Jedro

Namen hišne preiskave je zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zato že iz narave stvari izhaja, da posameznik, zoper katerega se hišna preiskava izvede, ne sme vedeti za ukrep pred njegovo izvedbo. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da obdolženec ne more uveljavljati morebitnih nezakonitosti glede odredbe oziroma izvedbe hišne preiskave kasneje v postopku. Presoja zakonitosti ukrepa hišne preiskave se zato že pojmovno lahko opravi zgolj naknadno.

Osnovni namen prvega odstavka 165. člena ZKP je zavarovanje dokazov za kasnejši kazenski postopek z opravo formalnih procesnih dejanj, kar lahko pripomore tudi k odkritju storilca kaznivega dejanja. Bilo bi namreč nevzdržno, da se posamezna preiskovalna dejanja ne bi smela opraviti, če je podana določena stopnja verjetnosti ali celo gotovosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer pa identiteta storilca še ni znana. Dokazni standard za opravo nujnega preiskovalnega dejanja mora biti na ravni, kot ga za takšno preiskovalno dejanje sicer predpisuje ZKP. Glede na to, da je namen hišne preiskave prijetje storilca ali odkritje sledov kaznivega dejanja ali predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek, ni videti razumnih razlogov, da hišne preiskave ne bi bilo mogoče opraviti kot nujnega preiskovalnega dejanja v primeru, da je storilec kaznivega dejanja neznan in bi jo bilo glede na okoliščine primera smotrno opraviti. Okoliščina, da se odredba v tem primeru glasi zoper neznanega osumljenca, zato sama po sebi ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I izreka zahtevi zagovornika za izločitev dokazov z dne 27. 10. 2021 delno ugodilo in iz spisa VII K 17095/2020 izločilo navedene listine ter dele besedila, pod točko II je iz spisa VII K 17095/2020 po uradni dolžnosti izločilo navedene listine ter dele besedila in pod točko III zahtevo zagovornika za izločitev dokazov z dne 27. 10. 2021 v delu, v katerem zahteva izločitev določenih listin kot neutemeljeno zavrnilo. Pod točko IV je odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa izločene listine zaprejo v poseben ovitek in shranijo ločeno od drugih spisov ter jih ni mogoče pregledati ali uporabiti v kazenskem postopku, razen v primerih iz četrtega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sklep so se pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep v točki III izreka spremeni tako, da se ugodi tudi zahtevi zagovornika za izločitev dokazov z dne 27. 10. 2021 v delu, v katerem zahteva tudi izločitev dokazov, opredeljenih v točki III izpodbijanega sklepa.

3. Na pritožbo je odgovoril okrajni državni tožilec s predlogom, da višje sodišče pritožbo zagovornikov zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni senat uvodoma pojasnjuje, da ZKP posebnega pravnega sredstva zoper odredbo o hišni preiskavi ne predvideva. Namen hišne preiskave je zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zato že iz narave stvari izhaja, da posameznik, zoper katerega se hišna preiskava izvede, ne sme vedeti za ukrep pred njegovo izvedbo. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da obdolženec ne more uveljavljati morebitnih nezakonitosti glede odredbe oziroma izvedbe hišne preiskave kasneje v postopku.1 Skladno s tem se presoja zakonitosti ukrepa hišne preiskave že pojmovno lahko opravi zgolj naknadno.

