. do 21. točka), izdani v zvezi z obravnavanim primerom, navedlo, da je po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Enako določa Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07, v nadaljevanju Pravilnik) v 2. členu, po katerem je parcela zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen (drugi odstavek), oz. se za parcelo po tem pravilniku šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (tretji odstavek). Glede na navedeno se kot površina stavbnega zemljišča v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika pri izračunu komunalnega prispevka upošteva velikost parcele, če parcela objekta ni določena, pa stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5. Iz navedenih opredelitev je razvidno, da so stavbno zemljišče, parcela objekta in gradbena parcela po Pravilniku primerljivi pojmi. Vsi opisujejo t. i. parcelo objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri stoji objekt in določena površina ob njem. To potrjuje tudi vsebina petega odstavka 127. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07), ki določa, da je gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oz. na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oz. je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je treba upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.

V obravnavanem primeru površina stavbišča ni sporna (1306 m2). Vprašanje pa je, kolikšen del zemljišč parc. št. 347/5 in 348/3 k.o. ..., na katerih bo stal objekt, predstavljajo površine, ki služijo načrtovani stavbi oz. kaj se šteje za take površine. Po presoji sodišča služijo objektu površine takrat, če brez njih ni mogoča njegova uporaba oziroma funkcioniranje, to je uporaba za namen, za katerega je zgrajen. Gre torej za t. i. funkcionalne površine. Zato pojma „površine, ki služijo“ ni mogoče razlagati na način, da zajema vse površine, ki jih mora investitor zagotoviti na svojem zemljišču v skladu z zahtevami prostorskega predpisa. Sodišče meni, da zelene površine mednje ne sodijo, saj njihova odsotnost v konkretnem primeru sama zase ne more pomeniti ovire za funkcioniranje načrtovane industrijske stavbe, ne glede na to, da je na zemljišču, namenjenem za gradnjo, treba zagotoviti delež odprtih zelenih površin (52. člen OPN).

Pri razumevanju, katere površine investitorjevega zemljišča vplivajo na višino komunalnega prispevka, je treba upoštevati naravo tega prispevka. Gre za odmeno občini za stroške, ki jih ima z gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt), zavezanec pa je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen). S tem namreč postane uporabnik komunalne opreme, ki jo predstavljajo v prvem odstavku 71. člena ZPNačrt našteta infrastrukturna omrežja in grajeno javno dobro (občinske ceste, javna parkirišča in druge javne površine). Zato je prav, da investitor prispeva k delu stroškov za njeno gradnjo, pri čemer mora biti višina prispevka odvisna od stopnje obremenitve komunalne opreme. Kakšna bo ta stopnja, pa bo odvisno tudi od velikosti površin, s katerimi investitor obremeni komunalno opremo. Ker zaradi zelenih površin na zemljišču gradnje komunalna oprema ne bo bolj ali manj obremenjena oziroma uporabljena, v tej zadevi pri odmeri ne bi smele biti upoštevane kot površine, ki služijo objektu. Pri tem so neupoštevne navedbe v odgovoru na tožbo o okoliščinah, ki naj bi kazale, da zelene površine služijo stavbi, saj te v izpodbijani odločbi niso bile ugotovljene (nedovoljene tožbene novote – tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Pravilnik v drugem odstavku 3. člena določa, da mora biti zahtevi za odmero priložen tisti del PGD, ki je potreben za odmero. Investitor namreč s PGD in v njem navedenimi podatki v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja utemeljuje dopustnost gradnje (1. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov, ZGO-1), za katero pa mora plačati tudi komunalni prispevek (5. točka iste določbe). Toženka je zato pravilno uporabila tožnikov PGD kot vir podatkov za izračun komunalnega prispevka, v katerem je projektant (poglavje 0.8.1) navedel velikost obeh zemljiškoknjižnih parcel, na katerih je načrtovana stavba, način njihove izrabe (stavbišče, funkcionalne in zelene površine) in velikost posamezne od površin (uporabi objekta so namenjeni dovoz, dvorišče in manipulativne površine v izmeri 1895 m2).

Ker je v obravnavanem primeru projektant določil, kolikšna je površina stavbišča in funkcionalnih površin, torej elementov, ki opredeljujeta parcelo objekta, ni bilo treba uporabiti tistega dela drugega odstavka 5. člena Pravilnika, ki določa površino stavbnega zemljišča kot zmnožek stavbišča x 1,5. Prav tako tožnik ne more v nasprotju s podatki, ki jih je sam dal, zahtevati, da se pri odmeri ne upošteva površina zemljišča, ki da jo „zasedajo“ komunalni vodi, niti utemeljevati parcele objekta s faktorjem pozidanosti iz OPN. Po standardu SIST ISO 9836 je namreč zazidana površina površina zemljišča, ki ga pokrivajo dokončane stavbe (5.1.2.1 točka). To pomeni, da se faktor pozidanosti ne ukvarja z vprašanjem površin, potrebnih za rabo stavbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Iz tožbe namreč ni razvidno, da bi novi postopek lahko tožniku prizadel težko popravljivo škodo (65. člen ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena omenjenega pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).