Jedro

Sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni opravilo prepoznave v smislu določila 242. člena ZKP. Oškodovanec je med zaslišanjem na glavni obravnavi med drugim izjavil: „Ko danes pogledam obdolženega v razpravni dvorani je to ta oseba, ki me je udarila.“ Navedbo o tem dejstvu pa je sodišče ocenjevalo tako kot ostale navedbe v njegovi izpovedbi, in sicer konsistentnost same izpovedbe ter v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju F. A. pod točko 1 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko 2 kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Sodišče je obsojenemu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari določilo kazen treh mesecev zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe kazen štirih mesecev zapora ter po določbah o steku določilo enotno kazen šest mesecev zapora. Ta ne bo izrečena, če obsojeni v obdobju enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod pogojem, da bo V. Z. v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe poravnal premoženjskopravni zahtevek v višini 328,44 EUR. Sodišče je odločilo, da je dolžan oškodovancu V. Z. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 328,44 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Oškodovanec V. M. je bil na pot pravde napoten s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je obsojenemu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenega in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in obsojenemu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 11. 6. 2014 vložil obsojenčev zagovornik I. J., odvetnik v Celju, kot navaja sam, iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe, tako da se obsojenega oprosti očitanih kaznivih dejanj oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njenem stališču nista izjavila.

B.-I

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti se sme vlagatelj sklicevati le na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo (pritožba) mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko. Zahteva po vsebinski (materialni) izčrpanosti pomeni, da se vlagatelj zahteve v pritožbi ni le posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti(1). Vrhovno sodišče zato ni presojalo utemeljenosti navedb zagovornika, s katerimi v zvezi s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prekršilo določila kazenskega postopka o vprašanju, ali je za pregon storilca podan predlog oškodovanca, v obrazložitev česar navaja, da je oškodovanec lahko samo lastnik stvari torej N. Z., ne pa tudi njen sin V. Z., ki je vozilo v času storitve kaznivega dejanja le uporabljal. Iz enakega razloga Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti zagovornikovih navedb, da se je sodišče prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe nedovoljeno oprlo na zapisnik o prepoznavi po fotografijah na policiji, saj ta nima formalne dokazne vrednosti, po mnenju zagovornika pa se postavlja tudi vprašanje, ali je bila prepoznava na policiji sploh opravljena skladno z določili zakona, saj je oškodovanec na glavni obravnavi navedel, da pred prepoznavo ni podal opisa storilca kaznivega dejanja.

B.-II

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izmed kršitev, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, pogoj materialne izčrpanosti izpolnjen le glede dveh očitkov, in sicer zagovornik 1) v zahtevi uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe, in 2) trdi, da se sodba ne bi smela opirati na rezultate prepoznave, opravljene na glavni obravnavi.

7. V zvezi z uveljavljeno kršitvijo pravice do obrambe je potrebno najprej pojasniti, da zahteva za varstvo zakonitosti izhaja iz napačnega izhodišča, da mora sodišče tekom postopka izvesti vse dokaze, ki jih predlaga obramba. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je sicer bistven element pravice do poštenega sojenja, vendar sodišče zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP). Pri odločanju o dokaznem predlogu mora zato sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava): 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz oziroma dejstvo, ki naj se s predlaganim dokazom dokazuje, mora biti materialnopravno relevantno; 4) stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) da je v dvomu treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen(2).

8. Preden sodišče odloča o dokaznem predlogu, ki ga obramba poda v dokaznem postopku, se mora prepričati, da predlog vsebuje vse sestavine, na podlagi katerih lahko sodišče sploh ugotovi, ali je obramba zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Odločanje o tem, ali je obramba pravno relevantnost in obstoj dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, bo zato mogoče le, če bo obramba v predlogu določno zatrjevala (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj naj se ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo, ki naj se uporabi v dokaznem postopku za dokazovanje tega dejstva, in (3) obrazložitev, v kateri obramba utemeljuje pravno relevantnost tega dejstva ter navaja okoliščine, iz katerih izhaja, da bo z uporabo predlaganega dokaznega sredstva v dokaznem postopku mogoče sklepati o obstoju oziroma neobstoju dejstva, ki naj se dokazuje.

