Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik si je 1.6.1996 zvil vratno hrbtenico v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti vseh zahtevanih 400.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 300.000,00 SIT za strah mu je prisodilo 150.000,00 SIT, od zahtevanih 1,050.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa 1,000.000,00 SIT. Tako je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 1,550.000,00 SIT odškodnine, presežno zahtevanih 200.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem prisodilnem delu v presežku nad 350.000,00 SIT potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija prisojo nad 650.000,00 SIT odškodnine. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne za še nadaljnjih 900.000,00 SIT, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka poudarja, da je tožnikovo zdravljenje trajalo le 17 dni, da je trpel kratko bolečinsko obdobje in da je bilo zdravljenje konzervativno. Tožniku ne gre odškodnina za strah, saj se s svojim poklicnim vedenjem ter siceršnjo utrjenostjo in izšolanostjo tako blagega škodnega dogodka ni mogel ustrašiti, glede na kratkotrajnost in potek zdravljenja pa tudi objektivno ni mogel biti zaskrbljen za izid zdravljenja. Neutemeljeno je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, saj te realno niso izkazane. Obe sodišči to obliko škode obrazlagata z glavoboli, ki pa sta jih itak upoštevali pri telesnih bolečinah. Tožena stranka je prepričana, da je sodišče prve stopnje zavedla izvedenčeva ocena o 10-odstotnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti, za tako ocenjevanje pa izvedenec ni imel nobene pravne podlage. Pač pa sta sodišči prezrli tisti del izvedeniškega mnenja, v katerem je ugotovljeno, da naj bi duševne bolečine srednje intenzivnosti trajale le 6 mesecev in nato izzvenele. Pravno upoštevne za prisojo odškodnine bi bile le duševne bolečine hujše intenzivnosti in daljšega trajanja.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Za odločanje v tem sporu je odločilna dejanska podlaga, kot sta jo ugotovili sodišči druge in prve stopnje in na katero je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 vezano tudi revizijsko sodišče. Tožnik je bil v času škodnega dogodka, v katerem je prišlo do zvina njegove vratne hrbtenice, star 32 let. Opravljal je in še opravlja delo načelnika uprave javne varnosti. Zaradi poškodbe je trpel stalne hude telesne bolečine dva dni, stalne srednje pet dni, stalne lažje deset dni, nato pa so bolečine postopoma prešle v občasne lažje, in sicer ob prisilni drži glave in skrajnih gibih vratu, te bolečine pa se stopnjujejo tudi do občasnih srednje hudih bolečin. Tako bo tudi v bodoče. Zaradi v začetku močnejših glavobolov je tožnik večkrat bruhal. Glavoboli so sedaj še občasno prisotni, ima pa tudi bolečine ob spremembah vremena. V času zdravljenja je prestal več nevšečnosti, pregledali so ga v bolnici, slikali z rentgenom, nosil je vratno opornico, izvajal fizioterapijo v domači oskrbi, v začetku je bilo prisotno še mravljinčenje rok, še sedaj pa ob daljši vožnji z avtomobilom prihaja do otrdelosti vratu. Za tako izkazan obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti mu je bilo prisojeno vseh zahtevanih 400.000,00 SIT odškodnine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se tožena stranka ob izpodbijanju te prisoje neutemeljeno sklicuje na le 17 dni trajajoče zdravljenje, saj pri tem prezre tožnikovo izpoved, da mu je zaradi potreb službe na njegovo željo zdravnik predčasno zaključil bolniški stalež. Tožena stranka pri izpodbijanju te prisoje tudi praktično prezre vse nevšečnosti, ki jih je tožnik prestal ter ne upošteva še obstoječih in bodočih tožnikovih telesnih bolečin.

Sodišče prve stopnje je pri prisoji 150.000,00 SIT odškodnine za strah poudarilo, da jo tožniku odmerja predvsem glede na izkazano zaskrbljenost za izid zdravljenja, ki je trajala dva meseca, nato pa je postopoma izzvenela, saj se je tožnik moral sprijazniti, da bodo določene posledice trajne. Prisoje za takoimenovani primarni strah torej ni bilo. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje o nerazumljivosti in življenjski nesprejemljivosti trditve tožene stranke, da naj tožnika glede na njegov poklic in vedenje ne bi bilo strah. Izkazani obseg te oblike škode je po ugotovitvah revizijskega sodišča tolikšen, da utemeljuje prisojo odškodnine.

