Jedro

Za odreditev pripora iz razloga po drugem odstavku 307. člena ZKP morata biti izpolnjena dva pogoja, to pa sta pravilno vabljenje in očitno izmikanje.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obtoženega F.M.B. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zoper obtoženca iz razloga po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor, ki prične teči od prijetja obtoženca dalje.

2. Zoper ta sklep se pritožuje obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

5. Uvodoma je potrebno povedati, da zagovornica nima prav, ko meni, da je potrebno celoten kazenski postopek, kljub pravnomočni obtožnici, vrniti v fazo preiskave, ker da naj sklep o preiskavi njenemu varovancu ne bi bil vročen. Od kod zagovornici ta podatek ni jasno, saj se na hrbtni strani listovne št. 415 nahaja vročilnica, iz katere je jasno videti, da je bil sklep o preiskavi obtožencu v prevodu vročen, kar je slednji s svojim podpisom tudi jasno potrdil. Ta del pritožbe je tedaj v celoti protispisen.

6. Zagovornica v nadaljevanju pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje naj bi to kršitev zagrešilo s tem, da naj zagovornici, ko ji je dne 24.05.2019 ob 18.19 uri poslalo poziv za izjasnitev o predlogu državnega tožilstva za odreditev pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP, tedaj po zaključku delovnega časa tako sodišča, kakor tudi zagovornice ne bi zagotovilo pravice do izjave in poštenega postopka. Ta pritožbena navedba ne drži. Iz uradnega zaznamka na listovni št. 1735 je razviden potek komunikacije med sodiščem prve stopnje in zagovornico, odvetnico, ki mora v bodoče svoje delo pač organizirati tako, da bo zadoščeno načelu, da je sodišče tisto, ki upoštevaje zakonske roke vodi postopek, ne pa morebiti stranke postopka. Pa tudi sicer je bila zagovornica s celotnim dogajanjem okoli zagotavljanja navzočnosti njenega varovanca in s tem povezanimi ukrepi sodišča že v celoti seznanjena, tako, da pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imela zagovornica več kot dovolj časa, da bi lahko na predlog tožilstva za odreditev pripora odgovorila. To je nenazadnje tudi storila in dne 25.05.2019 ob 07.58 sodišču poslala odgovor oziroma izjasnitev v zvezi s predlogom ODT za odreditev pripora iz razloga po drugem odstavku 307. člena ZKP.

7. Zagovornica nadalje meni, najprej v svojem odgovoru na predlog, pozneje pa tudi v svoji pritožbi, da je mogoče pripor iz razloga po drugem odstavku 307. člena ZKP odrediti le v primeru, ko je obtoženec na glavno obravnavo v redu povabljen pa svojega izostanka ne opraviči. Po zgoraj citirani določbi sme senat v primeru, če se obtoženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, odrediti pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Za odreditev takšnega pripora morata tedaj biti izpolnjena dva pogoja, to pa sta pravilno vabljenje in očitno izmikanje. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je obtoženčevo ravnanje v tem kazenskem postopku ocenilo kot očitno izmikanje. Že res, kar navaja zagovornica, da je obtoženec svoje nepristope na predobravnavni narok in glavno obravnavo opravičeval z zdravniškimi potrdili, res pa je tudi to, da izvedensko mnenje Dr. W. G., izdelano pri Civilnem sodišču v Beneventu in ki se v spisu nahaja na listovni št. od 1333 do 1336 ta potrdila kaže v drugačni luči. Nikakršnega dvoma sicer ni o tem, da obtoženec boleha za kronično ishialgijo v ledvenem predelu. Prav tako je iz tega mnenja videti, da so bile obtožencu v letu 2016 svetovane in predpisane določene instrumentalne preiskave, med drugim tudi omenjene v zdravniškem potrdilu z dne 18.10.2016, ki ga je podpisal dr. V., o katerih pa v obtoženčevi medicinski dokumentaciji ni nobenih sledi, kar z drugo besedo lahko pomeni samo to, da gledano s stališča obtoženca niso bile nujne. Prav tako ne gre prezreti tistega dela izvedenskega mnenja, kjer dr. G. ugotavlja, da je bolezen v fazi remisije simptomatike, zaradi česar je tudi verjeti končnemu zaključku izvedenskega mnenja, ko izvedenec z gotovostjo zatrjuje, da bolezensko stanje obtoženca na dan 13.06.2018 ne ogroža zdravstvenega stanja obtoženca in mu ne preprečuje, da bi se gibal ali potoval. Glede na take zaključke izvedenskega mnenja in pa splošno znano dejstvo, da nezdravljenje ortopedskih bolezni lahko pripelje samo do poslabšanja stanja bolezni, je na dlani, da je mogoče obtoženčevo izgovarjanje na zdravstveno stanje šteti edinole kot izmikanje pristopu na glavno obravnavo. Prav to ugotovitev pa nenazadnje potrjuje tudi doslej že večkrat izpostavljeno dejstvo, da je obtoženec brez težav lahko dne 01.06.2017 odpotoval v P., kjer je ustanovil svojo družbo s sedežem v P., tako, kakor je to razvidno iz notarskega zapisa na listovni št. 1133. Tako ni mogoče pritrditi zagovornici, da gre pri tem le za laično sklepanje sodišča o obtoženčevi motorični sposobnosti, saj je to sklepanje podprto tudi z izvedenskim mnenjem strokovnjaka ortopeda. Res pa je, kar ugotavlja pritožnica, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, ko je v razlogih grajanega sklepa zapisalo, da zgoraj navedene ekspertize dr. G. še ni prejelo, vendar pa glede na vse ostale spisovne podatke ni moč trditi, da to dejstvo predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki bi terjala razveljavitev grajanega sklepa.

