Jedro

Ni popolno ugotovljeno dejansko stanje, če ni ugotovljenega dejstva, ali je zasebnica začela opravljati dejavnost za zakoncem.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 5.1.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke, s katero je tožnici odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1992 v višini 1.947.764.00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da tožnici prvostopni upravni organ pri odmeri davka upravičeno ni upošteval olajšave kot začetnici v prvem letu poslovanja. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica pričela z opravljanjem dejavnosti parketarstvo - polaganje parketa, talnih oblog ter kemično čiščenje vseh vrst oblog, dne 1.10.1992, po odločbi Občinskega sekretariata za finance in gospodarstvo z dne 7.10.1992. Iz podatkov spisov pa izhaja, da sta s to dejavnostjo pričela oče in tožničin brat, ki sta jo v skupni obratovalnici opravljala do 31.12.1985, nato jo je s 1.1.1986 nadaljeval samo brat, s 16.4.1990 pa tožničina mati do 31.10.1991. S 1.11.1991 pa je z isto dejavnostjo nadaljeval M.B. - zet F.B. Iz predloženih poročil o inventurnem popisu osnovnih sredstev L.B., F.B. in M.B. izhaja, da gre za ista osnovna sredstva - stroje, ki jih je oče L.B. vložil po pogodbi z dne 1.10.1992 v obratovalnico tožnice. Iz uradne evidence prvostopnega organa še izhaja, da sta bila delavca M.B. in M.N. zaposlena že pri očetu in bratu, potem pri materi in nato še pri M.B., sedaj pa pri tožnici. Iz vsega navedenega je tožena stranka ugotovila, da gre v danem primeru za nadaljevanje družinske obrti, z istimi osnovnimi sredstvi in z zaposlitvijo istih delavcev. Nadalje tožena stranka zavrača tožničin ugovor, da je začela z dejavnostjo na novo, ker je mati prenehala z dejavnostjo že pred enim letom, ker se po presoji tožene stranke ne šteje zavezanec, ki je začel opravljati dejavnost za starši oziroma zakoncem po vmesni prekinitvi opravljanja dejavnosti.

Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organa 2. stopnje nato pa po izdaji odločbe z vlogo z dne 9.2.1995 razširila tožbo na izpodbijano odločbo. V tožbi in njeni razširitvi navaja, da je sama z dejavnostjo začela na novo z dne 1.10.1992 in je zato upravičena do začetniške olajšave, kar pomeni, da se ji izkazan dobiček za prvo leto poslovanja ne obdavči. Dejavnosti ni prevzela niti od zakonca niti od staršev. Poreklo osnovnih sredstev po njenem mnenju ne more izključevati začetniške olajšave. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. V vlogi z dne 9.2.1995 je tožnica nato razširila tožbo še na dve odločbi Republiške uprave za javne prihodke in sicer z dne 12.1.1995 v zadevi določitve akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993 in z dne 16.1.1995 o odmeri davka iz dejavnosti za leto 1993. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 32. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 p.b.) je zavezanec za davek od dohodkov iz dejavnosti zasebnik, ki dosega dobiček z opravljanjem dejavnosti in je vpisan v register na območju Republike Slovenije. Zavezancem, ki so na novo pričeli opravljati dejavnost, se dobiček prvega leta poslovanja ne obdavči, v drugem letu poslovanja se obdavči 34 %, v tretjem letu pa 66 % dobička (1. odstavek 48. člena). Za zavezanca, ki je na novo pričel opravljati dejavnost, se ne šteje: - zavezanec, pri katerem je prišlo do statusne spremembe (delitev, izločitev, pripojitev, spojitev); - zavezanec, ki je že opravljal dejavnost in mu je bilo skladno s takrat veljavnimi predpisi priznana olajšava za začetek opravljanja dejavnosti; - zavezanec, ki začne opravljati dejavnost za zakoncem, starši oziroma posvojitelji, starimi starši in otroci oziroma posvojenci (4. odstavek 48. člena).

Na podlagi navedenih določb izhaja, da ne šteje za začetnika zavezanec, ki sicer začenja opravljati dejavnost, vendar za osebami, ki so taksativno naštete v 4. alinei 48. člena zakona. V obravnavanem primeru je za odločitev v zadevi pomembna ugotovitev ali je tožnica začela opravljati dejavnost neposredno za katero v zakonu našteto osebo. Po ugotovitvah tožene stranke je pred tožnico opravljal isto dejavnost M.B. - zet tožničine matere F.B., ki je začel opravljati to dejavnost 1.11.1991. Tožena stranka pa ni ugotovila, v kakšnem razmerju je M.B. do tožnice in do kdaj je opravljal dejavnost. Če je bil do 1.10.1992 M.B. tožničin mož in je do takrat on opravljal isto dejavnost, s katero je nato tožnica začela, bi tožnica ne bila upravičena do olajšave, ker bi se štelo, da je začela opravljati dejavnosti za zakoncem.

Ker tožena stranka dejanskega stanja v bistvenih točkah ni popolno ugotovila, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče določbo ZUS uporabilo kot predpis Republike Slovenije.

O odločbah navedenih v tožničini razširitvi tožbe z dne 9.2.1995, ki se nanašata na akontacijo oziroma odmero davka iz dejavnosti za leto 1993, bo sodišče odločalo posebej. Tožnica je zoper njiju sprožila upravni spor z dvema posebnima tožbama, ki ju sodišče vodi pod opravilnima številkama U 2279/97 in U 2280/97.