6. Upoštevaje drugi odstavek 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Slednja določba predstavlja uveljavitev tako imenovane doktrine „sadeža zastrupljenega drevesa“. Našo pravno ureditev glede izločitve nedovoljenih dokazov je zato mogoče označiti kot radikalno, vendar je pri tem nujno opozoriti, da kljub temu ta ni absolutna.2 Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč v svoji praksi že večkrat dopustilo izjeme, kjer nezakonitost določenega dokaza ne pomeni nujno razloga za nadaljnjo izločitev dokaza, ki je bil pridobljen na temelju takšnega prvotno nezakonitega dokaza. Tako so v našem pravnem redu v okviru izločitve dokazov kot izjeme uveljavljene doktrine neizogibnega odkritja,3 neodvisnega vira,4 zbledelega madeža5 in dobre vere6. Na podlagi nadpisanega je zato po logični plati nedvomno mogoča oprava naknadne presoje zakonitosti odredbe o hišni preiskavi glede obstoja okoliščin, ki bi utegnile izkazovati kakšno izmed navedenih ekskluzijskih izjem. Pritožbeno stališče, da prvostopenjsko sodišče sploh ne bi smelo presojati, ali bi preostale okoliščine, brez zasega droge A. A., zadoščale za utemeljene razloge za sum kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in posledično za izdajo odredbe o hišni preiskavi, zato ni utemeljeno.

7. Skladno s prvim odstavkom 214. člena ZKP se preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb sme opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Drži, da je bila odredba o hišni preiskavi IV Kpd 11253/2019 z dne 1. 3. 2019 izdana zoper neznanega osumljenca, in da je bila z njo odrejena preiskava stanovanjske hiše s pripadajočimi prostori in objekti na naslovu Ulica 1A, Ljubljana, ki jo uporablja neznani storilec (l. št. 16). Vendar pritožniki ob tem prezrejo, da je bila ta hišna preiskava odrejena kot nujno preiskovalno dejanje, kar je v odredbi tudi izrecno navedeno in obrazloženo (7. točka obrazložitve odredbe).

8. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZKP ima preiskovalni sodnik izrecno pooblastilo, če je _storilec kaznivega dejanja neznan_, da na predlog upravičenega tožilca opravi posamezna preiskovalna dejanja, za katera je glede na okoliščine primera smotrno, da jih opravi, še preden se uvede preiskava. Osnovni namen te določbe je zavarovanje dokazov za kasnejši kazenski postopek z opravo formalnih procesnih dejanj, kar lahko pripomore tudi k odkritju storilca kaznivega dejanja.7 Po presoji pritožbenega senata bi bilo namreč nevzdržno, da se posamezna preiskovalna dejanja ne bi smela opraviti, če je podana določena stopnja verjetnosti ali celo gotovosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer pa identiteta storilca še ni znana. Ta določba zato predstavlja pravno podlago za opravo posameznih preiskovalnih dejanj prav v tovrstnih primerih. Dokazni standard za opravo nujnega preiskovalnega dejanja pa mora biti na ravni, kot ga za takšno preiskovalno dejanje sicer predpisuje ZKP.

9. 165. člen ZKP tako preiskovalnemu sodniku omogoča opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki se (načeloma) izvršujejo v fazi preiskave in za katera se torej zahteva dokazni standard utemeljenega suma, še pred samo formalno uvedbo preiskave. Za opravo hišne preiskave pa se skladno s prvim odstavkom 214. člena zahteva nižja stopnja suma – utemeljeni razlogi za sum. Tudi sicer se hišna preiskava praviloma izvede v fazi predkazenskega postopka. Glede na to, da je namen hišne preiskave prijetje storilca ali odkritje sledov kaznivega dejanja ali predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek, po oceni pritožbenega senata ni videti razumnih razlogov, da hišne preiskave ne bi bilo mogoče opraviti kot nujnega preiskovalnega dejanja v primeru, da je storilec kaznivega dejanja neznan in bi jo bilo glede na okoliščine primera smotrno opraviti.

