Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica je med postopkom zatrjevala, da se je poškodovala v jutranjih urah spornega dne, ko ji je na drugi prst leve noge padel regal, ko si je v predskladišču prvotožene stranke pripravljala ustrezno kartonsko embalažo. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni dokazan obstoj škodnega dogodka, oziroma da tožnica ni uspela prepričati sodišča, da je škodo utrpela v zatrjevanih krajevnih in časovnih okoliščinah ter na način, kot ga je opisala.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki tožnici dolžni solidarno plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 8 dni plačati prvotoženi stranki 2.366,03 EUR stroškov postopka, drugotoženi stranki pa 60,96 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).
2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem, da zadevo dodeli drugemu sodniku, v vsakem primeru pa toženima strankama naloži v plačilo stroške postopka.
Zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala obstoja zatrjevanega škodnega dogodka in da bi bila tožnica zanj sama odgovorna, je v nasprotju sam s seboj. Sodbe se ne da preizkusiti, ker sodišče ni pojasnilo, ali je podana objektivna oz. subjektivna odgovornost toženih strank. Sodišče tudi ni pojasnilo, katere dokaze je zavrnilo, o katerih okoliščinah se je prepričalo na podlagi izvedenih dokazov in zakaj ni vpogledalo v knjigo prisotnosti za A.A., si ogledalo skladišča in opravilo soočenja med tožnico in B.B. in C.C. ter angažiralo predlaganih izvedencev. Ni se opredelilo do izpovedi D.D. in E.E., ki sta potrdili, da sta bili na dan škodnega dogodka v službi s tožnico, in do šestih barvnih fotografij in videposnetkov. Prav tako se ni opredelilo do pomena prenatrpanega skladišča za odgovornost toženih strank. Nepojasnjeno je dejstvo, da je bil A.A. na delovnem mestu keramik ... kot tožnica in da delavcem na tem delovnem mestu kartonsko embalažo dostavijo transportni delavci ali brusilci, kar A.A. ni bil, ter dejstvo, da F.F. pri prvotoženi stranki ni zaposlen od leta 2000. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je bil na dan škodnega dogodka A.A. odsoten. Sodišče je tudi napačno povzelo dele izpovedi D.D. in E.E. Sodišče je izpovedi teh prič označilo za verodostojne le v določenem delu, čeprav se verodostojnost presoja celovito in sodišče ne bi smelo selektivno izrabljati izpovedi posameznih prič. Sodišče ne bi smelo izvajati dokazov po uradni dolžnosti (pridobitev izjave A.A.) in brez potrebnih sklepov. Že iz drugih izvedenih dokazov izhaja, da A.A. ni bil dostavljalec kartonskih embalaž. Prav tako ne bi smelo upoštevati trditev in dokazov, ki so bili predloženi prepozno - še po prvem naroku ponovljenega postopka (dokazi v zvezi s tem, ali je bila D.D. spornega dne na delovnem mestu). Sodišče ni spoštovalo stališča pritožbenega sodišča iz sklepa, opr. št. Pdp 416/2011 z dne 11. 9. 2014, da je bistvena tožničina izpovedba o škodnem dogodku, kar sta potrdili tudi priči D.D. in E.E. Tožnici so kršene tudi pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS.
Do škodnega dogodka je nedvomno prišlo na tožničinem delovnem mestu, in sicer v letu 2006, kar pomeni, da je nepremoženjska škoda pričela nastajati v tem letu in kar izhaja tudi iz zdravstvene dokumentacije, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo in tudi ni pojasnilo, zakaj ne. Toženi stranki sta le pavšalno prerekali, da do škodnega dogodka ni prišlo, do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče po nepotrebnem do potankosti analizira izpovedi prič D.D. in E.E., saj ni življenjsko, da bi se priče po 10 letih spomnile vseh podrobnosti. Kot je poudarilo pritožbeno sodišče v sklepu z dne 11. 9. 2014, niso bistveni nekateri detajli, na katerih sodišče temelji svojo dokazno oceno. Tožničino izpoved o samem škodnem dogodku in dogajanju po njem sta potrdili priči D.D. in E.E., ki nimata interesa za izid pravde, obstoj poškodbe pa izhaja tudi iz medicinske dokumentacije. Sodišče pa je nekritično sledilo izpovedbama B.B. in C.C., ki pri dogodku nista bila prisotna. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi C.C., da zapis v prilogi B I/8 ... pomeni, da je bil 20. 3. 2006 s strani tožnice obveščen o poškodbi. Izpovedbi C.C. in B.B. sta neprepričljivi ter v nasprotju z listinskimi dokazi - poškodbenim listom in izpiskom iz zvezka v prilogi B I/VIII.