9. Obdolženčeva pravica do obrambe in s tem pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave in drugi odstavek 5. člena ZKP) je torej kršena le tedaj, kadar sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ki je materialnopravno relevanten ter sta obstoj dokaza in njegova pravna relevantnost dovolj verjetno izkazana, razen če je sprejem takega dokaza očitno nepotreben(3).

10. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža pomisleke glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe za izvedbo rekonstrukcije in ogleda ter pridobitev mnenja Fakultete za strojništvo, s čimer naj bi se dokazalo, da poškodb na pločevini avtomobila, posebej v delu v bližini kljuke, motorist ne more povzročiti na način, kot ga je zatrjeval oškodovanec V. Z. Takšne sile voznik motorja sploh ne more razviti, ne da bi se prevrnil ali se spravil v nevarnost z vožnjo po nasprotnem voznem pasu. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z namenom ugotovitve načina nastanka in obsega škode na oškodovančevem vozilu v postopek pritegnilo izvedenca cestnoprometne stroke Ž. L., ki je potrdil navedbe oškodovanca, da je udrtina v bližini kljuke na sprednjih levih vratih avtomobila nastala, ker je obsojenec brcnil v avto. Navedbe oškodovanca, da je obsojenec še drugič brcnil v njegov avtomobil, je potrdila vidna sled obuvala na zadnji levi luči (fotografije, ki jih je posnela policija neposredno po storitvi kaznivega dejanja, list. št. 13), po ugotovitvah izvedenca pa vozilo s tem ni bilo poškodovano. Obramba v pritožbi ni oporekala popolnosti in pravilnosti izvedeniškega mnenja, zato Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, ki je dokazna predloga obrambe za izvedbo rekonstrukcije in ogleda ter pridobitev mnenja Fakultete za strojništvo zavrnilo kot nepotrebna, saj naj bi se s tem ponovno ugotavljala dejstva, ki jih je pojasnil že postavljeni izvedenec. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbene navedbe, da takšen način poškodovanja vozil ni mogoč, vendar s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

11. Vložnik navaja, da v obrazložitvi sodbe obstoji nasprotje med tem, kar so izpovedale priče in kar se navaja v razlogih sodbe, saj se nižji sodišči nista opredelili do dejstva, da je želel oškodovanec v svoji izpovedbi na obsojenega prenesti krivdo tudi za poškodbe, za katere je izvedenec ugotovil, da niso mogle nastati na zatrjevan način. To vzbuja dvom v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe. Po oceni Vrhovnega sodišča temu ni moč pritrditi, saj je sodišče prve stopnje v točkah 17 do 22 obrazložitve sodbe obširno pojasnilo, zakaj je poklonilo vero izpovedbi oškodovanca, temu pa je v točkah 6 do 10 obrazložitve sodbe pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Po stališču Vrhovnega sodišča zagovornik v tem delu zahteve poskuša z lastno oceno dokazov in predstavitvijo svojega videnja dogajanja izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ter tako v zahtevi nedovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP) utemeljiti z zatrjevanjem absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po oceni Vrhovnega sodišča ni podana(4). Enako velja za navedbe, da se časovna komponenta prvega srečanja med oškodovanim V. Z. in obsojenim v Celju ter čas storitve kaznivega dejanja v Šentjurju ne skladata (točka 19 sodbe sodišča prve stopnje in točka 8 sodbe pritožbenega sodišča).

12. Vrhovno sodišče zavrača tudi stališče zahteve, da je sodišče prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 nezakonito zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje prič A. R., A. S., A. B. ter T. A., ki bi znale povedati, da obsojeni 4. 4. 2011, ko naj bi izvršil kaznivo dejanje, sploh ni bil v Celju.

13. Vrhovno sodišče, glede na podatke v spisu, ugotavlja, da so bili v obravnavani kazenski zadevi opravljeni štirje naroki za glavno obravnavo, in sicer 31. 1. 2013, 21. 3. 2013, 18. 6. 2013 in 5. 7. 2013. Obdolženec se je udeležil le narokov razpisanih za dne 31. 1. 2013 in 18. 6. 2013, sicer se kljub izkazanim vabilom narokov ni udeleževal in je bila tudi sodba izrečena v njegovi nenavzočnosti. V zagovoru, ki ga je podal na naroku 31. 1. 2013 je zanikal storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in navajal, da je tega dne delal v očetovem podjetju v Celju, kjer tudi sicer preživi večino svojega časa. Na tem naroku je sodišče zaslišalo tudi oškodovanca V. M., ki je pojasnil tudi način poteka prepoznave storilca po fotografijah na policiji dne 11. 7. 2011, ko je izmed dvanajstih izločil prav fotografijo obsojenca, na glavni obravnavi pa izjavil tudi: „Ko danes pogledam obdolženega v razpravni dvorani je to ta oseba, ki me je udarila.“ Naroka za glavno obravnavo razpisano za dne 21. 3. 2013 se obsojeni ni udeležil, na naslednjem naroku dne 18. 6. 2013 pa navedel, da 4. 4. 2011 sploh ni bil v Celju, kar lahko potrdijo tudi njegova mama A. R., oče A. S., brat A. B. ter T. A., ki je zaposlen v njihovem družinskem podjetju.

14. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič zavrnilo z obrazložitvijo, da policista, ki sta prišla na kraj storitve kaznivega dejanja teh oseb nista navedla kot tiste, ki bi bile prisotne na kraju dejanja in bi lahko o tem dejanju sploh kaj povedale. V sodbi je dodatno pojasnilo, da z zaslišanjem predlaganih prič ne bi prišlo do drugačnih ugotovitev, saj je zaključek, da je ravno obsojenec storilec kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na škodo V. M., oprlo na prepričljivo izpoved oškodovanca v zvezi z načinom prepoznave storilca po fotografijah na policiji in oškodovančevo izjavo na glavni obravnavi, da je po njegovi zaznavi brez dvoma obsojenec tisti, ki ga je udaril. Poleg tega pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi se priče po dveh letih lahko spomnile, kje je bil obdolženi tistega dne, saj tega niti sam ni navajal vse do zagovora dne 18. 6. 2013. 15. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču zagovornika, da zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič zgolj z vnaprejšnjo oceno, da ni verjetno, da bi se priče po dveh letih spomnile, kje je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja, ni sprejemljiva. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, kot je to pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče, saj sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov ni utemeljilo zgolj s tem, ampak je imelo trdno podlago za sklep, da je bil ravno obsojeni tisti, ki je 4. 4. 2011 ob 14.00 v Celju (sicer v neposredni bližini podjetja obsojenčevega očeta) udaril oškodovanca, v oškodovančevem opisu storilca neposredno po dejanju v postopku sicer zaslišanima policistoma, v oškodovančevi izpovedbi o načinu prepoznave storilca po fotografijah na policiji in v oškodovančevi izjavi na glavni obravnavi, da je po njegovi zaznavi brez dvoma obsojenec tisti, ki ga je udaril. Obsojenec je pritožbi priložil potrdilo o blagajniškem prejemu, iz katerega naj bi izhajalo, da se je na dan storitve kaznivega dejanja nahajal v Ljubljani, kjer je čakal avto-vleko iz Celja, ki bi odpeljala pokvarjeno vozilo, vendar je pritožbeno sodišče zaključilo, da tudi to ne potrjuje njegovega alibija za čas storitve kaznivega dejanja, saj se v blagajniškem prejemu ne navaja čas opravljene storitve - dovoza pokvarjenega vozila iz Ljubljane, sam obsojenec pa je povedal, da dela v očetovem podjetju le po štiri ure dnevno. Glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, sodišče prve stopnje pri odločanju, katere dokaze naj izvede, pravilno odločilo v skladu z lastno oceno ali je omenjeni dokaz sploh potreben (drugi odstavek 299. člena ZKP) in ga temu primerno tudi obrazložilo z oceno, da je dejansko stanje zadostno razjasnjeno za odločitev. Ob tem pa sta po oceni Vrhovnega sodišča nižji sodišči pravilno upoštevali tudi, da je obsojenec šele na tretjem naroku za glavno obravnavo, potem ko je že bil seznanjen z dejstvom, da ga je oškodovanec prepričljivo prepoznal kot storilca kaznivega dejanja, prvič (pavšalno) navedel, da ga tega dne sploh ni bilo v Celju. Kot že pojasnjeno, je namreč v zagovoru, ki ga je podal na prvem naroku za glavno obravnavo (skoraj pet mesecev prej) navajal, da je v času storitve kaznivega dejanja delal. Šele v pritožbi, ki jo je podal več kot dve leti po storitvi kaznivega dejanja, pa je obsojeni prvič tudi konkretno navedel, kje naj bi tega dne bil. Tako pozno navajanje razbremenilnih okoliščin ne kaže le na neverodostojnost obsojenčevega zagovora, ampak je to mogoče razumeti tudi kot reakcijo na dejstvo, da ga je oškodovanec prepoznal kot storilca kaznivega dejanja in predstavlja dodaten argument v prid stališču, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni prekršilo pravic obrambe (tretja alineja 29. člena Ustave in drugi odstavek 5. člena ZKP).

B.-III

16. Navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da prepoznava, ki se je opravljala na glavni obravnavi ne more biti merodajna, saj je bil obsojenec sam in edini na zatožni klopi, zato je bilo oškodovancu popolnoma jasno, da je on tista oseba, ki je obdolžen storitve kaznivega dejanja, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 242. členu ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena tega zakona.

17. Očitana kršitev po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Prepoznava oseb v zakonu sicer ni določena kot posebno preiskovalno dejanje, vendar pa je zakonodajalec v 242. členu ZKP določil poseben način njene izvedbe. Praviloma se opravlja v teku kazenske preiskave ali kot nujno preiskovalno dejanje, torej v fazi, ko se obdolženec in oškodovanec še ne srečata pred sodiščem. Kasneje opravljena preiskava, torej tudi prepoznava v fazi glavne obravnave, ne bi imela nikakršnega smisla(5). Po podatkih kazenskega spisa tudi v konkretni kazenski zadevi sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni opravilo prepoznave v smislu določila 242. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 90 spisa) je namreč razvidno, da je oškodovanec, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, med zaslišanjem med drugim izjavil: „Ko danes pogledam obdolženega v razpravni dvorani je to ta oseba, ki me je udarila.“ Navedbo o tem dejstvu pa je sodišče ocenjevalo tako kot ostale navedbe v njegovi izpovedbi, in sicer konsistentnost same izpovedbe ter v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi. Res je sicer, da je sodišče v sodbi večkrat uporabilo izraz „prepoznal“, vendar pa to ne pomeni, da je štelo to „prepoznanje“ obsojenca kot prepoznavo opravljeno po 242. členu ZKP, temveč le v vsebinskem pomenu, in sicer, da je obsojenec tisti, ki ga je udaril (v Slovarju slovenskega jezika pomeni beseda „prepoznati“ - ugotoviti, da je kdo isti kot se misli).

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 45478/2010 z dne 11. 12. 2014. (2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in druge.

(3) Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 315/2006 z dne 1. 2. 2007, I Ips 105/2010 z dne 23. 9. 2010, I Ips 39779/2011-434 z dne 13. 3. 2014 in druge.

(4) Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30.11.2006 in druge.

(5) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 83200/2010-67 z dne 4. 12. 2014.