10. V konkretni zadevi je bil na podlagi več različnih konkretnih, specifičnih in medsebojno povezanih okoliščin ugotovljen obstoj utemeljenih razlogov za sum, kot bo še podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, da se je v stanovanjski hiši na naslovu Ulica 1A, Ljubljana, izvrševalo kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Policija je na podlagi rednega izpisa iz zemljiške knjige za to nepremičnino (l. št. 12 spisa II Kpr 17095/2020) in izpisa iz sistema e-Risk (l. št. 14 - 20 spisa II Kpr 17095/2020) poizvedovala, kdo dejansko prebiva na navedenem naslovu. Ugotovljeno je bilo, da imajo to nepremičnino v lasti B. B., C. B., D. B. in E. B., pri čemer je zgolj slednja tam stalno prijavljena. Vendar pa tudi E. B. na tem naslovu najverjetneje ne prebiva, saj ima že od 19. 1. 2000 dalje prijavljeno začasno prebivališče na naslovu ..., Novo mesto. Kljub temu, da je policija opravila vizualno kontrolo kritičnega kraja in stanovanjske hiše, pa z uporabo klasičnih policijskih metod ni bilo mogoče ugotoviti, kdo dejansko uporablja prostore te stanovanjske hiše. Skladno z izkazano stopnjo verjetnosti storitve kaznivega dejanja in ker storilca glede na konkretno naravo izvrševanja kaznivega dejanja v obravnavanem primeru ni bilo mogoče identificirati z običajnejšimi metodami policijskega dela, je bila po presoji pritožbenega senata hišna preiskava utemeljeno odrejena kot nujno preiskovalno dejanje, kar je vse tudi ustrezno obrazloženo v 5., 6. in 7. točki odredbe. Glede na to, da gre za dokazovanje kaznivega dejanja in zbiranje predmetov, katere je moč skriti ali uničiti, bi bilo s hišno preiskavo tudi nevarno odlašati. Upoštevaje navedeno, so bili izpolnjeni vsi pogoji za opravo hišne preiskave kot nujnega preiskovalnega dejanja skladno s prvim odstavkom 214. člena in prvim odstavkom 215. člena v zvezi s 165. členom ZKP. Okoliščina, da se odredba v tem primeru glasi zoper neznanega osumljenca, zato sama po sebi ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka.

11. Glede na obravnavan pravni položaj je pritožbeni senat nadalje presojal, ali so bile pri sami izvedbi hišne preiskave spoštovane vse ustavno in zakonsko zagotovljene pravice osumljenca oziroma oseb, katerim je bilo s tem ukrepom poseženo v njihovo zasebnost. Skladno s prvim odstavkom 36. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) je stanovanje nedotakljivo, pri čemer ima skladno s tretjim odstavkom istega člena pri preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije8 kot Vrhovno sodišče Republike Slovenije9 sta v svojih odločbah že večkrat zavzeli jasno stališče, da Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. S pravico do nedotakljivosti stanovanja se varuje stanovanje kot dom, kot zasebnost, ki se dogaja v bivalnih prostorih.

12. Zato je pri razlagi pomena zakonskega besedila iz prvega odstavka 216. člena ZKP "_tisti, čigar stanovanje se preiskuje_" treba izhajati iz zgoraj opredeljenega namena pravnega pravila oziroma iz vrednote, ki jo ta določba varuje. Glede na navedeno je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Takšna razlaga nenazadnje izhaja tudi iz besedila Ustave (drugi odstavek 36. člena), kjer je izrecno določeno, da ne sme nihče proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali druge prostore niti jih ne sme preiskovati. Glede na opredelitev upravičenega pričakovanja zasebnosti, ki se upošteva tudi pri prostorski zasebnosti, je imetnik tista oseba, ki v prostoru, ki se bo preiskal, upravičeno pričakuje zasebnost. Bistveni namen navzočnosti imetnika je izvrševanje nadzora nad obsegom izvajanja hišne preiskave ter s tem varstvo pravic in interesov imetnika preiskanega prostora. Ne glede na to, ali imetnik prostora v (pred)kazenskem postopku nastopa v vlogi obdolženca ali "zgolj" kot imetnik prostora, ki naj se preišče, je v položaju subjekta, v čigar človekove pravice in temeljne svoboščine se bo s tem preiskovalnim dejanjem poseglo (z namenom prijetja obdolženca ali odkritja sledov kaznivega dejanja ali predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek). V primeru skupnega oziroma družinskega stanovanja je temu pogoju zadoščeno, če je ob izvedbi preiskave stanovanja navzoč en polnoletni družinski član stanovanja, ki je predmet preiskave.