Sodišče je spregledalo, da so vse priče potrdile tožničino izpovedbo, da je po škodnem dogodku hodila v natikačih. Sklicevanje sodišča na pregled dne 4. 2. 2010, je nepravilno, sodišče pa ni upoštevalo vseh izvidov do tega dne, iz katerih izhaja, da je šlo pri zadebelitvi prsta za proces kot posledico škodnega dogodka. Sicer pa v izvidih velikokrat pride do napačnih zapisov o tem, kako je poškodba nastala. Za odločitev je irelevantno, zakaj tožnica ni šla takoj k zdravniku. Tožnica sicer na bolniško ni odšla zaradi strahu pred zmanjšanim dohodkom in ugotovitvijo invalidnosti, a temu sodišče ni sledilo. Tožnici se je na mestu udarca razvil reaktivni proces. V SB G. je bila 27. 9. 2006, pri svoji osebni zdravnici pa šele okoli božičnih praznikov v istem letu, nato pa je bila 30. 12. 2006 operirana.
Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni presojalo, ali lahko regal pade na način, kot zatrjuje tožnica oziroma, ali je lahko noga regala povzročila takšno poškodbo, kot zatrjuje tožnica. Tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, ker se je poškodovala pri delu. To vprašanje je bilo rešeno z odločbo ZPIZ z dne 15. 3. 2011, na katero je sodišče vezano. Delavec ima določene pravice, če se je poškodoval pri delu, in prvotožena stranka kot delodajalec ima nato obveznosti, kakšna dela mora delavcu s III. kategorijo invalidnosti zagotoviti. Prvotožena stranka se v postopku pred ZPIZ ni pritožila in se je strinjala s pravico tožnice do premestitve.
Sodišče prve stopnje je nadalje nelogično ugotavljajo, da je tožnica za škodni dogodek sama odgovorna. Sodišče se ni opredelilo do tega, da F.F. od leta 2000 ni delal pri prvotoženi stranki, čeprav sta toženi stranki to zatrjevali. Prav tako se ni opredelilo do tega, da A.A. ni bil transportni delavec in je bil pogosto odsoten. Po prazne kartone so delavci hodili sami, A.A., zaposlen na enakem delovnem mestu kot tožnica, pa je kdaj karton prinesel še za tožnico. To je bilo v nasprotju z opisom delovnih nalog, saj bi kartone morali dostavljati transportni delavci ali brusilci. Tožnica je šla največkrat sama po kartone v razmetano in prenatrpano skladišče, da je bila norma dosežena. Toženi stranki tega niti nista prerekali, do tega pa se tudi sodišče ni opredelilo. Sodišče je protispisno ugotovilo, da je prvotožena stranka imela za dostavo kartonov zaposlena A.A. in F.F. Spornega dne na delovnem mestu A.A. ni bilo, nadomeščala ga je D.D. Prvotožena stranka ni zagotavljala dostave praznih kartonov iz predskladišča na tožničino delovno mesto. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se krivda domneva, prav tako pa se ni opredelilo, da tožena stranka ni zagotavljala varnosti delavcev pri delu (skladišče je bilo prenatrpano, regali so bili napačno zloženi, saj železni regal ni bil pričvrščen na steno in ni bil pravilno postavljen na spodnji regal). Tak regal pa je nevarna stvar, do česar se sodišče ni opredelilo. Priglaša stroške postopka.
3. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh okoliščin, relevantnih za odločitev v tej zadevi, in pravilno povzelo vse izvedene dokaze. Izpovedi D.D. in E.E. je pravilno označilo za neverodostojni. Sodišče s pridobivanjem listin, na podlagi katerih je zaključilo, da D.D. na dan 20. 3. 2006 ni bilo v službi, ni kršilo 286. člena ZPP, izvedba teh dokazov pa ni podaljšala obravnavanja zadeve. Novo ugotovljena dejstva in dokazi v ponovljenem postopku so potrdili, da do škodnega dogodka ni prišlo, zato sodišče ni ravnalo v nasprotju z razveljavitvenim sklepom pritožbenega sodišča z dne 11. 9. 2014. Tožnica ne sme širiti časovnega okvira s pojasnjevanjem, da ni bistveno, kdaj je prišlo do škodnega dogodka. Izpovedba priče ima sicer manjšo dokazno vrednost kot listinski dokazi. Izpovedba D.D. se je izkazala za neverodostojno, za razliko od izpovedi C.C. in B.B. Brezpredmetne so navedbe o reaktivnem procesu na mestu udarca, pri čemer se postavlja vprašanje, ali bi se bilo mogoče takemu procesu izogniti s takojšnjim pregledom poškodovanega prsta. Z izvedencem ni mogoče dokazovati, da je prišlo do poškodbe 20. 3. 2006 na delovnem mestu. Odločba ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti tožnice ne predstavlja predhodnega vprašanja in nanjo sodišče ni vezano. Dejansko stanje v zvezi z nastankom škodnega dogodka se v postopku pred ZPIZ ni ugotavljalo. Prvotožena stranka prereka tudi vse pritožbene navedbe v zvezi s tem, kdo je bil zadolžen za dostavo kartonov do tožnice in priglaša stroške postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba.
6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je najprej štelo za nedokazano, da je do zatrjevanega škodnega dogodka prišlo, in hkrati ugotovilo, da bi bila tožnica za škodni dogodek, če bi do njega res prišlo na način, kot ga zatrjuje, odgovorna sama. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je do obravnavane nesreče pri delu prišlo v času, na način in v okoliščinah, kot je zatrjevala, in je tožničin zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje dodatno argumentiralo s tem, da je presojalo eventuelno odgovornost v primeru, če bi šteli zatrjevani škodni dogodek za dokazan, kar pa ne pomeni, da gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po citirani določbi ZPP.
7. Iz ugotovitve, da bi bila za nastanek škodnega dogodka, če bi bil izkazan, tožnica v celoti odgovorna sama, izhaja, da odgovornost toženih strank (subjektivna ali objektivna) ni podana. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni pojasnilo, ali je odgovornost toženih strank podana.
8. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko je zavrnilo nekatere dokazne predloge. Po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je v izpodbijani sodbi navedlo, kateri dokazni predlogi se zavrnejo in svojo odločitev v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi podrobno obrazložilo za vsak zavrnjeni dokaz. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom pravilno in popolno ugotovljeno. V zvezi s predlaganimi dokazi, ki jih tožnica v pritožbi izpostavlja (vpogled v knjigo prisotnosti za A.A., ogled skladišča, soočenje med tožnico in B.B. ter C.C., postavitev izvedencev), je sodišče prve stopnje navedlo, da se je o okoliščinah prepričalo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je vprašanje prisotnosti A.A. na delovnem mestu in stanje skladišča ob siceršnjem zaključku, da tožnica nastanka škodnega dogodka ni dokazala, nerelevantno za odločitev v tej zadevi. Soočenje tožnice s pričama B.B. in C.C. tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno, saj je tožnica zatrjevala, da je poškodbo pri delu omenila B.B. in C.C., ti dve priči pa sta to zanikali in trdili, da sta za domnevno nesrečo pri delu izvedeli v oktobru 2006. Sodišče je zaključek o tem, ali šteje zatrjevani škodni dogodek za dokazan, lahko naredilo na podlagi ostalih izvedenih dokazov in predvsem na podlagi dejstva, da priče D.D. spornega dne 20. 3. 2006 ni bilo v službi ter neskladij v izpovedbi tožnice ter prič E.E. in D.D. Zato izvedba predlaganih soočenj tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja vprašanje pomena prenatrpanega skladišča in dostave kartonov, saj ob zaključku prvostopenjskega sodišča, da tožnica nastanka škodnega dogodka ni dokazala, to ni relevantno za odločitev v tej zadevi. Sodišču prve stopnje zato ne bi bilo treba pridobiti izjave A.A., s tem, ko je to vseeno pridobilo, pa ni kršilo določb pravdnega postopka, kot to v pritožbi neutemeljeno zatrjuje tožnica.
9. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati trditev in dokazov v zvezi s tem, ali je bila D.D. 20. 3. 2006 prisotna na delovnem mestu, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvotožena stranka na naroku dne 4. 12. 2013, po zaslišanju tožnice in prič D.D., E.E., B.B., C.C., podala predlog za vpogled v knjigo prisotnosti za tožnico in vse priče. Sodišče prve stopnje je na tem naroku sklenilo dokazovanje in ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, pri čemer se v sodbi (s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek) ni opredelilo do zavrnitve tega konkretnega dokaznega predloga. Na prvem naroku ponovljenega postopka 8. 4. 2015 je sodišče prve stopnje izpostavilo vprašanje, koliko delavcev je 20. 3. 2006 opravljalo enako delo kot tožnica, v zvezi s čimer se je prvotožena stranka zavezala odgovoriti pisno, in dne 23. 4. 2015 podala trditve, da D.D. kritičnega dne 20. 3. 2006 ni bila na delovnem mestu, saj je bila od januarja do julija 2006 v bolniškem staležu, za kar je prvotožena stranka predložila tudi dokaze. Te trditve in dokaze je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno upoštevalo. Kot navedeno, je prvotožena stranka dokaze v zvezi s prisotnostjo D.D. predlagala že na naroku dne 4. 12. 2013, po zaslišanju tožnice in prič D.D., E.E., B.B., C.C., katerih izpovedbi so bile med sabo nasprotujoče. Glede na odločitev sodišča prve stopnje (zavrnilna sodba) prvotožena stranka zoper (prvo) sodbo sodišča prve stopnje ni vložila pritožbe, v kateri bi sicer lahko uveljavljala tudi zavrnitev podanega dokaznega predloga in neobrazloženost take odločitve. V ponovljenem postopku je prvotožena stranka (skladno z zavezo na prvem naroku) podala odgovor na vprašanje sodišča, koliko delavcev je pri njej opravljalo enako delo kot tožnica kritičnega dne 20. 3. 2006, in v okviru tega podala trditve in dokaze, da D.D. dne 20. 3. 2006 ni bilo na delovnem mestu, saj je bila od 19. januarja do 19. julija 2006 v bolniškem staležu. Glede na navedeno v zvezi s temi trditvami in dokazi prvotožena stranka ni bila prekludirana. Tudi sicer pa iz preostalih dokazov izhaja, da tožnica ni uspela dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo, kot je zatrjevala tekom postopka.
10. Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek, na podlagi katerega je zaključilo, da tožnica ni dokazala obstoja škodnega dogodka. Ob tem zaključku utemeljeno ni presojalo medicinske dokumentacije in drugih dokumentov, povezanih z nastalo škodo in njeno višino. Tudi sicer se sodišče ni dolžno izrecno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo - bistveno je, da se opredeli do vseh dejstev in dokazov, ki so relevantni za odločitev, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi storilo. V sodbo je izvedene dokaze, tudi izpovedbe prič D.D. in E.E., pravilno povzelo, zato so nasprotne pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Tožnica se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
11. V tem individualnem delovnem sporu tožnica torej zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpela v delovni nezgodi dne 20. 3. 2006 na svojem delovnem mestu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja za škodo.
12. Pritožbeno sodišče v tem postopku odloča drugič. Prvič je s sklepom opr. št. Pdp 416/2011 z dne 11. 9. 2014 razveljavilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1365/2010 z dne 4. 12. 2013. V tem sklepu je pritožbeno sodišče navedlo, da do tedaj izveden dokazni postopek dopušča sklepanje o tem, da je do poškodbe prišlo zaradi prevrnitve regalov, pri čemer je tožnica dobila udarec v drugi prst leve noge. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v ponovljenem postopku dopolni dokazni postopek v zvezi s tem, kaj se je spornega dne zgodilo, se opredeli do eventualne (so)krivde tožnice za prevrnitev regalov in v primeru ugotovitve, da je tožena stranka odgovorna za škodni dogodek, ugotovi dejstva glede vzročne zveze med nastalim dogodkom in tožničinimi kasnejšimi zdravstvenimi težavami ter višino škode. Pritožbeno sodišče v prvem sojenju torej ni zavzelo stališča, da je temelj podan, je pa na podlagi do tedaj izvedenih dokazov dopustilo to možnost. Sodišče prve stopnje pa je v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek in dodatno zaslišalo tožnico, E.E., D.D., B.B. in C.C., ter pridobilo dodatne listinske dokaze, med drugim tudi v zvezi s prisotnostjo D.D. na delovnem mestu dne 20. 3. 2006. Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka je tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z njeno obrazložitvijo. Glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev (skladno s 360. členom ZPP), pa še dodaja:
13. Tožnica je med postopkom zatrjevala, da se je poškodovala v jutranjih urah dne 20. 3. 2006, ko ji je na drugi prst leve noge padel regal, ko si je v predskladišču prvotožene stranke pripravljala ustrezno kartonsko embalažo. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni dokazan obstoj škodnega dogodka, oziroma da tožnica ni uspela prepričati sodišča, da je škodo utrpela v zatrjevanih krajevnih in časovnih okoliščinah ter na način, kot ga je opisala. Sodišče je svojo dokazno oceno oprlo predvsem na naslednje ugotovitve: - da priče D.D. ki je zatrjevala, da je tožnici po nezgodi pomagala, kritičnega dne 20. 3. 2006 sploh ni bilo v službi, temveč je bila v bolniškem staležu od 19. 1. 2006 do 19. 7. 2006; - da priči B.B. in C.C. nista potrdila tožničinih trditev, da ju je tožnica o nesreči pri delu obvestila takoj po njej, - da obstajajo nedoslednosti v trditvah in izpovedih tožnice ter nekaterih prič (predvsem glede datuma zatrjevane nesreče pri delu in prvega obiska zdravnika v zvezi s to poškodbo, glede poteka same nezgode in glede tega, da naj bi se tožnica ogibala bolniškega staleža zaradi nižjih prihodkov).
