Jedro

Tudi v postopku zaradi izdaje začasne odredbe velja, da je pogoj za uspeh predlagatelja, da najprej navede (konkretna) dejstva, ki nudijo podlago predlogu (sklepčnost) ter zanje predlaga ustrezne dokaze. Glede na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja nasprotna stranka in ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, pa je nato dolžan, če želi uspeti, ponuditi tudi dodatno trditveno podlago in dodatne dokaze.

Slabi in konfliktni medsebojni odnosi, pri čemer tudi tožnica nosi del odgovornosti zanje, tudi ob izkazani verjetnosti, da bi se ob ponovni vselitvi pritožnice nadaljevali, ne zadoščajo za izdajo predlagane začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke, ki ga je vložila zoper sklep o začasni odredbi z dne 12.7.2012, sklep razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica predlagala, da se toženi stranki naloži, da se takoj, najkasneje pa v roku 8 ur po prejemu te začasne odredbe, izseli iz stanovanja št. 4 na naslovu U., ter da iz stanovanja odnese vse svoje stvari, zavrnilo. Posledično je zavrnilo tudi predlog, da se tožencu v primeru neizpolnitve izreče denarna kazen in ta nato po uradni dolžnosti tudi izvrši (I. točka izreka). Glede stroškov, ki so nastali z začasno odredbo, je odločilo, da se odločitev o tem pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitve ugovora, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je toženec dokazal zgolj plačilo petih računov, potrdil o nakazilih tožnici ni predložil, poleg tega pa tega ni zatrjeval. Sama prilaga izpis prometa na svojem računu. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje v pogledu plačevanja najemnine, saj toženec le-te vse od novembra 2011 ni plačal. Odpovedni razlog je zato uresničen, odpoved stanovanjske pogodbe pa za tožnico brez dvoma predstavlja nepopravljivo škodo. Gre za neprofitno stanovanje, ki ga je zelo težko dobiti. Sama je po izselitvi iz Varne hiše morala najeti stanovanje in zanj mesečno plačuje 317 EUR najemnine s stroški. Ker tega zaradi svoje nizke pokojnine kmalu ne bo zmogla, bo pristala na cesti. Nepravilen je tudi zaključek v zvezi z grozečim nasiljem. Sodišče je spregledalo, da je dokazni standard za izdajo začasne odredbe nižji kot pri meritorni odločitvi. To predpostavko je dovolj konkretizirala. Opozarja na mnenje CSD Kranj, ki je ocenil, da je tožnica ogrožena s srednjo stopnjo. Nepravilno je stališče, da preteklemu nasilju ni mogoče dati varstva, saj ravno to kaže na realno grozečo možnost nadaljevanja. Odločitev sodišča tudi ni pravična. Sodišče se je po nepotrebnem ukvarjalo z možnostjo nastanka nenadomestljive škode. Ker ni opravilo naroka, pa bi ga moralo, je storilo kršitev po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prilaga izpis odprtih postavk D., d.d. in izpis prometa G. za tožnico.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 239. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) se v postopkih zavarovanja, če ni v tem delu zakona drugače določeno, smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za izvršbo. Glede naroka, upoštevajoč pri tem 29a člen ZIZ, tako velja, da ga sodišče opravi le, če zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. V zvezi z izdajo začasne odredbe zakon ne predpisuje obveznega naroka. Glede na to, da je sodišče prve stopnje o predlogu, kasneje pa tudi ugovoru, odločalo le na podlagi listinskih dokazil, pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost odločitve prvega sodišča, da naroka ne izvede. Ta namreč ne bi bil smotrn. Očitek o storjeni kršitvi po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da je tožnica sicer izkazala verjetnost svoje terjatve, ni pa z verjetnostjo izkazala nobene od ostalih zatrjevanih predpostavk za izdajo (regulacijske) začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Razlogi izpodbijanega sklepa o tem so natančni, izčrpni in skladni. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pritožba v tem pogledu ne uveljavlja nobenih novih oz. tehtnih pravnih argumentov, na katere ne bi bilo odgovorjeno že z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju te razloge le dopolnjuje.

7. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, je tudi pri obravnavanju predloga za izdajo začasne odredbe sodišče vezano na strankine trditve in dokaze. Tudi v tem postopku velja, da je pogoj za uspeh predlagatelja začasne odredbe, da najprej navede (konkretna) dejstva, ki nudijo podlago predlogu (sklepčnost) ter zanje predlaga ustrezne dokaze. Glede na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja nasprotna stranka in ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, pa je nato dolžan, če želi uspeti, ponuditi tudi dodatno trditveno podlago in dodatne dokaze. Tega pa pritožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zmogla.

8. V konkretnem primeru tožnica, na kar opozarja tudi prvo sodišče, svojih navedb glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, ki jo utemeljuje z odpovedjo najemne pogodbe, ki ji grozi, ker toženec ne plačuje stroškov in najemnine, ni z ničemer dokazala. Ne le, da dokazov za to ni ponudila v predlogu, tega ni storila niti po prejemu odgovora na predlog, v katerem je toženec tej trditvi oporekel in sam predložil dokazila o (vsaj) nekaterih plačanih stroških, niti po prejemu ugovora zoper izdani sklep o začasni odredbi v katerem je to ponovil. Sodišče prve stopnje je zato, upoštevajoč pri tem pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) utemeljeno zaključilo, da tožnici ni uspelo niti s stopnjo verjetnosti izkazati, da ji bo v primeru neizdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda.

9. Pritožnica je šele svoji pritožbi priložila dokazilo, da toženec najemnine in stroškov že več mesecev ni plačal, vendar pa tega dokaza pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj ne trdi, da ga brez svoje krivde prej ni mogla predložiti. Po 337. členu ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti pravočasno. Enako velja za pritožbeno trditev, da je pritožnica prisiljena plačevati najemnino za drugo stanovanje, ki je kmalu ne bo več zmogla in bo ostala na cesti.

10. Ni pa ob tem odveč opozoriti tudi na to, da se je krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe, upoštevajoč tožničine trditve, uresničil že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, to je pred 13.3.2012. Začasna odredba, tudi če bi jo sodišče izdalo, zato ne bi imela bistvenega vpliva na morebitno odpoved najemne pogodbe. Povedano drugače: tudi če bi sodišče naložilo tožencu izselitev, to, v kolikor tožnica v roku, ki bi ji ga dal lastnik v opominu pred odpovedjo, ne bi poravnala zaostale najemnine in stroškov, ne bi več preprečilo odpovedi.

11. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, so bile trditve pritožnice v zvezi z predpostavko uporabe sile, predvsem o nasilju, ki naj bi ji grozilo in ki naj bi ga začasna odredba preprečila, nekonkretizirane, tega nasilja (ne preteklega in ne grozečega) pa niso potrdili niti izvedeni dokazi. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s tem, da preteklo nasilje, če je zatrjevano in izkazano, kaže na realno možnost njegove ponovitve, vendar pa pritožnica spregleda, da tudi preteklega nasilja ni konkretizirala, niti ga ni dokazala, upoštevajoč pri tem predložen zapisnik z dne 4.8.2011 ter sklep Okrožnega sodišča v Kranju N 208/2011 z dne 5.4.2012. Iz slednjega tako izhaja, da je Okrožno sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da gre v primeru pravdnih strank za bivša zakonca s slabimi medsebojnimi odnosi, da med njima vladajo občasni prepiri in nesporazumi, v katerih drug drugemu izrekata različne očitke in žaljivke, tudi grožnje in da toženec do tožnice ni bil agresiven bolj kot je bila do njega agresivna tudi tožnica. Iz zapisnika z dne 4.8.2011 izhajajo sicer delno drugačne ugotovitve, vendar pa je CSD do teh ugotovitev prišel le na podlagi razgovora z pritožnico in toženec v ta postopek niti ni bil pritegnjen. Bistveno bolj verodostojne so zato ugotovitve, ki izhajajo iz sklepa Okrožnega sodišča v Kranju N 208/2011 z dne 5.4.2012. Slabi in konfliktni medsebojni odnosi, pri čemer tudi tožnica nosi del odgovornosti zanje, pa tudi ob izkazani verjetnosti, da bi se ob ponovni vselitvi pritožnice nadaljevali, ne zadoščajo za izdajo predlagane začasne odredbe. Upoštevati je namreč potrebno, da regulacijska začasna odredba, pri kateri se njena vsebina pokriva s tožbenim zahtevkom, posega v pravice toženca in to še pred izvedbo kontradiktornega postopka in pred odločitvijo o tožbenem zahtevku. Zato je na mestu restriktiven pristop.

12. Kot je pravilno opozorilo prvo sodišče, pa bi morala tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevati in izkazati tudi možnost, da bo posledice izdane začasne odredbe za toženca, če bi bil kasneje tožbeni zahtevek zoper njega zavrnjen, mogoče odpraviti. Tega pa, razen z nekonkretizirano trditvijo, da bo to mogoče, ni storila.

13. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da bo o priglašenih pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.