13. Kot izhaja iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 3. 4. 2019 (l. št. 25) in zapisnika o zaslišanju policista F. F. z dne 6. 5. 2021 (l. št. 115), ki je opravljal hišno preiskavo, je bilo ob prihodu policistov na kraj preiskave nedvomno ugotovljeno, da je prav obtoženec uporabnik prostorov stanovanjske hiše na naslovu Ulica 1A, Ljubljana. To potrjuje tudi zapisnik o hišni preiskavi z dne 4. 3. 2019 (l. št. 20), v katerem je obtoženec naveden kot oseba, pri kateri se opravlja preiskava. Še pred samim začetkom hišne preiskave je bila obtožencu upoštevaje drugi odstavek 215. člena ZKP izročena odredba o preiskavi, pri čemer obtoženec ni zahteval navzočnosti odvetnika, niti lastnikov te nepremičnine ali kakšne druge osebe, kot je to razvidno iz zapisnika o preiskavi in kot je to izrecno potrdil tudi policist F. F. Obtoženec je bil ves čas izvedbe hišne preiskave navzoč in je tudi podpisal zapisnik. Glede na povedano je bila tako skladno s tretjim odstavkom 36. člena Ustave in prvim odstavkom 216. člena ZKP v celoti varovana pravica obtoženca, ki je hkrati tudi imetnik navedenih prostorov, biti navzoč pri opravi hišne preiskave.

14. Ne glede na to, da se je odredba glasila na neznanega osumljenca, je bila hišna preiskava opravljena zakonito. Še pred samim začetkom njene izvedbe je bil kot osumljenec identificiran G. B., pri čemer so policisti postopek hišne preiskave izvedli dosledno z določbami tretjega odstavka 36. člena Ustave, 215. člena in 216. člena ZKP, in so bile tako spoštovane vse ustavne in zakonske pravice, ki gredo G. B. kot osumljencu ter kot dejanskemu imetniku preiskovanega stanovanja. Skladno z vsem povedanim, razlogi iz 219. člena ZKP, zaradi katerih sodišče ne bi smelo opreti svoje odločbe na dokaze, pridobljene pri hišni preiskavi, zato niso podani.

15. Prav tako so bili v času izdaje odredbe izkazani utemeljeni za razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Pritožbeni senat poudarja, da se obstoj dokaznega standarda ugotavlja na podlagi celostne presoje vseh izkazanih okoliščin. Pritožbeno selektivno izpodbijanje posameznih okoliščin samih po sebi zato ni utemeljeno. Neupoštevno je tudi sklicevanje na „_odstop prvostopenjskega sodišča od svojega predhodnega stališča_“, ki ga je sprejelo v sklepu VII K 17095/2020-86 z dne 23. 11. 2021 – ta sklep je namreč Višje sodišče v Ljubljani razveljavilo ter za to podalo tudi utemeljene razloge.

16. Nikakor ne drži, da anonimna prijava z dne 1. 2. 2019 (l. št. 10) ne izkazuje ničesar. Prijaviteljica je svoje opažanje, na podlagi katerega je sklepala, da se izvršuje prodaja mamil, konkretno opredelila ter pri tem tudi določno navedla lokacijo. Ob kontroli tega kraja sta policista F. F. in H. H. zaznala značilen vonj prepovedane droge konoplja in v prvem nadstropju stanovanjske hiše opazila ultravijolično svetlobo. Prav tako sta opazila moškega, ki je vstopil v to hišo in jo po približno 30 sekundah tudi zapustil (uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 24. 2. 2019 na l. št. 9 in uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 23. 2. 2019 na l. št. 12). Drži, da sta pri tem ugotovila, da gre za hišo na naslovu Ulica št. 1A in ne Ulica št. 1B, kot izhaja iz anonimne prijave, in ki sicer niti ne obstaja, kar pomeni, da je šlo za očitno pomoto prijaviteljice. Vendar pa navedeno manjše neskladje v hišni številki nikakor ni odločilnega pomena. Policista sta namreč prav na tem kraju sama zaznala točno takšno dogajanje, kot ga je opisala anonimna prijaviteljica.

17. Nadalje je netočna pritožbena trditev, da je policist F. F. povedal „_zgolj_“, da je do zaznave vonja prišlo približno 10 m od obravnavane stavbe in da bi vonj lahko prihajal iz te hiše (zapisnik o nadaljevanju predobravnavnega naroka z dne 7. 4. 2022 na l. št. 205). Zaslišan dne 6. 5. 2021 (l. št. 115) je namreč dejal, da je zavonjal izrazit vonj pred to hišo, na zadnji strani. Na fotografijah te hiše je jasno razvidno, da je bilo okno tedaj odprto (uradni zaznamek na l. št. 12). Skladno s tem ter upoštevaje tudi vse druge ugotovljene okoliščine, po oceni pritožbenega senata ni neutemeljeno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da se je ta vonj najverjetneje razširil skozi odprto okno v prvem nadstropju stanovanjske hiše skozi katero je policija v večernih urah zaznala ultravijolično svetlobo (16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Prisotnost vonja po konoplji na kraju, kjer naj bi se izvrševal neupravičen promet s prepovedanimi drogami, nikakor ni nepomembno dejstvo, ter ob vseh navedenih okoliščinah očitno potrjuje sum izvrševanja očitanega kaznivega dejanja.

18. Ne drži, da v spisovnem gradivu, na katerem je temeljila odredba o hišni preiskavi, ni podlage, da naj bi policista tedaj zaznala ultravijolično (UV) svetlobo, ki je značilna za hidroponsko gojenje konoplje. Ta podatek je izrecno naveden v uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 23. 2. 2019 (l. št. 12), kar je pravilno povzeto in obrazloženo tudi v odredbi o hišni preiskavi (3. točka obrazložitve odredbe). Drži, da se je kasneje izkazalo, da je šlo za neonsko luč, ki ni bila namenjena gojenju konoplje, vendar pa naknadne ugotovitve za presojo obstoja okoliščin v času izdaje odredbe niso relevantne. Dejstvo je, da sta policista v prvem nadstropju te hiše zaznala svetlobo, ki je značilna za gojenje konoplje, pri čemer ni mogoče trditi, da je že na prvi pogled očitno, da ni šlo za svetlobo ultravijoličnega spektra, temveč za neonsko luč, kot to posplošeno zatrjujejo pritožniki.

19. Tudi po oceni pritožbenega senata zaznava vstopa neznanega moškega v to hišo in njegovega odhoda v zelo kratkem času, 30 sekundah, jasno sovpada z navedbo iz anonimne prijave, da osebe odidejo v hišo in se čez nekaj minut vrnejo, kar se dogaja pogosto in že dlje časa, kot je to tudi sicer na splošno značilno za tovrstno transakcijo droge.