14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sta toženi stranki le pavšalno prerekali, da do škodnega dogodka ni prišlo. Toženi stranki sta tožničinim navedbam o domnevnem škodnem dogodku nasprotovali, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da se negativnega dejstva niti ne da dokazovati. Sta pa toženi stranki s predloženimi dokazi uspeli omajati verodostojnost tožničinih trditev o domnevnem škodnem dogodku, saj mora nastanek škodnega dogodka dokazati tožnica.
15. Sodišče prve stopnje je zaradi dejstva, da priče D.D. dne 20. 3. 2006, ko naj bi se škodni dogodek zgodil, ni bilo v službi, izpoved te priče utemeljeno štelo za neverodostojno oziroma neprepričljivo. Ta priča, ki je celoten postopek trdila, da je bila tega dne v službi in da je tožnici celo pomagala takoj po nezgodi, je bila glede na izvedene dokaze v bolniškem staležu vse od 19. 1. 2006 do 19. 7. 2006. To pa vpliva tudi na verodostojnost izpovedi priče E.E., ki je v svoji izjavi in na zaslišanju potrdila, da naj bi bila D.D. tega dne v službi in naj bi pomagala tožnici neposredno po nezgodi.
16. Tožnica je glede na navedene ugotovitve na naroku dne 22. 12. 2015 dopustila možnost, da je do škodnega dogodka prišlo v avgustu ali septembru 2006, kar pa se ne ujema z vsebino izvida z dne 27. 9. 2006, ko je pri zdravniku povedala, da je do nezgode prišlo pred 4 meseci. Tudi sicer je tožnica pred pridobitvijo dokazov v zvezi s prisotnostjo priče D.D. na delu dne 20. 3. 2006 vseskozi trdila, da se je domnevna nesreča pri delu zgodila 20. 3. 2006. Pritožbeno sodišče poudarja, da minimalno odstopanje v datumu nezgode ob siceršnjem obstoju drugih dokazov, da je do škodnega dogodka prišlo, ne bi bilo ključno pri odločitvi. V tem primeru pa je neujemanje v datumu nezgode le ena izmed mnogih nedoslednosti in nelogičnosti, na katere je utemeljeno opozorilo že sodišče prve stopnje, izpostavlja pa jih tudi pritožbeno sodišče. Tožnica zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je do poškodbe nedvomno prišlo na tožničinem delovnem mestu v letu 2006, s čimer skuša zmanjšati pomen ugotovljenega neujemanja glede datuma škodnega dogodka.
