Jedro

Izpodbijana sklepa imata navedene ustrezne razloge glede utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in ponovitvene nevarnosti s strani obdolženca.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega D.N. odredil pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki traja od dneva priprtja dalje. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

Obdolženčev zagovornik je dne 12.6.2006 vložil zoper navedena sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP in "absolutno kršitev kazenskega zakona". Vložnik graja obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ki ga je obdolženec zanikal. Po zagovornikovem mnenju pri obdolžencu ni podana zadostna verjetnost ponovitve kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da "napadeno sodbo" razveljavi.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo z dne 28.6.2006 menil, da zagovornik bistvene kršitve določb kazenskega postopka sploh ni obrazložil, sicer pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Oba izpodbijana sklepa vsebujeta razloge glede utemeljenega suma, da je obdolženi D.N. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, in sicer na škodo družbe B. ter poskus navedenega kaznivega dejanja v lokalu lastnika J.Š. Za ti dve dejanji, opredeljeni kot eno kaznivo dejanje po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, je zoper obdolženca pravnomočno uvedena preiskava. Zagovornik s sklicevanjem na obdolženčev zagovor izpodbija dejansko stanje glede utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. V tem pogledu tudi ne gre za kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj imata oba izpodbijana sklepa navedene ustrezne razloge glede utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja s strani obdolženca.

Enako velja za obrazložitev glede obdolženčeve ponovitvene nevarnosti oziroma pripornega razloga iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Tudi glede ponovitvene nevarnosti so v obrazložitvah obeh izpodbijanih sklepov navedeni natančni in obširni razlogi. Obdolženčev zagovornik torej tudi v tem pogledu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, medtem ko kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ne obrazloži. Tudi glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona v obrazložitvi zahteve zagovornik o takšni kršitvi sploh ne govori.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.