Poškodba je pri tožniku zapustila omejeno gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje, zaradi česar je tožnik oviran pri vsakodnevnem službenem delu in tudi pri drugih aktivnostih. Gre za delo, kjer je prisotna prisilna drža glave in izrazita gibljivost vratu. Tožnik v službi pretežno sedi in veliko bere, kar je povezano s prisilno držo vratu. Delo mora zaradi bolečin v vratu in glavobolov tudi prekinjati. Za dosego enakih rezultatov mora sedaj vlagati več naporov. Vsak dan se v službo in nazaj vozi v obe smeri 60 km, pri vožnji z avtom pa ima težave zaradi omejene gibljivosti vratu. Več naporov in časa bo moral vložiti tudi v študij in opravo doktorata iz politologije. Kot mlad človek se je ukvarjal s številnimi športnimi aktivnostmi, od katerih je zaradi posledic poškodbe popolnoma opustil tenis in sqash. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da vse naštete omejitve tožniku prav gotovo povzročajo psihično trpljenje, poudarilo je tudi tožnikovo mladost in še opozorilo na izvedenčevo oceno o možnosti razvoja posttravmatskih degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici ter posledično stopnjevanje funkcionalnih težav na njej.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da taki razlogi sodišča prve stopnje pomenijo, da sodišče ni sprejelo izvedenčeve tudi sicer posplošene in z ničimer konkretizirane ocene, da naj bi duševne bolečine po preteku šestih mesecev postopoma izzvenele in prenehale. Zato je neutemeljeno revizijsko sklicevanje tožene stranke na ta del izvedeniškega mnenja. Tožnik je trpel, trpi in bo glede na svojo starost še dolgo trpel duševne bolečine zaradi omejitev, ki so tudi po obsegu objektivno izkazane in tolikšne, da ni mogoče pritrditi drugačnemu revizijskemu stališču tožene stranke. Iz podrobneje povzetih dejanskih ugotovitev obeh sodišč tudi izhaja neresničnost revizijske trditve, da naj bi sodišči to obliko škode utemeljevali s telesnimi bolečinami in glavoboli ter tako zanje dvakrat prisodili odškodnino. Povzete dejanske ugotovitve pa tudi izkazujejo neutemeljenost revizijske ocene, da naj bi sodišče prve stopnje zavedla izvedenčeva ocena o 10-odstotnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Kaj konkretno predstavlja pri tožniku omejitve pri vsakodnevnem delu in drugih življenjskih aktivnostih, je podrobno navedeno, zato je bila izvedenčeva ocena o odstotku zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi v tej zadevi lahko le pomožno merilo pri ugotavljanju obsega te oblike škode.

Pravna podlaga za odločanje o podlagi in višini odškodnine je v določbah prvega in drugega odstavka 200. in v 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Sodišče mora pri tem upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, vendar pri tem tudi paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Po teh merilih je pri prisoji pravične odškodnine torej treba ugotoviti konkretno objektivno prizadetost posameznega oškodovanca, kako se ta prizadetost odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic in siceršnje življenjske aktivnosti. Odškodnina je tako posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov, pri njeni prisoji pa se poleg tega upošteva še širši družbeni okvir, v okviru katerega pride do izraza primerjanje med posameznimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči pravilno uporabili merila za prisojo pravične denarne odškodnine. Škoda je konkretizirana, pri ugotavljanju njenega obsega so upoštevani tožnikova starost, delo ki ga opravlja z večjimi napori kot doslej, njegove športne aktivnosti, ki jih je moral opustiti ali omejiti, večji napor pri vsakodnevnih vožnjah v službo, pri dodatnem izobraževanju itd.. Prisojeni znesek ustreza razponu, v okviru katerega se giblje prisoja odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovim obsegom škode. Zato sta sodišči prve stopnje s prisojo pretežnega dela odškodninskega zahtevka in sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke pravilno uporabi materialnopravne določbe 200. in 203. člena ZOR.

Po vsem obrazloženem uveljavljeni revizijski razlog ni utemeljen. V postopku pred sodiščema ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno revizijo tožene stranke in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.