Jedro

S tem, ko je bilo s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da pravni prednik tožnikov v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan, ni bil izpolnjen osnovni pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen za denacionalizacijo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 29.5.2001, s katero je le-ta zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin v M., parc. št. 1490/3 in 1490/1 vl. št. 767 k.o. M.-G., v času podržavljenja parc. št. 11/1, vl. št. 311 k.o. M.-M., ki sta jo vložila tožnika kot pravna naslednika po pokojnem lastniku M.W., kateremu je bilo premoženje zaplenjeno z odločbo Zaplembene komisije v M. z dne 16.10.1945, kot osebi nemške narodnosti.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da pokojni M.W. ni bil vpisan v evidenco o državljanstvu, zato je upravni organ postopek denacionalizacije po uradni dolžnosti prekinil zaradi rešitve predhodnega vprašanja, to je izdaje ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca. Jugoslovansko državljanstvo je namreč sestavni del dejanskega stanja (pogoj) za ugotovitev statusa upravičenca za denacionalizacijo, kot to zahteva abstraktna norma 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). O spornem pravnem razmerju, obstoju jugoslovanskega državljanstva pokojnega M.W., je bilo odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom. Organ je bil pri odločitvi o zahtevi za denacionalizacijo na ta akt vezan in je zato pravilno odločil ter zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Pokojni M.W. se namreč ni štel za jugoslovanskega državljana in zato ni upravičenec za denacionalizacijo glede na določbo 3. člena ZDen. Sodišče prve stopnje glede na to, da je bilo o državljanstvu pokojnega M.W. odločeno v postopku ugotavljanja državljanstva s pravnomočno odločbo, na katero je sodišče na podlagi 3. (pravilno: 2) člena Zakona o sodiščih (ZS) vezano v tem upravnem sporu, kjer gre za denacionalizacijo, torej za drug postopek, ne more obravnavati in ne upoštevati ugovorov tožnikov, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva. Kot neutemeljen zavrača sodišče prve stopnje tudi ugovor tožnikov, da M.W. ni prejel odškodnine za podržavljeno premoženje od Avstrije in da mu zato pripada odškodnina od Republike Slovenije. Določba 2. odstavka 10. člena ZDen namreč izključuje pravico do denacionalizacije po ZDen tudi za osebe, ki so imele pravico dobiti odškodnino od druge države, ne glede na to, če so to odškodnino tudi dejansko dobile. Tudi sicer pa razlog za zavrnitev denacionalizacijske zahteve ni 2. odstavek 10. člena ZDen, temveč 9. člen ZDen.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da Oddelek za notranje zadeve občine M. in Ministrstvo za notranje zadeve ob izdaji ugotovitvene odločbe o državljanstvu M.W. v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o državljanstvu nista izvedla dokaznega postopka glede ugotovitve jugoslovanskega državljanstva. Tudi vrhovno sodišče ni preverilo v svoji dokazni oceni in ne obrazložilo, zakaj M.W. v skladu s 1. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu ni državljan FLRJ.

Takratni oddelek za notranje zadeve ni zaslišal predlaganih prič, ni preveril vročitve odločbe Mestne zaplembene komisije v M. z dne 16.10.1945. Ob vročitvi zaplembene odločbe se M.W. ni nahajal v Avstriji, temveč mu je bila odločba zaplembene komisije vročena v M. Postopek glede ugotovitve državljanstva še ni končan, saj bosta tožnika izkoristila možnost pritožbe na mednarodno sodišče, zato je preuranjeno stališče prvostopenjskega organa, da M.W. v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan. Ker pa je bil M.W. v času podržavljenja jugoslovanski državljan, po pridobitvi avstrijskega državljanstva v letu 1949 ni prejel nikakršne odškodnine za odvzeto premoženje. Tožnika se sklicujeta na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Avstrije, v dopolnitvi svoje pritožbe pa na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-547/02-22 z dne 8.10.2003 (Uradni list RS, št. 108/2003). Predlagata, da vrhovno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašata stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje, ki se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno sklicevalo na določbe 9. člena ZDen, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da ni pogojev za denacionalizacijo.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je bilo z odločbo Oddelka za notranje zadeve občine M. z dne 23.5.1994, ugotovljeno, da se pok. M.W., rojen 7.5.1897 v M., ni štel za jugoslovanskega državljana. Ta odločba je postala pravnomočna, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s svojo sodbo, št. U 760/95-6 z dne 16.3.2000, zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.4.1995, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper navedeno prvostopenjsko odločbo. S tem, ko je bilo s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da pravni prednik tožnikov v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan, ni bil izpolnjen osnovni pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen za denacionalizacijo. Po tej zakonski določbi so upravičenci fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Res je, da se je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe sklicevala tudi na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen, vendar glede na to, da ni bil izpolnjen osnovni pogoj iz 9. člena ZDen, to v tem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na odločitev o zadevi. Ker v upravnem postopku ni bilo izkazano dvojno (poleg avstrijskega tudi jugoslovansko) državljanstvo pravnega prednika tožnikov, v obravnavani zadevi ne pride v poštev odločba Ustavnega sodišča, št. Up-547/02-22 z dne 8.10.2003, ki je bila sprejeta med upravnim sporom, in tudi ne navedena odločba avstrijskega sodišča, na kateri se sklicujeta tožnika v svoji pritožbi oziroma v dopolnitvi pritožbe zoper izpodbijano sodbo. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na pravnomočno odločbo o ugotovitvi državljanstva za M.W., ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča o zadevi, saj ta odločba ni predmet odločanja v tem upravnem sporu. Ker je bilo dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodba, ugotovljeno v upravnem in ne v sodnem postopku, pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar pa je bilo v obravnavanem primeru podano.