8. Iz spisovnega gradiva je nadalje z gotovostjo razvidno, da je bil obtoženec prijet v V.B. dne 14.11.2018 ob 09.33 uri na podlagi izdanega Evropskega naloga za prijetje z dne 25.10.2018 in pravnomočnega sklepa o priporu Okrožnega sodišča v K. opr. štev. I Ks 50620/2014 z dne 26.06.2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. štev. I Kp 50620/2014 z dne 12.07.2018. Res je, da je bil ta sklep višjega sodišča v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. štev. IX Ips 50620/2014 z dne 16.04.2019 razveljavljen in zadeva vrnjena višjemu sodišču v novo odločanje, pri čemer pa je slednje s sklepom opr. štev. I Kp 50620/2014 z dne 23.05.2019 ugodilo pritožbi zagovornice in izpodbijani prvostopenjski sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. To pa še ne pomeni, da je potrebno evropski nalog za prijetje razveljaviti, tako, kakor to zmotno meni pritožnica. Sodišče o priporu namreč ni meritorno odločalo oziroma ga odpravilo, temveč zadevo vrnilo le sodišču prve stopnje v novo odločanje, zaradi česar ni mogoče trditi, da je obtožencu v V.B. omejena prostost nezakonito. Nenazadnje pa tudi ne bo držala pritožbena navedba, da se zoper obtoženca v V.B. izvaja klasičen pripor. Iz dopisa obtoženca samega, ki se v spisu nahaja na listovni št. 1623 je razvidno, da se obtoženec nahaja v režimu nadzorovane prostosti ob varščini, tako, da v konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o prekoračitvi 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 307. člena ZKP.

9. Zagovornica obtoženega F.M.B. se v svoji pritožbi ukvarja tudi s potrebnostjo predloga državnega tožilstva za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP. Res je, kar navaja zagovornica v pritožbi, da lahko sodišče samo, tudi brez predloga državnega tožilca pripor iz tega razloga odredi, res pa je tudi, da ni nikakršne ovire, da bi tega ne moglo storiti na predlog državnega tožilstva. Pravno naziranje pritožnice je v nadaljevanju v zvezi s tem povsem zgrešeno, pti čemer pa je pritožbeno sodišče o odpravi evropskega pripornega naloga razlogovalo že zgoraj.

10. Kolikor pa obtoženčeva zagovornica meni, da gre v konkretnem primeru za ukrep, ki ob tehtanju sorazmernosti pomeni pretiran poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode, pa ji tudi ne gre pritrditi. V obravnavanem kazenskem postopku gre za kazniva dejanja, kjer sta predpisani relativno visoki zaporni kazni, na subjektivni plati pa za obtoženca, ki je po poklicu odvetnik, kateremu je gotovo jasno, do kakšnih posledic lahko izmikanje kazenskemu postopku pripelje. Nenazadnje pa sodišče ponovno poudarja, da pri izvajanju omejevalnih ukrepov v V.B. ne gre za klasičen pripor, o čemer je bilo razlogovano že zgoraj.

11. Glede na vse zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje, ki je narekovalo sprejeto odločitev pravilno ugotovilo in ocenilo, tako, da je potrebno zagovorničino pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti.