Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pred pobegom toženca iz Slovenije ta imel dohodke, ki so mu dopuščale nakup avtomobila Mercedes in ima še polovico hiše, sicer pa je pridobitno sposoben, je prisojena preživnina 25.000,00 SIT za mladoletno hčerko, ob njenih

80.000,00 SIT visokih potrebah, primerna. Zato pritožba začasnega zastopnika ne more biti utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo

4.4.1992 na V. sklenili pravdni stranki. Mladoletno N., roj.

1997 leta, je dodelilo v varstvo in vzgojo materi. Tožencu je naložilo plačevanje preživnine od vložitve tožbe dalje po

25.000,00 SIT mesečno s pripadki in uskladitvami po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti odločitvi sodišča o preživnini in sicer v obsodilnem delu se pritožuje tožena stranka. Res je, da je neznano prebivališče tožene stranke in kje je zaposlen, kdo je delodajalec in kakšne dohodke ima. Sodišču so toženčevo premoženje in dohodki neznani in tožnica ni vedela povedati, katere nepremičnine ima toženec v lasti. Take okoliščine bi narekovale simbolično preživnino, naprimer v znesku

10.000,00 SIT mesečno, ne pa 25.000,00 SIT mesečno. Če bi se ugotovilo, da toženec dohodke ima, pa lahko mati vloži tožbo na naknadno zvišanje preživnine.

Na vročeno pritožbo tožeča strana ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo kot pravno podlago 123. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004, prečiščeno besedilo). Pri tem je ugotovilo in teh ugotovitev pritožba ne graja, da so za N. potrebni stroški vsaj 80.000,00 SIT mesečno, saj hodi otrok v drugi razred devetletke in tudi mati s svojim fizičnim delom in skrbjo prispeva k njeni vzgoji in varstvu. Glede dohodkov matere je sodišče ugotovilo, da znaša čista plača matere 200.000,00 SIT, da živita v hiši, ki je skupno premoženje pravdnih strank. Pač pa je sodišče sledilo izpovedbi tožeče stranke glede preživninskih sposobnosti toženca. Sodišče je namreč ugotovilo, da je toženec rojen 1962, da je končal osnovno šolo in gostinski tečaj, da sta skupaj zgradila stanovanjsko hišo in da je imel pred pobegom poslovni prostor na L. ter vozilo znamke Mercedes, staro pet let. Takšne sposobnosti, mladost očeta in način življenja pred pobegom iz Slovenije kažejo, da je toženec sposoben za delo in pridobitno spreten. Zato ne drži ugotovitev pritožbe, da bi bilo v takem primeru treba določiti le simbolično preživnino. Ne glede na vse pa je določena preživnina

25.000,00 SIT daleč premalo, da bi se mladoletna N. preživela, zato bo mati morala v pretežni meri prispevati za njeno vzgojo in varstvo.

Tako se izkaže, da pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kar je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).