20. Prav tako utemeljene razloge za sum storitve očitanega kaznivega dejanja podkrepljujejo podatki o porabi električne energije. Prvostopenjsko sodišče je svoj pravilen zaključek o nadpovprečni porabi elektrike za takšnega odjemalca izrecno oprlo na izpis porabe električne energije z dne 25. 2. 2019 (l. št. 13) in na uradni zaznamek o zbranih obvestilih od I. I. z dne 27. 2. 2019 (l. št. 14), kot izhaja iz 16. točke obrazložitve. Zato ne drži, da izpodbijani sklep v zvezi s tem nima razlogov. I. I. je namreč povedal, da je mesečna poraba električne energije za štiričlansko gospodinjstvo med 300 kWh in 500 kWh mesečno, pri čemer je 500 kWh že zelo, zelo veliko. Nadalje je obrazložil, da povprečno gospodinjstvo porabi na mesec do 300 kWh in še to ob predpostavki, da gre za stanovanjsko hišo, pri čemer mora biti vklopljenih več električnih aparatov dnevno (npr. klima, električna pečica). Povprečna letna poraba takšnih odjemalcev je sicer različna, znaša pa nekje do 5-7 kWh na dan; povprečno slovensko gospodinjstvo, ki vode ne ogreva z električno energijo, na leto porabi do 4.400 kWh elektrike. Ti izračuni zajemajo porabo običajnih kuhinjskih aparatov, pralnega, sušilnega in pomivalnega stroja in redno uporabo televizije, radia, DVD-predvajalnika, računalnika in razsvetljave. Če se torej navedene vrednosti preračuna v mesečno porabo, bi to pomenilo povprečno mesečno porabo elektrike približno 152 kWh do 366 kWh. Pri seštevku porabe električne energije za hišo na naslovu Ulica 1A pa je bilo ugotovljeno, da je plačnik mesečno ocenjeno porabil kar 564 kWh. I. I. je v zvezi s tem povedal, da je poraba več kot 500 kWh mesečno skorajda nemogoča, oziroma je slednje mogoče le izrecno v zimskem času, vendar bi tudi takrat le redko preseglo 500 kWh. Zato po presoji pritožbenega senata ne gre zgolj za „_nekoliko nadpovprečno porabo električne energije_“ kot to zmotno prikazujejo pritožniki. Ne glede na to, da v tej zadevi ni bilo ugotovljeno število članov gospodinjstva in način ogrevanja, kot to izpostavljajo pritožniki, navedeni podatki glede na siceršnjo povprečno mesečno porabo štiričlanskega gospodinjstva jasno izkazujejo občutno nadpovprečno porabo elektrike.

21. Skladno s povedanim je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da vse navedene okoliščine upoštevaje njihovo medsebojno vsebinsko povezanost, tudi brez zasega droge A. A., v fazi odločanja o predlogu za odreditev hišne preiskave zadoščajo za ugotovitev obstoja utemeljenih razlogov za sum, da se na naslovu Ulica 1A, kjer je bila na podlagi odredbe sodišča opravljena hišna preiskava, izvaja nezakonita dejavnost proizvodnje droge konoplje. Odredba o hišni preiskavi je bila zato izdana zakonito, prav tako so bila ob njeni izvedbi spoštovana vsa ustavna in zakonska jamstva obtoženca kot dejanskega imetnika preiskane nepremičnine. Posledično to pomeni, da so dokazi, ki so bili pridobljeni pri hišni preiskavi, dovoljeni, zato je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zavrnilo zahtevo zagovornika za izločitev dokazov z dne 27. 10. 2021 v delu, kot izhaja iz III. točke izreka izpodbijanega sklepa. Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, na katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornikov obtoženca zavrnil kot neutemeljeno.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-190/00 z dne 13. 2. 2003. 2 O tem smiselno tudi Dežman, Z. in Erbežnik, A. Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 624-627. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 7536/2017 z dne 3. 9. 2020. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 5162/2010-99 z dne 8. 5. 2014. 5 Prav tam. 6 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 46/2011 z dne 6. 10. 2011. 7 Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 377. 8 Odločbe Ustavnega sodišča RS Up-100/17 z dne 31. 1. 2017, U-I-144/19 z dne 8. 5. 2019, Up-430/00 z dne 13. 12. 2000 in Up-3381/07 z dne 2. 11. 2007. 9 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 6021/2010-558 z dne 5. 3. 2015 in I Ips 329/2006 z dne 24. 5. 2007.