17. Sodišče prve stopnje je pri presojanju utemeljeno upoštevalo tudi nasprotja med tožničino izpovedjo in izpovedbama prič D.D. ter E.E. o detajlih škodnega dogodka in dogajanja po njem. Ob dejstvu, da D.D. kritičnega dne, ko naj bi se škodni dogodek zgodil, sploh ni bila v službi, in ostalih izpostavljenih nelogičnostih tožničinih zatrjevanj, so bila navedena nasprotja le še eden izmed indicev, ki potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sodišče je utemeljeno upoštevalo izpovedi prič C.C. in B.B., v zvezi s katerima tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da sta v nasprotju s poškodbenim listom in izpiskom zvezka v prilogi B I/VIII. Njuni izpovedi sta bili namreč skladni, med njima ni nasprotij oziroma nelogičnosti, prav tako pa nista v nasprotju z listinskimi dokazi. Njuno izpoved, da sta bila o tožničini domnevni poškodbi obveščena šele nekaj mesecev po poškodbi oziroma oktobra 2006, potrjujeta tudi izpisek iz zvezka v prilogi B I/VIII ter poškodbeni list, datiran z dnem 3. 10. 2006. Iz kopije zvezka nezgod namreč izhaja, da je C.C. kot datum nastanka poškodbe navedel 20. 3. in 25. 9. ter dodal vprašaj. Zapis nezgode se nahaja pod zaporedno številko 22, pred tem pa je razviden vpis pod zaporedno številko 21, ki opisuje poškodbo z dne 20. 9. (2006). Zapis datuma 20. 3. 2006 ne dokazuje, da bi tožnica takrat obvestila C.C., saj je bil zapis vnesen po 20. 9. 2006. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu z dne 11. 9. 2014 navedlo, da bi bilo mogoče, v kolikor priči D.D. in E.E. ne bi potrdili dogodka, tožničino izpoved šteti za neverodostojno, ker je trdila, da je o dogodku takoj obvestila B.B. in C.C. V ponovljenem postopku pa je bilo dodatno ugotovljeno, da priče D.D., ki naj bi nezgodo videla in tožnici neposredno po njej tudi pomagala, na dan škodnega dogodka ni bilo v službi. To pa pomeni, da je njena izpoved, ki je bila t.i. „kronski dokaz“ v tem postopku, neverodostojna, posledično pa je neverodostojna tudi izpoved E.E., ki je vse navedeno potrdila. To pa je ključen dejavnik pri dokaznem zaključku, da tožnica ni dokazala škodnega dogodka.
18. Ni prepričljiva pritožbena navedba, da naj tožnica ne bi odšla v bolniški stalež zaradi strahu pred bistveno zmanjšanim dohodkom, saj bi bila v primeru odsotnosti z dela zaradi poškodbe pri delu upravičena do 100 % nadomestila. Dodaten dvom v tožničine navedbe pa vzbuja dejstvo, da je tožnica v avgustu 2008 bila v bolniškem staležu zaradi prehlada, tudi takrat pa tožnica zdravnici ni pokazala domnevno poškodovanega prsta, kar vse je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri odločitvi. Pritožbeno sodišče izpostavlja tudi, da tožnica kljub navajanju, da je bila očividec domnevne nesreče pri delu priča D.D., tega ni popravila v poškodbenem listu (v katerem je navedeno, da ni bilo očividcev), prav tako pa tožnica tega ni navedla v odškodninskem zahtevku Zavarovalnici H. 19. Tožnica je sicer izpovedala, da so ji kritičnega dne dajale obkladke na nogo delavke E.E., D.D., I.I., J.J., K.K. in L.L. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da bi tožnica, ob ugotovljenih oziroma nakazanih nasprotjih med njeno izpovedjo, izpovedjo D.D. in E.E. na eni strani ter na drugi strani izpovedjo B.B. ter C.C., lahko v potrditev svojih navedb o samem škodnem dogodku oziroma dogajanju po njem predlagala tudi zaslišanje I.I., J.J., K.K. in L.L., a tega ni storila.
20. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati svojih trditev o škodnem dogodku, in tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Drugih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni presojalo, saj niso pravno odločilne za odločitev o zadevi (360. člen ZPP). To velja zlasti glede pritožbenih navedb, povezanih z ugotavljanjem odgovornosti za škodni dogodek, če bi bil ta dokazan, ter o tem, ali je zatrjevani potek škodnega dogodka sploh možen, prav tako pa ni presojalo navedb v zvezi z dejstvom, da je tožnica skladno z odločbo ZPIZ z dne 15. 3. 2011 razporejena v III. kategorijo invalidnosti. Zaradi sprejetega stališča, da že sam obstoj škodnega dogodka ni izkazan, oziroma ni dokazano, da je do nezgode prišlo na delovnem mestu tožnice pri toženi stranki stranki, na način, kot je zatrjevala, namreč nadaljnje ugotavljanje preostalih elementov odškodninske odgovornosti ni potrebno, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.
21. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbe. Prvotožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogla k reševanju zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).