Jedro

ZZK-1 v določbi 245. člena sicer res določa, da se za zaznambo izbrisne tožbe smiselno uporabljajo določbe o zaznambi spora, vendar pa navedeno ne pomeni, da je zaznamba izbrisne tožbe mogoča le v primeru, ko se z izbrisno tožbo uveljavlja neveljavnost vknjižbe, za katero je bil temelj vpisa v zemljiški knjigi eden od originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, ki jih taksativno našteva 79.člen ZZK-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep zemljiškoknjižne sodnice.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru nasprotnih udeležencev in sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, ki je predlagani vpis zaznambe spora dovolila, spremenilo tako, da se vpis ne dovoli. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je predlagateljica vložila izbrisno tožbo, ki se sicer lahko zaznamuje v zemljiški knjigi, vendar pa zakon za zaznambo izbrisne tožbe napotuje na pravila o zaznambi spora, ta pa je možna samo v primerih vtoževanega originalnega načina pridobitve lastninske pravice. Sodišče nadalje ugotavlja, da gre pri predloženi tožbi za spor o pravilnosti sklenjenega pravnega posla in ne za spor, pri katerem bi predlagateljica zahtevala neveljavnost vknjižbe zaradi tega, ker je lastninsko pravico pridobila na originalen način, zato niso izpolnjeni pogoji za zaznambo spora oziroma izbrisne tožbe.

Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagateljica po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da v tožbi zatrjuje pridobitev lastninske pravice na originalen način in sicer na podlagi ZLNDL, zaradi česar je v skladu z določbo 79. člena ZZK-1 tudi vložila predlog za zaznambo spora in ne predloga za zaznambo izbrisne tožbe. Zahtevek za ničnost pravnih poslov, ki sicer na njeno originalno pridobitev lastninske pravice ne vplivajo, je podala zgolj iz razloga, da bi se tudi v prihodnje nasprotnima udeležencema onemogočilo kakršnokoli razpolaganje z njeno nepremičnino in bi s tem zaščitila svojo lastninsko pravico. Nato je predlagateljica s tožbo zahtevala neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter nazadnje še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od prejšnjega zemljiškoknjižnega lastnika. Poleg tega po mnenju pritožbe tudi ne drži stališče sodišča, da je mogoče zaznambo izbrisne tožbe predlagati zgolj v primerih, ko se s tožbo uveljavlja neveljavnost vknjižbe, za katero je bil temelj vpisa originalni način pridobitve lastninske pravice, pač pa se lahko v zemljiški knjigi zaznamuje vsaka izbrisna tožba, čemur je pritrdila tudi sodna praksa.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zemljiškoknjižni zadevi je predlagateljica predlagala vpis zaznambe spora o pridobitvi lastninske pravice in sicer na podlagi tožbe, v kateri zahteva: 1.ugotovitev ničnosti treh pogodb o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, 2. neveljavnost vknjižb na podlagi teh pogodb in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in 3. izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od prejšnjega zemljiškoknjižnega lastnika. Glede na vsebino tožbe je prvostopenjsko sodišče pravilno ugtovilo, da gre za izbrisno tožbo, ki se na podlagi 245. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) zaznamuje v zemljiški knjigi. Ob tem zakon sicer res določa, da se za zaznambo izbrisne tožbe smiselno uporabljajo določbe o zaznambi spora, vendar pa navedeno ne pomeni, da je zaznamba izbrisne tožbe mogoča le v primeru, ko se z izbrisno tožbo uveljavlja neveljavnost vknjižbe, za katero je bil temelj vpisa v zemljiški knjigi eden od originalnih načinov pridobitve lastninske pravice, ki jih taksativno našteva 79. člen ZZK-1. Zmotnost tega materialnopravnega izhodišča v izpodbijanem sklepu je razvidna že iz same določbe drugega odstavka 243. člena ZZK-1, ki določa, da je vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga, če je neveljavno zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo in je bilo neveljavno bodisi že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno, bodisi je postalo neveljavno zaradi razveze ali razveljavitve pravnega posla, bodisi je bilo razveljavljeno zaradi uveljavitve predkupne pravice. ZZK-1 torej jasno govori o neveljavnosti zemljiškoknjižnega dovolila zaradi napak v zavezovalnem pravnem poslu (gre torej za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice in ne originalno, kot to napačno ugotavlja prvostopenjsko sodišče), zato razlogi sodišča prve stopnje, da predlagana zaznamba izbrisne tožbe iz tega razloga ni mogoča, niso pravilni.

Ne glede na navedeno pa je bilo potrebno odločitvi prvostopenjskega sodišča pritrditi iz razloga, ker je predlagateljica sama predlagala zaznambo spora (šifra 303) in ne zaznambe izbrisne tožbe (šifra 306), kar potrjuje tudi pritožba. Pogoji za zaznambo izbrisne tožbe so v predmetni zadevi sicer podani, vendar predlagateljica takega vpisa ni predlagala, zemljiškoknjižno sodišče pa je pri odločanju o vpisih vezano na predlog in mora odločati v mejah zahtevkov za vpis, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavljajo (prvi odstavek 125. člena ZZK-1). Iz tega razloga ni bilo mogoče dovoliti zaznambe izbrisne tožbe, prav tako pravilna pa je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da se ne dovoli niti predlagana zaznamba spora, saj pogoji za zaznambo spora, ki so taksativno našteti v prvem odstavku 79. člena ZZK-1, v predmetni zadevi niso podani (predlagateljica namreč s tožbo ne zahteva ugotovitve obstoja lastninske pravice na nepremičnini).

Glede na vse navedeno je bilo potrebno predlagateljičino pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep zemljiškoknjižne sodnice (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).